Jesenske astre: Obožuje jih tudi voluhar

Sama jih bom zato v prihodnje sadila v kovinsko mrežico, namenjeno za sadno drevje. Bilo je pozno spomladi in še včeraj svetlo zeleneči poganjki so se nagibali proti tlom kot poparjeni … Primem za šop, da bi jih privzdignila, in v rokah mi ostane grmiček s tako pičlim ostankom korenin, da se je le za silo držal skupaj. S spodnje strani pa korenine oglodane vse do vrha, kot bi kdo uporabil natančno polkrožno brusilko. Ostanek ni vzbujal veliko upanja, a sem ga posadila skoraj na isto mesto in po dveh letih je kak meter visok grm bohoten kot prej.

Še en dokaz, da se nebine kar hitro razraščajo, visoke potrebujejo razsajanje celo na tri leta, če grmiček v sredini krni. Toda razraščene delimo šele pomladi, saj so zdaj na vrhuncu cvetenja. Nekatere vrste se razraščajo in razsejejo tako hitro, da so pri nas uvrščene na seznam tujerodnih invazivnih vrst. Takšne so še posebno severnoameriške nebine z drobnimi rožnatimi cvetovi, ki bi jih na hitro lahko zamenjali s še eno invazivko, enoletno suholetnico.

Rod aster (Aster) je zastopan s približno 600a vrstami. Po večini so trajnice, a poznamo tudi enoletne vrste. Med jeseni cvetoče astre uvrščamo mnoge vrste z vseh koncev severne poloble, kjer so v naravi doma, še več pa je njihovih križancev, ki so jih vzgojili žlahtnitelji, da bi združili želene lastnosti: v barvah od bele, različnih odtenkov rožnate, škrlatno rdeče do modre in vijoličaste, poleglih in slokih poganjkov, s spogledljivimi polnjenimi cvetovi do drobcenih z izrazito igličastimi cvetnimi listki.

Tisto, kar moramo ob izbiri jesenskih aster za svoj vrt najprej upoštevati, je višina, ki jo bodo dosegle ­– prav po tem se vrste najbolj razlikujejo. Če jih ne nameravamo imeti le v lončku kot sezonski okras, raje ne kupujmo brezimnih aster v vrtnih centrih jeseni, čeprav imajo lepo razrast in obilno cvetijo. Utegne se zgoditi, da presajene na prosto ne bodo prezimile, saj niso utrjene. Gojene v rastlinjakih so pogosto razvajene in bodo težko prenesle nizke temperature.

Priljubljene vrste

Botanične vrste visokih aster v naravi celo presežejo višino dva metra, križanci segajo od 80 cm do metra in pol, vzgojili pa so tudi nižje. Delimo jih na dlakavolistne (Aster novae-angliae, tudi novoanglijske) in gololist­ne (Aster novi-belgii, novobelgijske). Prve le redko napade plesen, druge so manj odporne proti njej, posebno v delni senci. Pri novoanglijskih je pogosto spodnji del stebel ogolel, medtem ko imajo druge v primerjavi s prejšnjo skupino nežnejšo in zgoraj bolj razvejeno rast, zaradi česar jim že spomladi namestimo oporo. Zaradi višine oboje sadimo v ozadje cvetličnih gred, kjer se naj­elegantneje ujamejo z visokimi okrasnimi travami.

Poletne astre
Nekdaj so bile na naših vrtovih nepogrešljive enoletne poleti cvetoče astre, priljubljene za rezano cvetje. Vrsta, katere botanično ime je Callistephus chinensis in je sorodnica jesenskih aster, je v Evropo prišla iz Kitajske leta 1731. Zdaj poznamo različne križance z belimi, modrimi, rožnatimi, rdečimi in vijoličastimi cvetovi različno polnjenih oblik.

Sicer pa so na vrtovih najbolj priljubljene nizke blazinaste astre (križanci vrste Aster dumosus), ki zrastejo okoli pol metra visoko in imajo gladke liste.

Priljubljena je tudi plazeča se astra (Aster ericoides), ki zraste le pet centimetrov v višino in ima igličaste, brinovim podobne listke. Sorta 'Snow Flurry' cveti belo, njeni plazeči se poganjki pa ustvarijo na brežinah povešavo rast.