Rastline za pergolo: trta, kivi, glicinija in druge naravne senčnice

Če zaprete oči, si poletno nedeljsko popoldne gotovo predstavljate ob prijateljskem smehu v hladu sence, denimo pod pergolo s kivijem ali trto, ki ne prepušča sončnih žarkov. Seveda ob takšnem prizoru ni pomembna le zračnost naravne sence, temveč tudi lagoden ambient, ki odganja stres.

Le zdi se, da so takšni kotički, kjer so se ljudje radi družili ob mizi, na podeželju nastajali sami od sebe. Drži pa, da so jih ustvarili ljudje, ki so jih za njihovo pokrajino gospodarsko pomembne rastline obkrožale od malega in ki so rasli s stavbnim izročilom.

Pogled v dediščino Krasa

Tako je denimo na prisojni strani kraške domačije vedno prislonjen latnik, opora za trto, ki je marsikdaj pokrivala velik del obzidanega dvorišča borjača. Pri hišnem zidu se je naslanjala na kamnite konzole, nosilni stebri pa so bili na tleh vstavljeni v kamnite baše, ki so imele pri dnu luknjo za odtekanje vode. Ponekod so častitljivo trto do latnika speljali celo skozi luknjo v zidu, ki je obdajal dvorišče. Pri senci je imela ključno vlogo tudi murva: posadili so jo pred gostilno, na domačiji pa sredi borjača ali v bližini gospodarskega poslopja, da je dajala debelo senco. Pogosto se je nanjo naslanjal latnik s trto.

V dediščino Krasa smo se ozrli tudi zato, da pokažemo, da je treba senco načrtovati. Danes življenje teče veliko hitreje, za pergolo je morda pri roki več konstrukcijskih rešitev, rastline pa so tiste, ki potrebujejo čas. Preden bodo zrasle dovolj visoko in bodo njihovi razvejeni poganjki pokrili več kvad­ratnih metrov veliko pergolo, bo minilo več let. Danes je nabor sadnih ali okrasnih rastlin, ki jih lahko razpeljemo na dvignjeno vodoravno konstrukcijo, kot je pergola, resda večji, a pred odločitvijo za eno ali več vrst moramo pretehtati, kaj si od senčnega prostora želimo, kakšno rastišče jim lahko zagotovimo in do kod sega naša potrpežljivost.

Z vrtnico plezalko lahko ustvarimo debelo senco. Ker poganjki zelo bujno rastejo, je priporočljiva rez dvakrat na leto. Foto manfredxy/Shutterstock

Poglejmo: si želimo zgolj globoke zelene sence ali imamo do rastlin tudi kakšno afiniteto, bi radi rastlinski pokrov pergole občudovali zaradi cvetov, bi z opore za senco, ker imamo majhen vrt, radi nabrali nekaj malega domačega sadja (grozdje, kivi) ali je za nas bolj kot senca za kosilo na prostem pomembna kakšna druga lastnost rastline, omamni vonj zvezdastega jasmina, glicinije ali kovačnika?

Pomen trdne opore

Za senčenje so najprimernejše hitro rastoče (trajne, največkrat olesenele) rastline, ki v rastni sezoni poženejo veliko dolgih poganjkov, izbira vrste in bujnost rasti bosta vplivali tudi na material in nosilnost konstrukcije. Smiselno je, da nam jo načrtuje in izdela strokovnjak, saj gre za dolga desetletja. Pogosto se je že zgodilo, da so morali lastniki sicer zdravo rastlino posekati, ker je strla konstrukcijo, katere se je oklenila. Posebno trd oreh so deblo in veje glicinije, ki se spiralno zavijajo, pogosto je to tudi lastnost aktinidij.

Med bujno rastoče rastline za pergolo spadajo trta in kivi (aktinidija), glicinija (po nekaj letih, ko iz debla, ki doseže vodoravni del konstrukcije, lahko razpeljemo poganjke), vrtnice iz skupine plezalk (ramblerjev), nekatere vrste jasmina, jasminova troblja in akebija. Sroboti ali klematisi se razraščajo počasneje; marsikje jih posadijo ob pergolo in kombinirajo z vrtnicami, neredko tudi z vrtnicami popenjavkami. Zavedati pa se moramo, da te niso primerne za upogibanje ob vodoravni del pergole: niso daljše od treh metrov, poganki silijo kvišku in se ne upogibajo. Če si želimo pravi pokrov iz rožnih cvetov, izberemo plezalke, ki zrastejo od sedem do deset metrov visoko, poganjki so usločeni, večina vrst pa cveti enkrat v sezoni, junija, s tisoči majhnih cvetov, združenih v šopke.

