Poletne čebulnice in gomoljnice: nežne in aristokratske

Izbira med njimi je tolikšna, da zlahka zadostimo vsaki želji glede barve, višine, oblike in želenega učinka. Odločitev je lahko težka, saj se zgodi, da se dobesedno zaljubimo v eno samo vrsto in se ji ne moremo več upreti. Res pa je tudi, da poletne čebulnice in gomoljnice še vedno premalo poznamo in so zato na naših vrtovih vse premalo razširjene.

Mednje spadajo modra lilija, luk, inkovska lilija, begonija, kana, krinum, kukavice, monbrecija, dalija, frezija, gladiola, lilija, ptič­je mleko, shizostil, škrnicelj, stepska lilija, perzijska zlatica, poletna bela hijacinta, tigridija in druge. Nekatere rastline so na naših vrtovih popolnoma prezimne, nekatere pa ne in moramo zanje posebej poskrbeti.

Da lahko pokažejo vso svojo lepoto in dosežejo želeni učinek, moramo poleg njihovega značaja upoštevati tudi njihove zahteve. Če ugodimo še kakšni posebni želji, pa se bomo z njimi zanesljivo lahko postavljali.

Različni podzemni organi

Skupna značilnost čebulnic in gomoljnic je ta, da zanje neugoden letni čas prebijejo v zemlji v obliki podzemnega organa za shranjevanje hranilnih snovi. Tu se skriva tudi zasnova za novo rastlino, zato v ugod­nih razmerah hitro zrastejo in zacvetijo, nato pa nadzemni deli odmrejo. Čebula je zelo skrajšano in odebeljeno podzemno steblo z omesenelimi luskolisti. Imajo jo lilije, narcise, hijacinte, tulipani, luki … Stebelni gomolj, značilen za ciklamo in begonijo, je odebeljeni del stebla z nakopičenimi hranilnimi snovmi. Če se nadomestne ali stranske korenine odebelijo in so namenjene za shranjevanje rezervnih snovi, govorimo o koreninskem gomolju. Imajo ga dalije in kukavice. Čebulast gomolj nastane iz enega samega stebelnega člena, po površini pa je prekrit s suhokožnatimi luskolisti kot nekatere čebule. Vidimo ga pri gladioli, žafranu, freziji in podlesku. Rizomi ali korenike so odebeljena, plazeča se podzemna stebla, ki se vodoravno razraščajo pod površjem tal, s popki za razvoj nadzemnih stebel na zgornji strani, na spodnji strani pa rastejo korenine. Pogosti so v družini perunik.

Zapleteno? Če se poglobimo in razmislimo, je vse logično. Lahko pa tudi samo sledimo in se ravnamo po navodilih na ovitkih in se ne spuščamo v prevelike botanične podrobnosti.

Glavna pravila za uspeh

Na splošno velja, da ne potrebujejo posebnega rastišča in se prilagodijo skoraj vsaki družbi, če so le tla dobro odcedna in če so deležne zadosti sonca. Vendar mora biti prst vsaj med obdobjem rasti primerno vlaž­na. Če imamo na vrtu težko ilovnato prst, ji moramo dodati pesek in šoto, prelahko pa lahko nekoliko izboljšamo z dodatkom organskih snovi. Čebulice kupimo takoj, ko se pojavijo na policah, saj takrat še ne bodo poškodovane zaradi morebitnega slabega skladiščenja. Ni nujno, da bodo največje tudi najlepše cvetele, vendar se raje izognimo slabo razvitim. Globina sajenja je odvisna od lastnosti prsti; v lahko in dobro porozno prst sadimo globlje kot v težko. Na splošno velja, da morajo biti čebulice posajene v jamico, ki je vsaj dva krat večja od njihove višine. Seveda pa je tudi tu nekaj izjem: na primer ciklama, saj je treba večino vrst le narahlo prekriti s prstjo, ali pa stepska lilija in perunike.

