Cvetje na prehodu pomladi v poletje

Zgodaj cvetočih trajnic resda ni veliko, še vedno pa imate čas, da jih posadite. Domači gojitelji zelnatih trajnic jih prodajajo v lončkih, dobro ukoreninjene, navajene tudi na mraz.

Binkoštni nageljček

Rastlina je zaradi svoje kompaktne delno plazeče rasti nadvse uporabna za obrobe gred, tako okrasnih kot tistih, na katerih gojimo zelenjavo. Sama še vedno povezujem cvetenje binkoštnih nageljčkov (Dianthus gratianopolitanus) s pričakovanjem šolskih počitnic. Maja in junija se sivozelene blazinice suličastih dolgih listov odenejo v belo ali rožnato pregrinjalo iz cvetov. Od 1,5 do 3 cm velike cvetove oblikujejo močno narezljani cvetni listi. V zraku se širi omamno sladkast vonj, nad katerim so navdušeni tudi čebele, čmrlji in metulji. Rastlina potrebuje dobro odcedna tla in polno sonce. Če pozimi v tleh zastaja voda, lahko nageljček propade. Odcvetele cvetove redno odstranjujemo in s tem podaljšamo obdobje cvetenja.

Orlice

Tako zelo nežno in skoraj plaho deluje ta lepotica. Sivozeleni tridelni listi, nanizani po stebelcih, oblikujejo majhen grmiček, ki se maja in junija okiti z nadvse nenavadno oblikovanimi cvetovi različnih barv. Stara znanka podeželskih vrtov je navadna orlica (Aquilegia vulgaris) z modrimi cvetovi. Dandanes poznamo številne sorte, ki se med seboj razlikujejo po barvi in tudi obliki cvetov. Od nežno belih, rožnatih, rumenih pa tja do temno vijoličastih, skoraj rdečih in celo dvobarvnih. Primerne so vsaka vrtna, dobro odcedna tla. Orlice najbolje uspevajo na delno senčni legi.

Volčji bob

Čudovita modrovijoličasta socvetja volčjega boba (Lupinus), ki dosegajo velikost tudi do 30 cm, so včasih krasila vsak podeželski vrt. Dandanes je na trgu mogoče najti veliko sort. Od kompaktnih, le 50 cm visokih, do kar meter visokih. Socvetja so lahko snežno bela, rožnata, vijoličasta, rdeča, rumena in tudi taka, v katerih se dopolnjujeta dve barvi. Volčji bob cveti maja, junija in julija. Cvetovi v socvetju se odpirajo postopoma. Čmrlji in metulji jih obožujejo. Odcvetele redno režemo, da rastlina ne izgublja energije za tvorbo semen. Nikakor pa ob tem pompoznem elegantnem socvetju ne smemo prezreti dlanasto sestavljenih listov, ki oblikujejo spomladi za pogled prijeten manjši grmiček.

Potonike

Le komu niso všeč ogromni, velikokrat pod lastno težo kloneči cvetovi nežnih pastelnih barv in omamnega vonja. Enojni in vrstnati, beli, rožnati, vijoličasti, rdeči, celo koralni in rumeni. Potonike s svojo galant­no pojavo nas ne pustijo ravnodušne, zato si zaslužijo prostor na vrtu, samostojno ali tenkočutno vključene na grede s trajnicami.

V evropskih vrtovih je zelnata potonika Paeonia x officinalis (poznamo namreč tudi lesnate) udomačena že stoletja. V višino zraste približno 60 cm. Cvetovi, ki se odprejo konec maja, imajo premer do 15 cm. Dandanes najbolj priljubljene sorte izhajajo iz vrste Paeonia lactiflora. Zrastejo do meter visoko in cvetijo junija in julija, cvetovi pa dosežejo 20 cm.

Ta »vrtnica brez trnja« ima rada, če jo pustimo na stalnem mestu. Ob sajenju moramo poskrbeti za globoka, s kompostom obogatena tla. Nikar je ne posadimo globlje, kot je rasla v lončku, sicer nam bo zamerila in bo cvetela šele naslednje leto. Spomladi tla okoli nje zastremo, da ohranijo vlago, odcvetele cvetove pa sproti odstranjujemo. Dobro je, če jim naredimo lično oporo. Jeseni stebla zelnatih potonik porežemo do tal.