Premislimo o lastnostih rastlin za pergolo

Za lepo senco in zdravo rastlino so pomembne tudi rastne razmere, ki ji jih lahko zagotovimo: pomembni dejavniki so globina rodovitnih tal, prostor za razrast korenin, prisojna ali osojna lega, prezimna trdnost rastline glede na mikroklimo rastišča in zaščita pred vetrom. Pri tem izpostavimo nekaj lastnosti najpogostejših rastlin za pergole: navadna aktinidija v prvih letih po sajenju v osrednji Sloveniji potrebuje zaščito, prijajo ji zavetrne sončne lege ob hiši, glicinija mora biti posajena stran od hiše, da njene korenine ne poškodujejo temeljev; zvezdasti jasmin prenese zimske temperature do –10 stopinj Celzija; nekatere vrste vrtnic plezalk, denimo prelepa breztrnata banksina vrtnica, prezimijo pri nas le ob morju.

Priljubljena plezalka (rambler) za pergolo, vrtnica 'Bobby James', cveti na začetku poletja in močno diši. Foto Sergey V Kalyakin/Shutterstock

Pred odločitvijo o rastlinah za pergolo moramo malo pomisliti tudi na to, ali ima kdo v družini alergijo na čebelji ali osji pik, saj cvetoče okrasne rastline in recimo kivi privabljajo opraševalce, v času zorenja grozdja pa so pod pergolo sitne ose. Če vzamemo te žuželke v zakup, preverimo še, ali smo občut­ljivi na močnejše cvetne vonjave (glicinija, kovačniki, jasmini, nekatere vrtnice), in si pošteno odgovorimo na vprašanje, koliko časa smo pripravljeni žrtvovati za oskrbo. Odrasla glicinija na primer, ki je v očeh marsikoga neprekosljiva lepotica na pergoli, potrebuje rez dvakrat na leto, sredi poletja in konec zime, tudi pri vrtnici plezalki je poleg zimske rezi smiselna še rez po cvetenju, če ne želimo, da je senčni klobuk trnasta zmeš­njava. A če z rastlinami radi delamo, nam ne bo odveč, da kar naprej nekaj potrebujejo … Tudi trta denimo, ki je v Sloveniji za senčnice najpogostejša. V nadaljevanju navajamo nekaj več informacij o potrebah trte samorodnice, jedilnih sort grozdja, različnih vrst aktinidije in o divji trti, speljani na pergolo.

Vinska trta, kivi ali vinika

Pri odločitvi za pergolo z vinsko trto moramo vedeti, da so proti večini glivičnih bolezni, ki napadajo trte (oidij, peronospora, gniloba), odporne le samorodnice (jurka, izabela, kvinton, šmarnica), relativno odporne pa so tudi novejše sorte jedilnega grozdja iz skupine interspecifičnih (medvrstnih) križancev. Izraz si velja zapomniti. Zaradi omenjene odpornosti proti glivičnim boleznim nam jih namreč v domačem vrtu ne bo treba škropiti, poleg tega jih odlikujejo še druge pomembne lastnosti: veliki grozdi, velike in čvrste jagode in majhno število ali odsotnost pečk. Med te sorte spadajo bistaler muscat, ester, wostorg idealnyj, muscat bleu, vanessa, palatina, philipp, theresa, amica idr.

Sadna vrsta, ki je v naših krajih zelo zdrava in nima pomembnejših škodljivcev, je aktinidija. Toplotno »razvajenost« navadne aktinidije v mladih letih smo že omenili (sicer tudi v osrednji Sloveniji lepo rodi). Njeni dolgi poganjki in za dve ženski dlani veliki listi ustvarijo večplastno senco, če si želimo sadežev, pa moramo imeti ob pergoli poleg ženskih še moško rastlino (šteje tudi tista pri sosedu). Le sorta jenny je samooplodna.

Sibirski kivi Foto Flower_garden/Shutterstock

Poleg običajne aktinidije (Actinidisa deliciosa) poznamo tudi drobnoplodni ali bavarski kivi (Actinidia arguta) z gladkimi plodovi. Tudi ta s svojimi poganjki naredi lepo senco, njegova najbolj dobrodošla lastnost za naše kraje pa je, da prenese zelo nizke temperature, celo pod –25 stopinj Celzija. Obstajajo tudi samooplodne sorte. Vrsto sibirski kivi (Actinidia kolomikta) odlikuje še ena lastnost, zaradi zeleno-belo-rožnatih lis na listih je cen­jen kot dekorativna rastlina in prenese hud mraz.

V Sloveniji sta za preraščanje škarp in zidov zelo priljubljeni vajtčijeva in navadna divja trta (uporablja se tudi ime vinika), na pergole pa ju speljujemo bolj poredko. Za ta namen je posebej primerna navadna divja trta Engelmann (Parthenocissus quinquefolia var. engelmannii), po njej jo je sprva treba razpeljati s privezovanjem, pozneje pa mladi poganjki z lahnim bingljanjem ustvarijo romantično streho.