Eno drevo: Macesen

Je edini pri nas, ki pozimi odvrže iglice, še prej pa pozlati pogled proti gorskim vrhovom. Sredi pomladi zacveti, preden se povsem razvijejo šopki svilnatih iglic, in naredi čudežne rdeče ženske in rumene moške cvetove.

Nekdaj so verjeli, da v macesnovih gozdovih stanujejo vile, in ker so človeku naklonjene, ne smemo uničiti njihovega domovanja. Pa tudi to, da dim macesnovine odganja zle duhove.

Macesen velja za varuha dreves, saj je prijazen do rastja v bližini. Z razprostrtimi vejami mu daje zavetje pred vremenom, njegova krošnja pa kljub temu prepušča obilo sonca. V Sloveniji je doma v Julijcih, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer raste do 2000 metrov visoko in predstavlja gozdno in drevesno mejo. Srečamo ga tudi v parkih in nižinah, a ga na rastiščih, ki zanj niso naravna, izčrpava macesnov rak. Macesnovina je zelo cenjena zaradi svoje obstojnosti, zato se je od nekdaj uporabljala za zunanje konstrukcijske elemente stavb in predmete, ki jim je človek hotel zagotoviti trajnost.

Najdebelejše macesnovo drevo v Sloveniji raste na planini Klemenči jami pod severno steno Ojstrice, ima obseg 473 centimetrov in sega trideset metrov proti nebu. Domnevajo, da stoji tam od 200 do 300 let, očak v dolini Male Pišnice, ki mu je vihar odlomil deset metrov vrha, je osem metrov nižji, a mu pripisujejo starost proti tisočici! Le dobro stolet­je pa šteje Macesen Ivana Groharja, impresionistična slika, s katero je umetnik izpovedal ljubezen do svojega rojstnega kraja Sorice.