Kaj je v vaše življenje pripeljalo vrtnice?

Moje strokovno srečanje z vrtnicami je povezano s službeno dolžnostjo. Leta 2000 sem v Arboretumu Volčji Potok dobil nalogo, naj čez zimo pripravim projekt za prenovo rozarija, ki se od šestdesetih let skoraj ni spreminjal. Pred tem sem jih doživljal kot tako obsežno in raznoliko materijo, da se je v kratkem času ne da obvladati. Ko pa sem se moral vanjo poglobiti, se mi je kot vedno pokazalo, da bolj ko greš v globino, bolj postajajo stvari zanimive. Pri vrtnicah še posebno – z nobeno drugo rastlino ni povezane toliko zgodovine, zgodb in peripetij kot z njimi.

Zasebno so me seveda zanimale že prej, v domačem vrtu sem imel okrog 30 različnih sort, od tega polovico kar velikih in raščavih. Šele ko sem dobil otroke, sem se zares zavedel, da imam vrtnice, saj so postale varnostni problem, treba jih je bilo začasno ograditi. Seveda je bilo z njimi povezane nekaj radovednosti, a ne toliko, da bi me zelo poglobljeno vleklo v študij.

Imajo zdaj med okrasnimi rastlinami pri vas poseben status?

To pa gotovo. So rastline, med katerimi se lahko izgubiš. S katerega koli konca te prevzamejo, in ko se poglobiš v zgodovino, so fascinantno področje. Danes so vsekakor najbolj zanimiv del mojega strokovnega življenja. Ker pa je v Sloveniji vsakršna strokovna javnost maloštevilčna, tudi pri vrt­nicah, ljudje zelo hitro pričakujejo, da boš znal odgovoriti na vsa vprašanja o njih, če se nekajkrat pojaviš v javnosti.

Začniva na začetku. Kaj so vrtnice? So vrtnice tudi divji šipki ali je to poimenovanje rezervirano le za človekovo stvaritev?

Vrtnica je kultura. Predstavlja človekovo hotenje, iskanje nečesa, kar je posebno. Vrtnice preživijo samo na vrtu, v naravi ne obstajajo. Tam rastejo šipki, njihovi botanični predniki, ki so bojevniki, medtem ko tisto, kar je človek našel kot bolj vredno, kar je dopolnil ali ustvaril sam, terja ves čas njegovo pozornost. Da bi vrtnice obstale, moramo postaviti med njimi in živalmi v naravi plot.

Zakaj plot?

Zato ker bi jih do živega požrla divjad, srne in tudi krave na paši, če bi jim prišle na pot. Ker so zanje slasten zalogaj. V primerjavi z vrtnicami imajo šipki drugačno preživetveno strategijo. V goščavi se potegnejo tako visoko, da uidejo gobcu divjadi, le redki so, ki v naravi rastejo kot grmički, kakršnih smo vajeni na gredah. Enega imamo tudi pri nas: to je galski šipek, ki je tako nizek, da se potuhne med travami.

Vrtnica je, naj še enkrat poudarim, človekova stvaritev.

Govorimo o žlahtnjenju s selekcijo naključnih, naravnih križancev in o načrtnem križanju vrst?

Načrtno križanje, torej združevanje znanih starševskih rastlin prek opraševanja, se je pri vrtnicah začelo šele v 19. stoletju. Stolet­ja prej so nekaj podobnega počeli Kitajci, ki imajo avtohtono vrtnično kulturo, ampak mislimo si, da so prve gojene vrtnice nastale kot naključni križanci. Tako kot šipki se namreč zelo rade križajo, čeprav ne vsaka z vsako. Izkušnje so pripeljale do tega, da poznajo danes žlahtnitelji sheme križanja. Ljudje so pri tem početju vedno iskali rože z večjimi cvetovi in močnejšim vonjem, ki je pri vrtnicah glavna zgodovinska fascinacija. Tudi damaščanko, najbolj starodaven tip gojene vrtnice, so kultivirali zaradi vonja – njena lepota ni nič posebnega.

Ali ni danes ravno nasprotno?

Je, ker je svet postal prostaški in vizualen. Pri vrtnicah je bil vonj v ospredju do amerikanizacije – po drugi svetovni vojni je tudi Evropo preplavilo naziranje, da je glavni videz.

