Najmanjši ogljični odtis ima slovenska smrečica

Zakaj so ta boljša izbira od plastičnih in od drevesc v loncu, smo se pogovarjali z Joštom Jakšo iz Zavoda za gozdove Slovenije. Kljub novozapadlemu snegu smo se odpravili na teren, kjer nam je revirna gozdarka za revir Škofljica Majda Petretič pokazala, kdaj posek drevesc ne škoduje razvoju gozda in gozdni krajini oziroma jima celo koristi.

V svojih gozdovih jih lahko sekajo le lastniki, ki pridobijo odločbo območne enote zavoda. Na njeni podlagi jim izdajo plombice, ki so v obliki nalepke, s katerimi pri prodaji dokažejo, da so bila pridobljena na neškodljiv način. Letošnje nalepke so zelene, lastniki gozdov jih do 25 dobijo brezplačno, če jih želijo več (ko sekajo za prodajo), jih morajo plačati po 26 centov. Z nalepkami zavoda za gozdove mora biti opremljeno samo v Sloveniji posekano okrasno drevje, za uvoženo prodajalci priskrbijo fitosanitarna spričevala in druge potrebne dokumente. »Medtem ko smo leta 1994 izdali kar 110.000 plombic, jih bomo letos 30.000, saj se je povpraševanje zelo zmanjšalo. Sredi 90. let se je namreč začel trend umetnih, domnevno bolj ekoloških drevesc. A »ekološko« je danes med najbolj zlorabljanimi besedami za ustvarjanje poslov, ker nam daje občutek, da varujemo planet.

Plastične smrečice zrastejo na Kitajskem

»Osnovna surovina za izdelavo plastičnih smrečic je nafta, zanjo se porabi veliko energije in vode, pri čemer se upoštevajo velikokrat sporni okoljski standardi; po koncu uporabe pa postanejo nekoristen odpadek, ki ga je težko predelati, njihov že tako velik ogljični odtis pa še poveča transport z drugega konca sveta,« pravi Jošt Jakša. Sami smo se med preverjanjem po ljubljanskih trgovinah prepričali, da so bile skoraj vse plastične smrečice narejene na Kitajskem.

»Pa vzemimo smrečico, posekano 20 kilometrov iz Ljubljane na zaraščajočih se površinah, med redčenjem gozda, ali takšno, ki je zrasla pod daljnovodi. Nima velikega ogljičnega odtisa, z nakupom naredimo dobro delo, za prevoz do nas ni bilo porabljene veliko energije, po novem letu pa jo lahko odvržemo v zabojnik za biorazgradljive odpadke. Veste, v naravi je tako, da se na hektar vseje nekaj milijonov semen, od tega vzklije milijon klic, v mlada drevesca zraste 100.000 rastlinic, na koncu rastne dobe pa ostane 200 do 500 dreves na hektar. Ob tolikšni naravni selekciji ni nič narobe, če vanjo poseže še človek in jo izkoristi za svoje gospodarske namene. Za usmerjanje gozda je namreč treba sekati – seveda je treba vedeti, kje, kdaj in kako. Tu je pomembna usmerjevalna vloga gozdarjev, ki spodbujajo sekanje na zaraščajočih se površinah in redčenje med redno nego gozdov. Upravljavci infrastrukturnih zemljišč pod daljnovodi ali ob prometnicah bi lahko ta pogosteje uporabili za izrabo ali celo namensko gojenje okrasnih drevesc (kot primer, smreka se na ogoljenih tleh obnaša kot pionirska vrsta in se zlahka sama zarašča). Poleg tega, zakaj ne bi Slovenija kot država s 60-odstotno gozdnatostjo začela razmišljati o izvozu okrasnih drevesnih vrst, ki gredo dobro v prodajo tudi pri nas?« se vpraša sogovornik.

Največ drevesc se decembra poseka na Kočev­skem, kjer imamo opraviti z neželenim zaraščanjem kmetijskih površin, na Novomeškem in Postojnskem. Po podatkih zavoda je vsako leto manj sekanja okrasnih smrečic na črno. Kaznuje se sekanje brez dovoljenja in to, da niso opremljena z ustrez­nimi nalepkami, drugi vidik pa predstavlja krajo v tujem gozdu, poleg tega da je sečnja v nasprotju s predpisi. »Treba je poudariti, da morajo lastniki posekana drevesca opremiti z nalepkami takoj po poseku, pred transportom,« opozori sogovornik.

