Pogled v zgodovino

Da bi razumeli razvoj tega kulturnega izročila in medsebojne vplive, moramo pogledati v zgodovino. Na Kitajskem se je v času dinastije Han, okoli 200 let pred našim štejem, med aristokracijo uveljavilo ustvarjanje miniaturnih naravnih pokrajin na vrtovih, imenovanih penjing. Legenda pravi, da je cesar, ki ni maral potovanj, dal na vrtu vladarske palače zgraditi pomanjšano različico svojega imperija z naravnimi lepotami vred, da bi ga lahko občudoval. Tudi poznejši klasični kitajski vrtovi pogosto vsebujejo aranžmaje miniaturnih dreves in skalnjakov.

Iz začetka 8. stoletja našega štetja, ko je deželi vladala dinastija Tang, pa izvirajo prvi slikovni viri, ki pričajo o miniaturnih pokrajinah in drevescih v posodah. Freski v grobnici enega od princev namreč prikazujeta podanike, ki nosijo miniaturno pokrajino s kamni in rastlinami v posodi v obliki lotosa. Na dvoru so takšne penjinge cenili še pol tisočletja, ko je začelo prevladovati gojenje po enega drevesca v lončku, penzaijev. Prvi primerki so imeli v debla izrezljane slikovite podobe živali in bajeslovnih bitij.

O točnem času po prelomu prvega tisočletja, ko so penzaji, skupaj z drugimi kulturnimi vplivi, prišli na Japonsko med samuraje, si zgodovinarji niso enotni, potrjeno pa je, da so za to najbolj zaslužni zenovski menihi. Ko je postala del japonske kulture, je umetnost ustvarjanja miniaturnih drevesc v tej deželi šla svojo pot.

Umetnost in vrtnarska veščina

Zaradi medsebojnih vplivov med kulturama so danes za kreiranje penjingov ali penzaijev na Kitajskem in bonsajev na Japonskem značilne tako mnoge podobnosti kot razlike. Nepoznavalci jih razberemo predvsem v zunanji obliki, obe pa imata tudi globljo plat, iskanja ravnovesja med človekom in naravo, duhovne umirjenosti in stikov z onostranstvom. Zato ni nenavadno, da veljata za umetnost, ne samo za vrtnarsko veščino.

Tako slogi penjingov kot bonsajev se z leti spreminjajo in za množice današnjih ljubiteljev niso več tako pomembni kot nekoč. V širni svet so se bonsaji množično razširili konec 19. stoletja, preko japonskega vpliva.

!!galerija!!

Značilnosti penjingov in penzaijev

Obstaja nešteto knjig, ki se ukvarjajo z značilnostmi kitajskih penjingov in penzaijev v primerjavi z japonskimi bonsaji, in so pisane tako za sodobne ljubitelje miniaturnih drevesc v posodah kot za tiste, ki v njih iščejo kulturne razlike.

Kitajska miniaturna drevesca in pokrajine lahko razvrstimo v več skupin, upoštevaje njihovo velikost, vrsto uporabljenih rastlin, pokrajino, iz katere izvirajo, in slog. Tradicionalno izročilo danes ohranja veliko uveljavljenih šol, botaničnih vrtov in drugih hortikulturnih ustanov na Kitajskem, njihova vzgoja je tudi zelo donosen posel.

Trije osnovni slogi so drevesni penjing, ki se osredotoča na upodobitev enega ali več dreves in po želji drugih rastlin v posodi; pokrajinski penjing, ki prikazuje miniaturno pokrajino s skrbnim izborom in oblikovanjem kamnin, običajno postavljenih v posodo v stiku z vodo, in majhnimi živimi rastlinami; pri tretji obliki, ki je kombinacija obeh prejšnjih, pa so pogosto dodane miniaturne figure ljudi, stavb in drugih struktur, ki podrobno slikajo pokrajino.

Kitajski drevesni penjing v primerjavi z bonsajem omogoča širši nabor oblik dreves, ta so bolj neukročenega videza, navadno so posajena v posode svetlih barv in domišljijskih oblik. Nasprotno pa so bonsaji po videzu bolj minimalistični, z debli večjih razmerij, skušajo poustvariti pristno miniaturno različico oblike drevesa ali grma v naravi. Praviloma so posajeni v posode z nizkimi stranicami, s preprostimi linijami in umirjenimi barvami. V posodah z bonsaji nikoli ne zasledimo figuric.

Zdi se, da so japonski umetniki močno nagnjeni k uvedbi reda v svoje stvaritve, medtem ko kitajski pripravljeni sprejeti določeno mero kaosa, manj jih zanimajo prikazi tehnične virtuoznosti in idealne forme. Namesto tega skušajo pri svojem delu ujeti in prenesti čustva in razpoloženje.

Zakaj drevesca ostanejo majhna
Miniaturna drevesca, uporabljena pri ustvarjanju penjingov in bonsajev, niso genetsko pritlikave rastline, majhna ostanejo zaradi tehnik, ki jih uporabljajo vrtnarji: med drugim so to redno obrezovanje in ožičenje nadzemnih delov, obrezovanje in vezanje korenin, presajanje, pa tudi vzgoja novih »drevesc« iz delov stare rastline z vegetativnimi tehnikami razmnoževanja, kot so grebeničenje, zračno grebeničenje itd. Večina penjingov in bonsajev je vse leto na prostem, v stanovanje spadajo le tisti, pri katerih so uporabljene tropske rastline, te pa so v kitajski in japonski tradiciji vzgoje miniaturnih dreves bolj izjema.