Toda od kod zgodovinska prevzetost z von­jem? Ta je očitno nekaj posebnega, da je preživela tisoč let in da še danes, ko mnogo vrtnic ne diši, večina ljudi, ko jo dobijo v dar, cvet najprej ponese k nosu. Vonj je najmočnejša kulturna referenca. V verski uporabi vrtnic se povezuje z božanskostjo. Zanimivo je, da so v krščanstvu, kjer je skoraj vsak užitek greh, vrtnice rajske rastline. Po besedah sv. Doroteje, mučenice iz časov zgodnjega krščanstva, je namreč raj tam, kjer vse leto zorijo jabolka ter cvetijo lilije in vrtnice.

Sicer pa je bila za močno in prijetno dišeče vrtnice odločilna selekcija. Dišijo tudi šipki, vendar v primerjavi z vrtnicami precej manj. Razlog je preprosta matematika: medtem ko imajo skoraj vsi šipki po pet venčnih lističev, v katerih so hlapne spojine, jih ima kakšna stolistnica neprimerljivo več, zato je tudi njen vonj lahko dvajsetkrat močnejši.

Slovenci ne slovimo ravno kot narod okrasnih vrtov. Kakšno veljavo imajo pri nas vrtnice?

Okrasni vrt, ki ima pri nas tradicijo, je gartlc, ograjeni vrt, ki se je držal hiše. Tu so bile rastline, ki so jih gospodinje potrebovale pri roki, poleg zdravilnih zelišč, začimb in nekaj kuhinjske zelenjave vedno tudi rože, ki so preživele z malo nege. Med njimi je bila praviloma vrtnica. Ta je imela v tradiciji poudarjeno duhovno uporabo. Na krščanski praznik telovega so ženske pot, po kateri je šla skozi vas procesija, krasile s cvetovi bogato dišečih vrtnic. To nam spet govori, da je bila vrtnica kanal komunikacije z Bogom. Danes sicer ni slišati zelo moderno, a podobne običaje poznamo tudi pri drugih ljudstvih, npr. Indijancih. Gre za povezovanje z onstranstvom prek vonja. Medtem ko danes dišeče spojine lahko analiziramo, so nekdaj vonj doživljali kot nekaj neulovljivega, magičnega. Z drugimi rožami iz obhiš­nih vrtov, turškimi nageljni, cinijami, lilijami in astrami, so se krasili križi, kapelice, ob sobotah grobovi. V tej vlogi rož, vrtnic pa še posebno, vidim jezik neizgovorljivega.

Vrniva se k razmerju med vrtnicami in šipki: kolikšno okrasno vrednost imajo na vrtovih danes botanični šipki?

Današnje genske raziskave so orodje, ki nam omogoča vpogled v to, kateri geni so nakopičeni v obstoječih vrtnicah. Od 200 vrst divjih šipkov jih je v genski zasnovi današnjih vrtnic samo sedem. Od teh, ki rastejo pri nas, imata pomembno vlogo galski (Rosa galica) in navadni šipek (Rosa canina), pomembne so vrste iz vznožja Himalaje, med njimi Rosa fedtschenkoana, ki je prispevala k ponavljavemu cvetenju v sezoni.

Glede okrasne vrednosti šipkov na vrtovih pa to: tudi tiste med vrtnicami, ki so po obliki cvetov podobne šipkom, imajo večje cvetove, ti dalj časa trajajo, njihovo cvetenje pa je ponavljavo. So torej rezultat žlahtniteljskega dela. Rad rečem, da šipek šepeče, vrtnica pa vpije. Nežna, subtilna lepota šipkov je za občutljivejše duše, medtem ko je govorica vrtnic, ki se cele prekrijejo z močnimi barvami, razumljiva vsakomur.

Njihova značilnost je, da se obnašajo v skladu s pričakovanju in željami človeka. Ne pozabimo, da so stvar zahodnega sveta ter Kitajske in Japonske, Evropejci pa so jih izvozili v svet.

Ni imela pri vrtnicah zelo pomembne vloge tudi srednja Azija?