Tuje vrste iglavcev

V slovenskih trgovskih središčih so za praz­nična drevesca naprodaj tudi posekani iglavci tujerodnih vrst. »Gre za vrste iz rodu smrek (Picea) in jelk (Abies), ki imajo gostejše iglice, te so bolj krožno razporejene na vejicah, zaradi listnih rež, ki so na spodnji strani iglic razporejene dvoredno, pa imajo dekorativen srebrnkast videz. Nasploh dajejo ta svetleči nadih iglavcem listne reže,« razloži Jošt Jak­ša. Najpogosteje se prodajajo kavkaška jelka (Abies normandiana), koloradska ali dolgoigličasta jelka (Abies concolor), korejska jelka (Abies koreana), srebrna smreka (Picea pungens), ponekod v prodaji tudi kot modra koloradska jelka, in omorika (Picea omorika). »Predvsem v Skandinaviji so za gojenje teh iglavcev namenjene velike površine, na katerih so posajeni dovolj narazen, da imajo lepo rast. To namreč pomeni tudi dober zaslužek, saj stane kubik zelo kakovostne 100 ali 120 let stare smreke 100 evrov, povprečne pa 60 evrov, medtem ko traja obrat denarja pri okrasnih smrečicah največ 10 let, stanejo pa od 20 do na primer 80 evrov. Stroški transporta so včasih nelogično nizki, vendar pomeni transport čez Evropo veliko obremenitev okolja,« pojasni Jošt Jakša.

Če bi pri nas kdo začel namensko gojiti tujerodne vrste smreke in jelke, ki prinašajo zaslužek, velja po sogovornikovih besedah opozoriti, da jih v gozd ni dovoljeno saditi v nobenem primeru, za namenske površine pa mora biti sadilni material fitosanitarno pregledan. Problem pri tako posajenih iglavcih ne bi bil toliko, da bi lahko v našem naravnem okolju postali invazivni (kakor sta pri listavcih veliki pajesen in robinija oz. neprava akacija), temveč možnost prenosa bolezni. To je tudi razlog, da nekontrolirani prenos rastlin, njihovih delov (npr. posekanih drevesc) ali sadik čez mejo ni dovoljen, kljub temu da smo v EU. »Zaradi nepravilnosti pri fitosanitarnih spričevalih in posla z rastlinskimi sadikami je bila tudi k nam z rododendroni iz Kitajske prek vmesnih evropskih držav že zanesena škodljiva gliva iz rodu fitoftor, ki povzroča odmiranje hrastov, bukev in še nekaterih naših vrst. Če bi jo zanesli v gozd, se lahko v zelo kratkem času poslovimo od velikega dela bukovih in hrastovih gozdov. Gre za to, da v okolju vnosa patogeni organizmi nimajo naravnih omejitev, domače drevesne vrste pa nanje niso prilagojene,« razloži Jakša. Pove, da je namenske vzgoje okrasnih smrečic pri nas malo, v drevesnicah jih gojijo predvsem za prodajo v loncih, tako da jih lahko pozneje posadimo na vrt, zadnja moda pa je najem smrečice v loncu, za katero »najemodajalec« po novem letu organizira odvoz z obljubo, da jo bodo v drevesnici vzgajali naprej.

Koliko možnosti, da preživi jelka v loncu?

Res je po svoje narobe svet, da si praznike lepšamo z zimzelenimi drevesci, ki »pokurijo toliko nafte«, bodisi prepotujejo tri četrt Evrope ali pa jih v težkih loncih vozijo z oddaljenih koncev Slovenije. »Če je ulončena smrečica v dovolj hladnem in vlažnem zaprtem prostoru, ima možnosti, da bo preživela,« meni Jakša, »če jo imamo nekaj tednov v zelo toplem prostoru s 30-odstotno zračno vlago, kjer je premalo ali preveč zalita, pa to pomeni zanjo hud šok. Še enega bo doživela pri selitvi nazaj na prosto, morda celo potem, ko bo čez praznike na toplem naredila mlade poganjke. Neprimerno oskrbovano drevesce ima torej bolj malo možnosti, da bo preživelo. Če že kupimo drevo v loncu, je bolje, da ga imamo doma v primerno hladnem okolju, morda samo na vrtu in ga tu okrasimo, povzame sogovornik.