Čebulnice delujejo bolj naravno, če jih sadimo v skupinah, saj prideta tako barva in oblika bolj do veljave, pa vendar ne pretesno, da ne bi tekmovale za vlago in hranila. Če se le da, se izogibamo pretirani simetriji. Največ uspeha pa dosežemo, če vsako sadimo ob njenem pravem času; za večino je to takrat, ko počiva. Zelo na splošno velja, da prezimne čebulnice in gomoljnice (kamasija, arum, luk, stepska lilija, lilija …) sadimo jeseni, neprezimne (perujska lilija, frezija, gladiola, ananasova lilija, kana, dalija …) pa spomladi. Tudi tu je precej izjem, saj sta na primer jesenski podlesek in jesenski žafran popolnoma prezimna, pa ju sadimo poleti; takoj, ko ju lahko nabavimo, pa tudi med gladiolami in modrimi lilijami najdemo prezimne sorte.

Ko smo se odločili za barvo ali kombinacijo barv, razmislimo, kam jih bomo posadili. Nikoli jih ne sadimo »na slepo«, saj ne smejo druga druge zakrivati, ampak jih razporejamo stopničasto po višini. Nižje sorte umestimo spredaj, srednje visoke na sredino, visoke pa v ozadje. Tudi pri barvah se ravnajmo po pravilu, da sadimo svetle spredaj, živahne pa v ozadje. Če bomo barve zamenjali, se bo pozornost preusmerila bolj na prostor kot na barve.

Više rastoče poletne čebulnice in gomoljnice ogrožajo poletne nevihte in vetrovi, zato jim izbirajmo rastišča v zavetnih legah; dalije, gladiole in lilije pa nujno potrebujejo oporo.

Idealne za posode in korita, pa tudi šopke

Skoraj vse čebulnice in gomoljnice lahko gojimo v posodah, zato so še posebno cen­jene na mestnih vrtovih, kjer poživijo tlakovana dvorišča in lepšajo pogled skozi okno. Tudi na velikih vrtovih lahko strateško postavljene posode, zasajene s čebulnicami, odvrnejo pogled od kakšnega prizora, ki v tem času morda ni najlepši. Ne pozabimo, da imajo poletne čebulnice in gomoljnice cvetove tudi za to, da jih režemo in si nekaj njihove lepote in čudovitega vonja privoščimo v stanovanju. Če cvetna stebla pravilno porežemo, nas bodo v vazi lahko razveseljevale tudi več kot deset dni. Tako bomo imeli lepo okrašeno stanovanje, rastline pa ne bodo zapravljale energije za proizvodnjo semen. Vedno pa takoj porežemo cvetove, ki odcvetijo ali ovenijo.

Ko rastlina odcveti, ji moramo liste pustiti, dokler se popolnoma ne posušijo, saj se v tem času v čebulicah in gomoljih nabirajo hranilne snovi za naslednje leto. Ko pa liste odstranimo, se moramo odločiti, kaj bomo s čebulicami naredili. Če smo bili s cvetenjem in videzom grede zadovoljni, lahko vse pustimo tako, kakor je. Kadar pa imamo opraviti z na mraz občutljivimi čebulicami, jih moramo jeseni izkopati, očistiti, posušiti in primerno shraniti v prostoru, kjer bodo varne pred pozimi lačnimi glodavci in kjer se bo temperatura gibala med 5 in 10 stopin­jami Celzija.

Ko enkrat spoznamo uporabnost poletnih čebulnic in gomoljnic, se jim ne moremo več odreči. Delo z njimi je preprosto. Same poskrbijo za podmladek, če pa se preveč razrastejo, jih delimo. V času, ki ni primeren zanje, se umaknejo v mirovanje, nam pa omogočajo, da na poletnih gredah rišemo in spreminjamo barvne vzorce ali pa z njimi dosegamo nenavadne in dramatične učinke.