Okrasne trave: od pojoče travice do ubranega orkestra

Ni vse, kar je zeleno, dolgo in ozko, trava. Trave namreč pogosto zamenjujemo z drugimi okrasnimi rastlinami, posebno s šaši, ločjem in bičjem, pozabiti pa ne smemo niti na rogoz. Morda je najbolj preprosto, če za vse naštete uporabljamo izraz »okrasne trave«, čeprav so med njimi velike razlike. Prave trave so tiste, ki spadajo v skupino Poaceae in imajo skoraj vedno votla, okrogla in kolenčasta stebla ter ploščate liste. Najbolje si jih predstavljamo, če pomislimo na bambus, ki sicer spada v poddružino trav in ima prav tako kolenčasto, vendar zelo čvrsto in olesenelo steblo. Neolesenele trave (med katere poleg prstastega trstikovca, perjanke, stožke, migalice, bodalice, ovsike, ki jih najbolj poznamo in uporabljamo, spadajo tudi pšenica, koruza, proso, ječmen, riž, sladkorni trs, oves …) se po barvi, načinu rasti in možnosti uporabe med seboj zelo razlikujejo.

Šaši in druge rastline iz družine ostričevk (Cyperaceae) so šopasto razrasle trajnice, ki imajo na prerezu trikotna cvetna stebla, olistana z dolgimi ozkimi listi. Ti so včasih zelo majhni ali pa spremenjeni v majhne kožaste luske. Iz družine ločkovk (Juncaceae) na vrtu največkrat srečamo ločje (Juncus), ki ima v prerezu okrogle liste in polna stebla, ter bekico (Luzula), ki ima ploščate, na robovih pogosto dlakave liste. Rogoz (Typhaceae) gojimo zaradi lepih valjastih socvetij, navadno ob robovih obrežij, pomemben pa je tudi zato, ker ga lahko uporabljamo kot nekakšen vodni filter.

Uporaba na vrtu

Večina pravih trav najbolje uspeva na odprtih sončnih legah ter v dobro odcednih in hkrati primerno vlažnih tleh. Na splošno velja, da okrasne trave zahtevajo malo ali nič nege, če le rastejo na primernem in dobro pripravljenem mestu. Če imamo suha tla, moramo vkopati obilo organske snovi, da bodo bolje zadrževala potrebno vlago. Kjer pa je veliko padavin, poskrbimo za trave z globoko peščeno in odcedno prstjo. Gnojenje praviloma ni potrebno.

Ko spoznamo njihovo raznolikost in vsestransko uporabnost, postanejo nepogrešljiva stalnica neformalnih okrasnih zasaditev, ki nas očarajo v več pogledih; ne samo s cvetovi, ki v poznem popoldanskem soncu poz­nega poletja in jeseni delujejo kot valujoča zavesa, v katero se je ujela svetloba. Razpon palete cvetne zavese je širok in sega od mehkega srebra prek toplega medu in aristokratskega brokata do temne čokolade. Z barvo pa ne očarajo samo cvetovi, ampak tudi stebla, ki mnogokrat dobesedno žarijo v prelivajočih se rdečkastih tonih in med katerimi se rade lovijo še najmanjše sapice. Te so tudi »krive« za ples in pozibavanje trav na gredah, s čimer vnašajo med druge trajnice živahnost in gibanje. Pa ne samo to. Okrasne trave rade pojejo. Že v najrahlejšem vetru se zasliši nežno šelestenje, ki pa lahko preide tudi v močnejšo orkestralno skladbo. Takrat se srečamo še z eno njihovo posebnostjo. Nikoli namreč ne zakrivajo pogleda na druge trajnice, ampak gredam s svojo nežno prosojnostjo dodajo še pridih skrivnostnosti.

Okrasne trave sadimo v skupinah, posamič ali kot živo mejo. Zaradi arhitekturnih učinkov so visoke okrasne trave zanimivi poudarki na gredah s trajnicami, in sicer v ozadju ali na sredini, tiste bolj nizke rasti pa so dobrodošle na prednjem robu grede. Raje se odločajmo za šopaste okrasne trave, ki so bolj obvladljive in počasneje rastejo iz osrednjega šopa, kot za močno raščave plazeče se okrasne trave, ki bi kaj hitro prerasle in zadušile vse slabotnejše okoli rastoče rastline. Nekatere okrasne trave, ki imajo jasne konture in visoka peresasta socvetja, kot je pampaška trava (Cortaderia selloana), lahko uporabimo tudi kot imenitne solitarne rastline, bekice so najlepše, če jih zasadimo kot pokrovne rastline na senčnih delih vrta, šaši z lepimi zlato obarvanimi pisanimi listi pa so vedno dobrodošel barvni poudarek na gredi. Kadar imamo del vrta v senci, pa nikar ne pozabimo uporabiti hakonekloe (Hakonechloa macra), ki bo s svojo rumeno barvo poživila temnejše kotičke.

