Perunike: Skrivnost razkrije sonce

Dr. Sterle je eden največjih ljubiteljev in poznavalcev bradatih perunik v Sloveniji. To, da se je zbirka z leti ustalila na 80 do 90 sortah, ne pomeni nič manjše ljubezni, le nekaj več realnosti. Če vrtnim perunikam nenehno ne izboljšuješ tal z bogato humusno zemljo in odbiraš največjih rizomov, postanejo njihovi cvetovi manjši, sčasoma celo odpovedo cvetenje, opozori sogovornik. Najbolje jim je na štiri leta nameniti povsem novo rodovitno rastišče, to pa zahteva veliko prostora.

Botanične perunike

Svet botaničnih perunik (Iris) pri nas je raznolik in naseljuje različna rastišča. Za nekatere različice bradatih perunik z značilno, krtački podobno progo na zunanjih cvetnih listih, ki vse po vrsti potrebujejo suha tla, si še največji botanični poznavalci niso edini, h kateri vrsti spadajo, saj gre za majhne razlike. Vendar najdemo v Sloveniji tako predstavnice ilirskih (I. ilirica), germanskih (I. germanica), bledih (I. palida) in hrvaških endemitskih perunik (I. croatica). Zadnja naj bi k nam segala od sosedov do Donačke gore, medtem ko je krhka lepotica, ki jo lahko najbolj pogumni občudujejo v navpičnih stenah Komarče, menda slovenska posebnost – podvrsta germanske perunike (I. vochinensis). Za vse so značilne odebeljene korenike rizomi tik pod površino tal, pahljačasto razporejeni suličasti listi in modri cvetovi. Čemu si je narava zamislila bradico, lahko ob določenih urah dneva ugotovimo sami: ta del cveta je svojevrstno pristajališče za čebele in čmrlje, ki se kar ne morejo odtrgati od njih. Tu namreč cvetica še posebej dehti in vabi opraševalca v svojo notranjost, k praš­nikom in plodnici.

Na naših vlažnih travnikih rastejo tudi različice modrih sibirskih perunik (I. sibirica), redkeje naletimo na travnolistne perunike (I. graminea), ki so bolj vijoličastih odtenkov, saj so njihovi cvetovi skriti med listi, ob vodi pa rumene vodne perunike (I. pseudacorus). Vse so brez bradice, rizomi niso tako debeli kot pri bradatih perunikah, tudi cvetovi imajo zaradi različno razvitih listov cvetnega odevala drugačno obliko. Za sibirske in travolistne perunike je značilna zelo raznolika žilna risba na venčnih listih.

Perunike so eden najraznolikejših in najbogatejših botaničnih rodov: obsegajo od 200 do 300 v naravi rastočih botaničnih vrst, žlahtnitelji pa so do danes ustvarili na tisoče kultivarjev ali sort. Zanimivo je, da so perunikam, ki so imele v različnih mitologijah pomembno vlogo, bogovi namenili, da bodo v naravi rasle le severno od ekvatorja. Še zanimivejši pa je zemljevid, ki ga pred nami razgrne dr. Sterle: v strnjenem osrednjem delu severne poloble, ki zavzema stari svet od Španije, severnoevropskih držav, Sredozemlja, Gruzije, Armenije do osrednje Azije (Kazahstana), domujejo bradate perunike, s tega ozemlja pa se proti vzhodu in zahodu od Japonske na eni strani in Severne Amerike na drugi razprostirajo rastišča nebradatih. Cvetovi posameznih vrst so zelo raznoliki, tako po obliki kot barvnih odtenkih in risbah na njih. Večina jih ima v zemlji rizomatski koreninski sistem, ki je šibkejši kot pri bradatih perunikah in je glede na vrsto prilagojen na najrazličnejša rastišča, s severa Evrope pa prihajajo čebulaste perunike, od katerih sta najbolj poznani nizozemska in angleška. »Iz te skupine izhaja večina irisov, ki jih lahko v cvetličarnah kupimo kot rezano cvetje, in mrežaste perunike (I. reticulata), primerne za skalnjake, ki zacvetijo kmalu po zvončkih. Ni odveč poudariti, da tako kot vse čebulnice ne marajo zastajanja vode v tleh.« Bradate in nebradate perunike so si sorodstveno tako vsaksebi, da jih ni mogoče križati.

Kupola, krilca

Osnovna zgradba cveta je pri vseh perunikah enaka, bolje rečeno podobna, saj so določene naravne prilagoditve ustvarile raznolik videz cvetov. »Vse imajo šest listov cvetnega odevala, tri notranje in tri zunanje. Narava je bradate perunike ustvarila tako, da se notranji venčni listi dvigujejo in oklepajo pravcato cvetno kupolo, ki varuje pestič, plodnico in prašnike, medtem ko se trije zunanji razpirajo navzven ali nekoliko navzdol in tvorijo krilca. Pri nebradatih perunikah so notranji venčni listi lahko zelo neizraziti in nimajo prave kupole. Tako so nastali pri japonskih vodnih perunikah (I. ensata), ki jim v deželi vzhajajočega posvečajo poseben praznik, namesto kupole le nekakšni rožički, zato pa krožnikasto razprostrt spodnji del s krilci. V Kjotu sem se tako v času največjega razcveta vodnih perunik znašel sredi morja nepredstavljivih barv, mrežastih risb in najnenavadnejših kombinacij odtenkov,« pripoveduje sogovornik. Podobno raznolik je svet ameriških perunik.