Na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter v Sredozemlju, ki predstavljajo kulturno celoto, so vrtnice od nekdaj negovali zaradi vonja. Osnova so damaščanske vrtnice, ki so jih v tem delu sveta izbrali izmed naključnih križancev in ki so bile poklicane tudi v versko obredje. Že v predgrški in grški kulturi je bila vrtnica spremljevalka ženskih božanstev …

Po drugi strani pa ne pozabimo na prevzetnost krščanskega sveta s prepričanjem, da dosežki od drugod ne veljajo nič. Tako so žlahtne vrtnice, ki so jih dobili iz Kitajske in za katerimi je bilo več stoletij vrtnarske selekcije, označili za šipke. S kitajskimi sortami vrtnic je v Evropo prišlo tudi ponavljavo cvetenje, ki ga imamo danes za nekaj samoumevnega. Pred tem so namreč vrtnice cvetele samo enkrat!

Pravkar je izšla vaša nova, že tretja knjiga o vrtnicah, Vrtnice – Gojenje in sorte. Mislim, da bi morali sveži zaljubljenci vanje delo najprej prebrati od sredine proti koncu, začenši s po­glavjem Sajenje in vzdrževanje vrtnic, ne zato, da bi svoji ljubezni pristrigli peruti, temveč da bi doumeli, da morajo biti vrtnice zdrave.

Zdravje vrtnic poudarjam zato, ker je mogoče. Pri sortah, ki so nastale v 70. in 80. letih, nikogar ni zanimala odpornost proti glivičnim boleznim. Ljubiteljem se je zdelo samoumevno, da so jih enkrat na teden škropili. Niso razmišljali o okoljskem in zdravstvenem bremenu škropljenja, čeprav so zastrupljali lastni življenjski prostor. Poudaril bi, da se je v 90. letih, predvsem pa po letu 2000 pri žlahtnjenju vrtnic zgodil velik napredek. Zdaj lahko skoraj iz vseh vrtničnih skupin dobimo odporne sorte, ki ne potrebujejo škropljenja.

So slavne sorte iz 20. stoletja, kakšne so 'The Queen Elizabeth Rose', 'Gloria Dei', rdeča 'Papa Meilland' in druge, za odpis?

Ne vse, večina pa jih je za v muzej. A nekatere so še vedno vredne, da jih gojimo, predvsem sorte iz prve polovice 20. stoletja, ko je bila odpornost še eden od ciljev žlahtniteljev. Bledo rožnata popenjavka 'New Dawn', ki so jo leta 1930 požlahtnili v ZDA, je po odpornosti in cvetenju še vedno konkurenčna sodobnim sortam. Sorte, ki ste jih omenili, pa so v redu le, če so odlično posajene in oskrbovane. Rožnata pokončno rastoča 'The Queen Elizabeth Rose' res veliko cveti, a je spodnja polovica grma pogosto že sredi poletja brez listov zaradi črne pegavosti. Na vztrajna vprašanja ljudi, kako pozdraviti to bolezen, imam en sam odgovor – kupiti drugo, odpornejšo sorto. Tudi slavni izbori rožnih sort, kakršen je Hall of Fame, niso upoštevali merila odpornosti, v ospredju so bili vizualni učinki.

Moram reči, da je na zdravje vrtnic zelo vplivala EU z zaostrovanjem dostopnosti pesticidov. Pri žlahtnjenju vrtnic so prvi začeli staviti na zdravje pri nemških žlahtniteljskih hišah, počasi jim sledijo drugje in na trg množično prihajajo raznolike odporne sorte.

Imamo v Sloveniji podnebje za vrtnice?

Zanje imamo zelo naporno podnebje. Pri morju je poleti zelo vroče, zaradi česar vrt­nice preidejo v mirovanje, ko se ustavi tudi cvetenje. V notranjosti pa je neverjetno veliko vlage, kar dvakratno evropsko povprečje. Sopara in rosa sta idealni za razvoj glivičnih bolezni. Zato je v našem podnebju tem bolj pomembno, da sadimo najboljše sorte. Če naše kraje primerjamo s Francijo, katere pretežni del je vinoroden, kar pomeni toplejše in bolj suho podnebje, ugotovimo, da mnoge francoske vrtnične sorte pri nas bolehajo zaradi vlage, medtem ko na »domačem« terenu nimajo nobenih težav.