Na majhnem vrtu

Če imamo velik vrt, si lahko na njem privoščimo gredo samih okrasnih trav ali pa s ponavljanjem določene sorte vnesemo vanj dinamičnost. Vendar se nam tudi na manjši površini ni treba odpovedati njihovi vsestranskosti, saj je izbira okrasnih trav, ki so primerne za majhne vrtove in terase ter balkone, velika. Uporabljamo počasi rastoče in šopaste, kot so nekateri šaši in bilnice, ki so zimzelene in so privlačne tudi pozimi. Za navpični poudarek lahko izberemo kakšno višjo okrasno travo, kot je Calamagrostis 'Karl Foerster', ki se počasi širi, izogibajmo pa se bambusom, saj so večinoma invazivni. Nekatere okrasne trave se dobro počutijo v posodah, ki jih potem prosto prestavljamo. Če se le da, jim poiščemo prostor, kjer se bo vanje ujela večerna svetloba. Za takšno zasaditev sta zelo primerni hakonekloa in imperata (Imperata cylindrica).

Osnovna oskrba

Pri enoletnih okrasnih travah cvetove porežemo po cvetenju, da se same ne zasejejo, trajnic pa ne obrezujemo, saj so suha socvet­ja pozimi izjemen okras na gredah. Šele zgodaj spomladi porežemo rastline do tal in tako pospešimo razvoj novih listov. Pampaško travo in prstasti trstikovec lahko tudi požanjemo ali pokosimo, vendar si roke vedno zavarujemo z debelimi rokavicami, saj se na ostrih listih hitro porežemo. Okrasne trave lahko tudi sami razmnožujemo. To naredimo s semeni, ki jih nabiramo, ko je socvetje suho in pahljačasto razprto. Takrat se z lahkoto ločijo od plev. Preprosteje pa je trave, ki rastejo v šopih, deliti. Najbolje je to narediti spomladi, ko je nova rast že dobro vidna in se trava bolje prime in ukorenini.

Okrasne trave lahko uporabimo tudi v šopkih, posušene pa so zelo primerne za aranžmaje z daljšim trajanjem. Nenavadne oblike so učinkovite same zase ali pa v kombinaciji z drugimi suhimi cvetlicami. Pazimo, da jih porežemo takrat, ko so socvetja že dobro razvita, ne smejo pa biti odprta. Postavimo jih v prazno vazo in jih pustimo, da se v hladnem in suhem prostoru posušijo.

Prstasti trstikovec

Na okrasnih vrtovih se, zaradi svojih lastnosti in lepote, izmed okrasnih trav velikokrat, če ne kar največkrat, pojavlja prstasti trstikovec ali miskant (Miscanthus). Njegova domovina je vzhodna in jugovzhodna Azija, ime pa izhaja iz grške besede mischos, steblo, in anthos, cvet; lahko bi torej rekli cvet na steblu. Na Japonskem je znan pod imenom susuki in podobno kot javor predstavlja simbol jeseni. Tam so ga tradicionalno uporabljali za prekrivanje streh. Kot okrasna trava v vrtnih zasaditvah je drugod uveljavljen že več kot sto let, kar ni nič čudnega, če poznamo njegove lastnosti. V lepoti in raznolikosti cvetov, listov, jesenskih barv in kot zimski okras ter zaradi neštetih možnostih uporabe je skoraj neprekosljiv. Je tudi izjemno prilagodljiv in bi lahko v idealnih okoliščinah postal celo invaziven. Za to pa potrebuje dolga in vroča poletja ter veliko vlage. Če mu tega ne zagotovimo, ne bo cvetel ali pa semena ne bodo dozorela. Spomladi ni med najhitrejšimi na vrtu, ko pa temperatura raste, se prebudi in vse nadomesti. Posamezne rastline imajo dolgo življenje, vendar se lahko zgodi, da sredina odmre in takrat je grm najbolje razdeliti in posaditi na novo. Cveti od sredine poletja do pozne jeseni, odvisno od sorte, je pa izjemno lep, kadar ga okrasi ivje ali sneg.

Na naših vrtovih največkrat vidimo kitajski prstasti trstikovec (Miscanthus sinensis), ki se pojavlja v številnih barvnih odtenkih cvetov in listov ter je tako različnih višin, da lahko rečemo, da se za vsak vrt prava »trava« najde. Nekateri imajo belo ali rumeno prečno črtaste liste (M. s. 'Zebrinus', M. s.'Hinjo'), drugi se ponašajo z vzdolžnimi svetlimi progami (M. s. 'Goldfeder', M. s.'Cabaret'), tretji se zanimivo rdečkasto obarvajo (M. s. 'Graziella'); skratka, v njihovi raznolikosti lahko samo uživamo.