Pelargonije: Od alpskih vasic do svetovljanskega Londona

Ne gre samo za tradicijo, ki je lahko železna srajca, njihova priljubljenost je močno povezana z vročim delom sveta, od koder izvirajo. Že več kot tristo let je, kar so najpomembnejše prednice današnjih kultivarjev pelargonij iz subtropskega dela južne Afrike pripotovale v Evropo, pozneje pa so botanični zbiratelji nekatere vrste prinesli še z Bližnjega vzhoda, otokov v Indijskem oceanu, iz Avstralije in Nove Zelandije.

Od več kot 250 naravnih vrst so jih za žlahtnjenje danes najbolj priljubljenih skupin pelargonij uporabili le manjše število. Lastnosti, ki so se pri večini najbolj ohranile, pa so njihova vzdržljivost v sušnem in vročem podnebju, skromne potrebe po hranilih ter dolgo cvetenje. Seveda so pri križanju največ pozornosti posvečali bogatemu cvetenju, velikosti in barvam cvetov ter privlačnim listom.

Prav skromnost pelargonij, ki najlepše uspevajo na sončnih legah, saj so že iz domovine navajene na višjo temperaturo, je razlog, da so tako priljubljene. Poleg tega se da z zelenimi potaknjenci doma vzgojiti enake rastline za naslednjo sezono. Ne prenesejo pa zmrzali, vendar za prezimitev niso zahtevne, pomembno je, da jim zagotovimo temperaturo nad 10 stopinj. A ker imajo danes dovolj svetle neogrevane prostore le velike stanovanjske hiše, ni čudno, da videvamo impozantne balkonske zasaditve prav na podeželju, kjer ljubiteljem, ki imajo čez zimo kam z njimi, ni treba saditi vsako leto novih, majhnih sadik.

Pri pelargonijah sicer ni v navadi, da bi nove rastline vzgajali iz domačega semena, kot delamo npr. pri ognjiču, poletnih astrah ali cinijah, a če njihovih cvetov ne obiramo prav zgodaj, se razvijejo hecni plodovi s tankim koničastim izrastkom, ki spominja na štorkljin kljun. Prav ta je dal rodu rastlin ime: pelargos je v grščini štorklja. Ko se posuši, se plod ob korenu kljuna razpre in na plano pride seme.

Še preden so se pelargonije udomačile v Evropi, so jih ponekod na jugu Afrike gojili na prostranih poljih – za dišave. Obstajajo namreč dišeče vrste, pri katerih dišijo predvsem listi, ne pa cvetovi. Listi so pogosto izrazito narezljani in manjši kot pri drugih vrstah, cvetovi pa drobni in preprosti. Eterično olje pelargonij je še vedno cenjeno v kozmetični panogi in pri izdelovanju parfumov. Med dišeče vrste spada tudi roženkravt (Pelargonium radens), ki je najstarejša znana pelargonija v naših krajih. V loncu je rasel skoraj pri vsaki slovenski hiši, z vonjem odganjal mrčes, dodajali so ga v šopke za dober duh, ga uporabljali kot kulinarično dišavo, pa tudi v ljudskem zdravilstvu.

NASVETI

- Pelargonije najbolje uspevajo v posodi globine vsaj 18 centimetrov, substrat mora biti odceden, brez šote, z dodatkom vrtne zemlje, na dnu je nujna drenaža.

- Poleti jih zalivamo dvakrat ali trikrat na teden, obvezno zjutraj, s postano vodo ali deževnico. Voda ne sme stati v podstavkih.

- Nujno opravilo – z izjemo bršljank z enojnim cvetom – je odstranjevanje odcvetelih cvetov.

Skupine pelargonij

Pelargonije, ki jih najpogosteje videvamo v zunanjih zasaditvah, so dolge bršljanke z enojnimi ali polnjenimi cvetovi, polviseče bršljanke in pokončne pelargonije.

Bršljanke imajo povešavo rast in gladka stebla in liste, medtem ko te pri pokončnih pelargonijah prekrivajo žametne dlačice. Oboje najlepše uspevajo na izrazito sončnih legah, v polsenci manj cvetijo, pokončne tudi ne marajo dežja in vetra. Ker bršljanke bolj brez škode prenesejo vremenske nevšečnosti, se pogosto uporabljajo tudi za odprte javne zasaditve, ne samo za okenska in balkonska korita, kjer so delno zaščitene. Posebno pozornost si zaslužijo novejše polviseče pelargonije iz serije Calliope, ki so na prvi pogled podobne pokončnim (kosmatim) različicam. Odlikuje jih močnejša rast, ki se prevesi čez širino celot­nega korita. V paleti barv so bile najprej le rdeče, zdaj pa so naprodaj tudi v različnih odtenkih rožnate in dvobarvne.

Posebni obliki pokončnih pelargonij predstavljajo angleške (ali kraljevske) in angelske pelargonije. Prve imajo izrazito velike cvetove premera do 6 cm, cvetni listi so različnih barv, od belih do skoraj črnih, veliko je sort z dvobarvnimi cvetovi. Angelske imajo videz majhnih kraljevskih pelargonij z majhnimi nazobčanimi listi in veliko manjšimi cvetovi, so zelo kompaktne in košate. Oboje so nekdaj gojili kot sobne lončnice, če jih v toplem delu leta prenesemo na prosto, naj bodo zaščitene pred dežjem in manj izpostavljene soncu kot druge vrste pelargonij.