Ne pravijo tjavendan, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Odkar ga spremlja njihov žametni lesk z Vremščice, so dr. Maksimiljanu Sterletu najljubše bradate perunike. Dokler ni pred desetletji obiskal vrta Minke Zobec na Brodu pri Ljubljani, pa si niti v sanjah ni predstavljal razkošja njihove raznolikosti. Gospa je imela tisti čas največjo zbirko sort, ki so ga povsem prevzele. Za svoj vrt je začel kupovati prve križance, najprej pri Izidorju Golobu, najpomembnejšem slovenskem gojitelju, žlahtnitelju, velikem poznavalcu in mednarodnem sodniku na ocenjevanjih bradatih perunik.

Svet bradatih lepotic

Barvna in oblikovna paleta, ki so jo pri bradatih perunikah do danes ustvarili žlahtnitelji, je tolikšna, kot da bi se hoteli kosati z Irido, grško boginjo mavrice, po kateri je rod dobil ime. Zato tudi v našem pogovoru o bradatih perunikah ni šlo brez osnovne sistematizacije, ki utegne priti prav tistim, ki že čutijo simpatijo. Večinoma poznamo visoke sorte, ki so najbolj priljubljene, vendar jih vrtnarji po višini razvrščajo v več skupin vse od pritlikavih.

Obstajajo enobarvne in dvobarvne bradate perunike. Pri prvih so kupola in krilca enake barve, pri dvobarvnih je mogočih nešteto barvnih kombinacij. Pri skupini amoena je kupola bela, krilca pa so lahko različnih barv, pri obrnjeni amoeni so bela krilca in kupola druge barve, variegate pa imajo rumeno kupolo in rjavordeča krilca. Podskupina dvobarvnih so tudi dvoniansne različice, pri katerih se krilca in kupola razlikujejo le po odtenku iste barve. »Vse naštete kombinacije so rezultat žlahtniteljskega dela, v naravi poznamo bolj ali manj enobarvne perunike. Za videz zelo pomemben dodatek pa je še barva bradice na krilcih. Tako ima bela perunika lahko belo, rumeno, rdečo, modro bradico ... In ne samo to, nekateri križanci so dobili še navzgor štrleč podaljšek, ki bi ga lahko primerjali s prišiljeno moško brado. Zaradi nenavadnega dodatka imajo v imenu dodatek vesoljski, v angleščini space age. Pomembni skupini sta tudi batik, v kateri tako kupolo kot krilca krasi črtast vzorec, in plicata. V zadnji skupini je osnovna barva krilc in kupole svetla, robove pa krasi pikčast ali črtast temnejši vzorec,« našteva dr. Sterle. Robovi cvetnih lističev pri bradatih perunikah so pogosto volančkasto obrobljeni, zaradi česar so, če jih pogledamo z vrha, videti kot krilo plesalk flamenka.

Čeprav bradate perunike botanično izhajajo iz starega sveta, postavljajo žlahtniteljske trende predvsem Američani. V ZDA podelijo najlepši Dykovo medaljo, ki je dobila ime po enem največjih poznavalcev perunik Williamu Rickatsonu Dykesu. Po sogovornikovih besedah je med kriteriji za priznanje odločilen tudi vonj. Mimogrede, zelo dragocen dišeči izvleček pridobivajo iz podzemnih rizomov.

Če bi se moral opredeliti za najljubšo bradato peruniko, bi dr. Marsimiljan Sterle z mavrične palete izbral enobarvne perunike, morda z bradico drugačne barve. Ta cvetica ima zanj enega najelegantnejših in najbolj aristokratskih cvetov. »Njenemu žametnemu lesku težko pripišeš barvo, saj cvet v padajoči svetlobi zažari v dotlej nevidenem odtenku in skrivnostni risbi,« pravi. Ima zato na gredi ob senčnici za počitek, ki jo sonce obliva vse do večera, najbolj skrivnostne primerke?

-----

Razsajanje perunik

Bradate perunike na vrtu zelo izčrpajo tla, zato jih je treba na štiri ali pet let razsaditi in preseliti na drugo, dobro pripravljeno gredo ali vsaj odbrati najboljše rizome in tla izboljšati z dodatkom nove zemlje, v kateri je veliko humusa. Če to opravilo izpustimo, bo cvetenje iz leto v leto šibkejše (cvetov bo manj in bodo manjši) ali pa bo celo izostalo. Po izkušnjah dr. Sterleta je idealen čas za delitev bradatih perunik julija in avgusta, kmalu po cvetenju. Če z njim odlašamo dalj časa, se rizomi do zime ne ukoreninijo dobro. Pri nas bradate perunike brez težav prezimijo, propadejo pa lahko, če v zemlji zastaja voda. So namreč rastline, ki jim gre dobro tam, kjer uspeva vinska trta.