Kaj torej svetujete tistim, ki nameravajo vrtnice šele posaditi?

Predvsem, naj jih vzamejo resno, ne v slogu saj bo nekako. Če vrtnice ne posadiš dobro, če jo zanemariš, ti ne bo prinesla veselja. Je namreč živo bitje s svojimi življenjskimi potrebami. Po svetlobi, uravnani vlažnosti in legi, na kateri zrak ne zastaja.

Naštevate aksiome, ki morajo biti izpolnjeni, da bodo vrtnice zadovoljne …

Najpomembnejši je zagotovo dovolj sonca. Obstajajo tudi sorte, ki prenesejo nekaj sence, večina močno cvetočih pa mora biti na soncu od 8 do 10 ur na dan. Idealno je, da je to že jutranje sonce, da rastlino čim prej posuši. Druga stvar: to so vrtne rastline, ne posodovke. Vrtnico sicer lahko posadimo v lonec, vendar potem nanjo ne moremo kar pozabiti. Če bo v istem poletju dvakrat ovenela, ker smo jo pozabili zaliti, bo opešala. V posodi bo torej zelo odvisna od naše čuječnosti.

Seveda je treba vrtnice tudi obrezovati, s čimer jih spodbudimo k rasti, vsako pomlad pognojiti – gre za elementarne stvari, ki jih večina ljudi pozna, vendar jih veliko tudi zanemari.

Če se za trenutek vrnem k problematičnim vrtnicam iz minulih desetletij, ki bi jih radi obdržali iz sentimentalnih razlogov: da bi bile čim bolj zdrave, se je treba z njimi skrbno vrtnarsko ukvarjati, poleg prej naštetega jih je treba pleti, okopavati, pomlajevati in tudi redno škropiti, da bi bolezen preprečili, ne zdravili. Ljudje pogosto ne razumejo, da bodo od glivičnih bolezni poškodovani, marogasti, počrneli listi takšni ostali, tudi če s fungicidom ustavimo napredovanje bolezni. Obolelo listje ne bo spet ozelenelo.

!!galerija!!

So priporočila za oskrbo vrtnic danes drugačna, kot so bila nekdaj?

Stavim na mlajše generacije, ki se jim zdi uporaba fungicidov na vrtovih nepotrebna in jo zavračajo. V knjigi predstavim vrtnico kot rastlino, ki raste iz korenin. Za te moramo skrbeti, če hočemo imeti zdrave in krepke vrtnice. V raziskavah, ki so jih opravili v ZDA, se je pokazalo, da gnojenje z lahko topnim fosforjem, ki je v mineralnih gnojilih, uničuje mikorizo – glive v zemlji, ki so v izjemno tesnem odnosu s lesnatimi rastlinami, tudi vrtnicami. Medtem ko je doseg njihovih korenin zelo majhen, je micelij gliv razpreden 30 metrov daleč, tudi več. V koreninah poteka izmenjava: vrtnice odstopijo simbiotičnim glivam del sladkorja, ki so ga naredile v listih, glive pa jim prinesejo hranila v dostopni obliki in v suši vodo.

Tudi fungicidi, ki se po škropljenju z rastline spirajo v tla, uničujejo talne glive. Če želimo pri vrtnicah izkoristiti potencial samooskrbe in odpornosti, moramo tla čuvati: ne zastrupljamo gliv, gnojimo z organskimi gnojili in tla zastiramo. Zastirka ne zadrži le vlage v tleh in jih ohranja rahla, temveč tudi preprečuje poletno pregrevanje, zaradi katerega se cvetenje ustavi. Odkar v rozariju v Arboretumu tla intenzivno prekrivamo z zastirko, poleti vse cveti – pa ni bilo vedno tako. Primerne so zelene zastirke ali takšne iz kompostiranih vlaken lubja, neprimerni pa lesni sekanci, ker med razpadanjem iz tal črpajo dušik.

Kako izbrati dobro vrtnico?