Sicer pa za posekana okrasna drevesca velja, da jim moramo, ko jih prinesemo domov, odžagati približno pet centimetrov debla, da se žile za pretok tekočine v njem spet odprejo. Ves čas morajo stati v vodi. Bolj se bodo osipala v prostorih s centralnim gretjem oziroma nizko zračno vlago.

Med obhodom z Majdo Petretič smo se prepričali, da zemljišča, ki so se sama zarasla s smrekami, ki bi bile primerne za sečnjo praz­ničnih drevesc, niso samo v gozdu. Ogledali smo si strm breg pod stanovanjsko hišo v vasi v občini Ig, ki se je zarasel, ker je košnja zelo otežena. Dobra stran je bila, da so bile smrečice »sproščene«. To pomeni, da so imele dovolj prostora in so oblikovale lepo krošnjo. A najbrž lastnik zemljišča, manj kot deset metrov oddaljenega od hiše, zanje ne bi potreboval nalepk, vprašamo. Seveda bi jih potreboval, saj bi moral dokazati, od kod so smrečice, pojasni sogovornica. Ko pa bi premer (gozdnih vrst) dreves v tem sestavu presegel 10 cm, bi postal »gozd« in za usmerjanje njegove nege bi postal pristojen revirni gozdar. Pri redčenju drevesc v gozdu pa ni odločilna gostota smrečic, ampak razvoj takš­nih krošenj, da se lahko upirajo viharju in snegu (to je odvisno tudi od talnih razmer v gozdu), in gozdnogospodarski cilji, razloži.

Manj poznana tradicija

V Sloveniji se za okrasna drevesca poseka največ smrečic, saj imamo pri nas v lesni zalogi približno tretjino smrek in okrog osem odstotkov jelk. Poleg tega s smrekami ni težav in se dobro pomlajujejo, v nasprotju z jelkami, ki jih pogosteje objeda divjad, razloži Jošt Jakša. Jelke predstavljajo manj kot desetino vseh doma posekanih drevesc, saj dajejo gozdarji dovoljenja za posek le tam, kjer se obilno pomlajujejo. »Jelke so priljubljene, saj se manj osipajo. Pri njih so namreč iglice na vejice priraščene neposredno, medtem ko imajo pri smrekah majhen »peceljček«. To je tudi najzanesljivejši znak, po katerem jih ločimo med seboj. Za drevesa je namreč značilno, da se pred sušnim stresom branijo tako, da odvržejo liste oz. iglice, skozi katere je izguba vode največja. Pri jelki, ki v naravi raste na območjih visokega krasa, je zaradi načina priraščanja iglic osipanje težje, nam razloži sogovornik. Opozori tudi na druge vrste iglavcev, ki jih v nekaterih pokrajinah tradicionalno krasijo in za katere prav tako izdajo nekaj nalepk. Bor imajo radi na Goričkem (rdeči bor) in Krasu (rdeči in črni), v kraških vaseh pa ponekod okrašujejo tudi brin, ki je značilen predvsem za zaraščajoče se pašnike. Ima lepo piramidalno obliko, istrski brin pa še posebej dekorativne rdeče jagode. Kot zanimivost, tudi breza se pojavlja kot okrasno drevo, in to vse pogosteje tudi v mestnem okolju.

---

Zavarovane gozdne rastline

Ponekod je za praznike v navadi tudi krašenje rastlinskih vrst, ki so v gozdu zavarovane. To velja za tiso, bodiko ali božje drevce, v novogoriški občini pa tudi lobodiko. Tisa raste zelo počasi, takšna s premerom 30 cm je že kar izjema, njen temni in trdi les pa je priljubljen zaradi dekorativnosti. Omejitev velja tudi za odnašanje mahu iz gozda. Z enega mesta ga smemo odnesti le petino, če opazimo, da ga je pred nami kdo že nabiral, se odpravimo drugam. Mahovi imajo namreč v gozdu pomembno vlogo pri uravnavanju naravnega ravnovesja. Ob padavinah imajo veliko sposobnost zadrževanja vode, ki se pozneje počasi sprošča. Pri apnenem sedju, ki se uporablja za jaslice, skala pod mahom zaradi ogljikove kisline in drugih biokemičnih procesov prepereva, s čimer nastaja prst, v njej pa je bogat svet žuželk in gliv.

Zavod za gozdove Slovenije v predpraz­nični akciji vsako leto podari nekaj deset smrečic, s čimer opozarja ljudi, da okolju najmanj škodujejo s smrečicami, posekanimi v Sloveniji, za katere je izdal nalepke.