Magnolije: Razsipno kažejo svoje čare

Najprej cvetijo zvezdaste (Magnolia stellata), dva tedna za njimi soulangeeve mag­nolije (M. soulangeana). To sta na naših vrtovih najbolj priljubljeni skupini, ker po sajenju ni treba dolga leta čakati na cvetenje. Prva je zaradi nizke rasti primerna tudi za majhne vrtove. Majhnost je tu treba vzeti s precejšnjo rezervo, saj dosežeta grm ali drevo od meter in pol do tri metre višine, medtem ko sulanževke zrastejo tudi nekajkrat višje.

Raznolikost rasti, barv in oblik cvetov

Magnolije so starodavne cvetoče rastline. Po fosilnih najdbah njihovih cvetov so odkrili, da so naš planet krasile že v času dinozavrov in da so v evolucijskem smislu starejše od čebel. Menda ima notranjost njihovih cvetov s prašniki in pestiči tako trdno zgradbo, ker so s svojim nežnim vonjem vabile za opraševalce hrošče. Izhajajo iz Azije, Severne in Srednje Amerike. Azijske vrste v splošnem cvetijo pred olistanjem, ameriške po njem. K številu več sto vrst in sort magnolij, ki jih poznamo danes, so precej dodali tudi kultivarji, ki so jih žlahtnitelji ustvarili s križanjem ameriških in azijskih vrst. Poleg velikega razpona v velikosti rastline – dosežejo lahko višino od metra in pol do 30 metrov (Magnolia campbellii) – imamo opraviti s silno raznolikostjo njihovih cvetov. Ti so lahko čašaste ali skledaste oblike, lahko pa so razprti videti kot zvezde. Barvni spekter sega od bele, smetanaste, rožnate v vseh odtenkih in intenzivnostih do temno škrlatnih, vinsko rdečih in rumenih cvetov. Glede na izbrano sorto cvetijo od zgodnje pomladi do sredine poletja.

Prostor in prst

Na vrtovih in v parkih so magnolije najbolj priljubljene kot posamična drevesa ali kot del preprostih kombinacij, saj njihovo razkošje in barvitost bujnih cvetov ne potrebujeta spremljave. Najraje imajo polsenčno do sončno rastišče, zaščiteno pred vetrom. Pri izbiri mesta za magnolijo na vrtu moramo upoštevati njeno končno velikost, zato je ne posadimo preblizu hiše, da bo lahko lepo razvila svojo kroš­njo. Potrebuje rahla, dobro odcedna in z organsko snovjo bogata tla, ki se ne smejo preveč izsušiti. Korenine naredi plitvo pod površjem zemlje, zato pod njo ne uredimo gredic z drugimi rastlinami, saj ne prenese prekopavanja; z njim bi občutljive korenine lahko poškodovali. Dela pod krošnjo tudi ne namenimo za stalne pohodne površine, kaj šele parkiranje. Zaradi bujnega cvetenja potrebuje zelo rodovitno in pognojeno prst – obilnejše gnojenje je posebno pomembno tam, kjer so tla suha in peščena. Za zadrževanje vlage in zaščito korenin je prva leta po sajenju okoli rastline dobrodošla zastirka. Večini vrst najbolj ustrezajo kisla tla, nekatere, na primer kobuši magnolija (M. kobus), zvezdasta (M. stellata), wilsonova (M. wilsonii) in sieboldova magnolija (M. sieboldii) pa prenesejo tudi nevtralno do rahlo bazično prst.

Slabost zgodaj spomladi cvetočih magnolij sta lahko zimska ali spomladanska zmrzal; prva lahko poškoduje cvetne brste, ki jih rast­lina nastavi že pred zimo, spomladanska pozeba pa lahko osmodi njihove cvetove, da porjavijo. Od poleti cvetočih magnolij poznamo v Sloveniji velecvetno magnolijo (M. grandiflora), veličastno zim­zeleno drevo z bleščečimi temno zelenimi listi in smetanasto belimi cvetovi, ki zraste tudi 15 metrov visoko. To toploljubno vrsto lahko občudujemo le v Primorju in na Goriškem, v notranjosti pa izjemoma preživi na zelo zavetnih legah. Za toplejše kraje je primerna tudi nekoliko manjša polzimzelena vrsta Magnolia virginiana, ki v zelo hladnih zimah odvrže liste. Na mraz precej občutljiva je tudi listopadna sieboldova mag­nolija. Beli skledasti cvetovi, sredi katerih se bleščijo rdeči prašniki, se pri njej odprejo poleti.

Vrste za majhne vrtove

V nasprotju z njimi so na nizke temperature odporne vse predstavnice skupine magnolij z zvezdastimi cvetovi. Poleg najznačilnejše predstavnice iz te skupine, pri kateri o obliki cvetov govori že ime zvezdasta magnolija, spadata mednje tudi kobuši in loebnerjeva magnolija (M. x leobneri). Belo cvetoča kobuši magnolija je ena najmogočnejših predstavnic družine, da zacveti, lahko mine precej let, medtem ko je loebnerjeva nižje rasti. Sorta 'Leonard Messel' tako zraste do osem metrov višine in je med bujnim cvetenjem videti kot en sam rožnat oblak. Najpogosteje videvamo belo cvetoče zvezdaste magnolije, nežno rožnate cvetove pa ima Magnolia stellata 'Rosea'. Zvezdaste magnolije rastejo v naravi samo na Japonskem na otoku Honšu, drugod v deželi vzhajajočega sonca pa jih že stoletja gojijo tudi kot posodovke. Ta počasi rastoča listopadna vrsta dobro prenaša tudi mestno okolje. Bela sorta 'Royal Star' cveti malo pozneje kot osnovna vrsta, zato je manj občutljiva na pozno slano.

Za majhne vrtove so primerne še lilijaste magnolije (M. liliflora). Cvetijo med zgod­nejšimi, pogosto pa pocvitajo še čez polet­je. Med najbolj priljubljenimi je sorta 'Nigra' z ozkimi suličastimi čašastimi cvetovi, ki so na zunanji strani temno škrlatni, z notranje pa beli. Pri 'Susan' so cvetovi zunaj purpurno rdeči.

Čas sajenja in obrezovanje

Magnoliji ustreza sajenje spomladi. Izkopavanje že vraščene rastline in prestavitev na drugo mesto prenaša zelo slabo. Obrezovanja ne mara, saj se rane na lesu celijo zelo počasi. Same rastline oblikujejo lepo kroš­njo, zato ga tudi ne potrebujejo. Če bi radi z rezjo oblikovali zanemarjeno drevo, je priporočljivo, da ukrep raztegnemo čez več let, da si bo rastlina lahko opomogla. Ker pa spomladi cvetoče vrste naredijo cvetne brste že pred zimo, režemo šele po cvetenju. V večini primerov spomladi odstranimo samo od snega poškodovane veje ali suhe poganjke. Če se držimo osnovnih priporočil, z magnolijo ne bomo imeli veliko skrbi, saj tudi nima izrazitih težav z zdravjem.