Drevo s to nenavadno lastnostjo je judeževo drevo ali navadni jadikovec in je skoraj prelepo za izročilo, zaradi katerega je dobilo ime. Potem ko je Juda Iškarijot izdal Jezusa, se je po obsodbi svojega učitelja pokesal in se obesil na drevo vrste Cercis siliquastrum, ki se zdaj po njem imenuje judeževo drevo. Po drugi domnevi so to listopadno drevo poimenovali po območju, kjer v sestojih rastejo taka drevesa, po Judeji.
Navadni jadikovec izvira torej iz Sredozemlja, zato kot okrasno drevo na celini uspeva v zatišnih legah. Uspeva v vlažnih in dobro odcednih, tudi apnenčastih tleh. Dobro prenaša sušo in vročino, mlade rastline pa je priporočljivo v mrazu zaščititi.
Drevo v naravi doseže tudi 10 metrov višine, v parkih pogosto raste kot velik grm. Ozeleni proti koncu cvetenja, nežni zeleni listi so srčaste oblike, jeseni pa se obarvajo v žareče rumeno oranžne odtenke.
Veliko cvetov izrašča neposredno iz olesenelega dela drevesa, iz vej ali debla, na videz skoraj brez pecljev. Zato tudi skupine plodov, ki so pri tem drevesu iz družine metuljnic stroki, štrlijo kar iz lesa.
Opisana lastnost, ki je v nasprotju z obnašanjem grmov in dreves v našem delu sveta, kjer se cvetovi in pozneje plodovi razvijejo na mladih, od eno do nekajletnih poganjkih, starejši les pa ni več roden, saj se brsti na njem ne pojavljajo več, se imenuje kavliflorija.
Pojav se nam zdi nenavaden, vendar je značilen za več kot tisoč drevesnih vrst. Pogost je zlasti pri tropskih lesnatih rastlinah, npr. pri kakavovcu (Theobroma cacao), rožičevcu (Ceratonia siliqua), nekaterih vrstah kruhovcev in mnogih drugih.