Jesenske vetrnice: Trajnice naših starih mam

Jesenske vetrnice oz. jesenske anemone (Anemone hupehensis var. japonica) so poimenovanje japonske vetrnice dobile pred stoletji, ko so prvi primerki iz dežele vzhajajočega sonca prišli v Evropo. V resnici izvirajo iz Kitajske, na Japonskem pa so imele za seboj že dolgo zgodovino kultiviranja. Današnje sorte so večinoma križanci z drugimi vrstami.

PREBERITE ŠE: JESENI SADIMO TRAJNE DIŠAVNICE

Graciozne trajnice, ki zrastejo v višino od pol metra do 120 cm, najlepše rastejo na polsenčnih legah v zavetju velikih dreves, če so posajene na polnem soncu, morajo imeti vedno malo vlažno prst, zlasti poleti, drugače manj cvetijo. Sicer nezahtevne glede prsti pozimi po drugi strani ne prenesejo tal, v katerih se voda zadržuje predolgo. Višje sorte imajo rade sosede, ki jim dajejo oporo, nižje, ki zrastejo samo 50 cm visoko, pa so primerne tudi za sajenje na robove gred.

Od bele čez paleto rožnatih odtenkov

Barvni spekter jesenskih vetrnic se začne pri beli, se razprostre čez paleto različno močnih rožnatih do rožnato vijoličastih odtenkov, poleg enojnih cvetnih koškov pa poznamo tudi polnjene.

Jesenske anemone lahko brez presajanja rastejo več let na istem mestu, ne da bi bilo cvetenje z leti revnejše. Po sajenju se sprva razraščajo bolj počasi, po dveh letih pa se razvijejo v košate rastline. Stare sorte, ki so uspevale že na vrtovih naših babic in jih zasledimo še danes, so višje in bujnejše in marsikdaj krepko presegajo metrsko višino. Če rastejo samostojno, brez visoke soseščine, je nujno, da jim, ko poženejo visoka cvetna stebla, naredimo oporo. Cvetijo od srede avgusta do prvih zmrzali, potem pa se iz cvetov razvije bel puh, s katerim veter raznaša semena. Zato se zlahka zasejejo, vegetativno pa se razširjajo z očesci na vodoravnih koreninah. Ko rastline delimo, je torej pomembno, da izkopljemo čim več korenin. To lahko naredimo jeseni po cvetenju ali na pomlad.