Najprej nam mora biti sorta všeč. Najboljši recept je, da se septembra odpravimo v katerega od rožnih vrtov v Sloveniji: tu bomo videli, katere vrtnice so čez poletje ohranile zdravje, svežino, volumen grmička in kako cvetijo. Idealno je obiskati rozarij s podobno klimo, kot jo ima naš vrt. Mest, kjer si lahko ogledamo vrtnice, je pri nas kar veliko: rožni vrt v Mariboru, rozarij ob šoli za hortikulturo v Celju, rožnik v parku Tivoli v Ljubljani, v Volčjem Potoku po številu sort največji rozarij v Sloveniji, na Primorskem jih je več. Vsa Nova Gorica je en sam rožni vrt in na spletni strani občinskega komunalnega podjetja lahko preverimo, katera sorta raste na posamezni gredi. Ob morju lahko obiščemo rožnik pri ortopedski bolnišnici v Valdoltri, kjer prevladujejo višji rožni grmi.

Vrtnico moramo videti živeti, ne verjeti obljubi reklamne fotografije. V rozariju je bistveno, da so vrtnice označene s sortnim imenom. Zadnji del moje knjige je popis 145 sort, ki so se pri nas izkazale kot dobre in zdrave. Ne gre za prepis tujih ugotovitev, temveč za rezultate slovenskega preverjanja. In če primerjamo seznam s tistim, ki ga vsebuje moja knjiga Vrtnice iz leta 2007, je v njem ostalo zelo malo sort. Zgodilo se je namreč dvoje: razvoj vrtnarske in žlahtniteljske stroke in kongres svetovne zveze ljubiteljev vrtnic v Sloveniji leta 2017, ki nam je na široko odprl vrata do novih sort, saj smo lahko preverili vse, kar je najboljšega na svetu.

Zdaj smo v EU in vsak, ki zna po spletu naročiti srajco, lahko naroči tudi vrtnico. Dosegljivo je vse, le vedeti moraš, kaj želiš kupiti. In seveda, sadike vrtnic, ki so naprodaj po dva evra, ne morejo biti sodobna kakovostna sorta.

Po čem je Slovenija prepoznavna na rožnem zemljevidu?

Slovencem se marsikaj zdi samoumevno. Pri vrtnicah tudi to, da imamo v državi, ki jo prevoziš v uri in pol, sedem javnih rozarijev – to v svetu nikakor ni standard in je goste kongresa Svetovne zveze zelo presenetilo. Rožnih vrtov, ki bi bili zaokrožen vrtni ambient, po svetu ni zelo veliko. In tudi to, da se organizacije takšne mednarodne prireditve loti društvo ljubiteljev s 170 člani, ni običaj. Naša rožna kultura je ostala pri pomembnih ljudeh iz svetovnega vrtničnega sveta, ki so nas obiskali, zelo dobro zapisana. Šele takšna primerjava s tujino nam je potrdila, da smo vrtnično razviti in smo lahko tudi turistična dežela za ljubitelje vrt­nic. Predvsem pa smo s stiki dobili dostop do najbolj vročih strokovnih informacij in z njimi do več sto najnovejših sort, ki smo jih lahko preizkusili. V Arboretumu zdaj šibke sorte redno zamenjujemo z najnovejšimi.

Kako ste se v intenzivnem razmerju z vrtnicami spremenili vi?

Prehodil sem pot od nujne začetniške negotovosti do veselja. Fino je, ko vrtnice toliko spoznaš, da nisi ob vsakršnih vprašanjih v krču, kaj odgovoriti. Veš, da marsikaj znaš, kje so tvoje meje, vrtnice pa ti tudi lepšajo življenje.

Imate svoje najljubše vrtnice in kam jih hodite gledat?

Svet je pri vrtnicah tako radodaren, da bi bilo vzeti samo eno krivično. Vrtnice imam v svoji vsakodnevni bližini, drugače pa je tujina vedno vir za preverjanje in dodatne informacije. Koronska zaprtost me je zato kar žulila. Iz bližnje soseščine naj omenim nemške rožne vrtove, kjer je za vse poskrbljeno do potankosti, medtem ko je Italija nasprotje, lahko je izjemno zapeljiva, namesto sistematičnega pristopa gre tu za navdahnjenost. Sicer pa na vaše vprašanje enako težko odgovorim kot ljubitelj slikarstva, ki bi ga vprašali, kam hodi gledat slike. Vsaka galerija, ki da kaj nase, ima kaj pokazati, nabor slik se spreminja, vrstijo se razstave … Skratka, odprt sem za vplive.