Potonike: nostalgični pridih preteklosti

Obogatene z novimi sortami so se rešile iz pozabe in tako so vrtnice brez trnov, kot jim radi pravimo, spet med bolj zaželenimi cvetlicami na vrtu. Nekateri se raje odločajo za zelnate, ki še močneje dišijo, drugi za olesenele, tretji za oboje.

Zelnate potonike

Zelnate potonike (Paeonia officinalis, P. lactifolia) so trajnice, poganjki so zelnati, in ne oleseneli. Jeseni nadzemni del odmre. Poznamo jih več vrst. Ena od teh je navadna potonika (P. officinalis), ki raste pri nas samoniklo na Krasu. Na vrtovih pa je najbolj razširjena kitajska potonika (P. lactiflora). Cvetovi so lahko zelo različnih oblik, od enostavnih do močno vrstnatih, in zelo različnih barv: rdeči, rumeni, marelični, rožnati, vijoličasti in beli. Prašniki so pri enostavnih cvetovih vidni, drugače ne. Žarijo v živahno rumeni barvi. Zanimive so japonske ali cesarske potonike (P. japonica), ki imajo vetrničaste cvetove. Ti so lahko enostavni ali vrstnati.

Zanimivo je, da sta oblika in velikost cvetov odvisna tudi od starosti rastline. V prvih letih se lahko pri sorti s polnjenimi ali vrstnatimi cvetovi razvijejo le deloma polnjeni, v poznejših letih pa sortno značilni. Potonike z enojnimi cvetovi ponavadi ne dišijo oziroma imajo celo manj prijeten, oster vonj, večina drugih pa diši prav omamno.

Sajenje zelnatih potonik

Zelnate potonike so izredno dolgo živeče trajnice, saj dobro oskrbovane rastline dočakajo celo abrahama. Posadimo jih na sončno mesto, lahko tudi v delno senco, a lepše cvetijo na soncu. Izberemo odcedna in dobro pognojena vrtna tla. Pred sajenjem jih obogatimo s kompostom, dodajamo pa ga tudi med rastjo in vsako pomlad.

Ko se zelnate potonike vrastejo, so izredno skromne, a zelo lačne. Brez rednega gnojenja ne bo morja sanjavih cvetov. Gnojimo jih lahko samo s kompostom, podobno kot lesnate potonike. Uspevajo v rahlo kislih in rahlo apnenih tleh. Zelo pomembno je, da so tla odcedna, v mokrih in zbitih se pojavi potonikina uvelost (poganjki propadejo). Če jih sadimo pregloboko, malo cvetijo. Nad podzemnimi deli naj bo samo od 2,5 do 3 cm debela plast vrtne zemlje. Pomembna je tudi sadilna razdalja, priporočljiva je od 90 do 100 cm. Med grmi mora namreč krožiti zrak, če jih želimo ohraniti pri zdravju.

PREBERITE ŠE: POTONIKE PO AMERIŠKO

V prvih letih po sajenju skrbno pazimo, da rastline ne trpijo suše. Starejši grmi se s pomanjkanjem vode laže spopadejo. Prve cvetove lahko pričakujemo v drugem letu po sajenju. A tudi če jih še ni, ne vrzimo puške v koruzo. Če so tla revna, traja več let, da se rastline razrastejo in zacvetijo. Vzrok za necvetenje pa je lahko, kot rečeno, pregloboko sajenje.

Zelnate potonike se po času cvetenja delijo na zgodnje in pozne. Prve odpirajo popke že v začetku maja. Vsak cvet traja do dva tedna. Pozne sorte zacvetijo šele junija. Lepota zelnatih potonik znova zablesti jeseni, ko se listje odene v prelepe jesenske odtenke. V krajih z mrzlimi zimami poganjke porežemo šele spomladi.

Kako jeseni razdelimo zelnato potoniko

Zelnate potonike so povsem zadovoljne, če jih ne vznemirjamo z lopato. To pa pomeni, da jih ne delimo na več delov, pri čemer je potrebna lopata. Z deljenjem namreč uspešno razmnožujemo večino trajnic, ki so se tako razrasle, da se je poslabšalo tudi cvetenje.

A če že želimo do novih rastlin, potem moramo v pozni jeseni vse poganjke porezati 10 centimetrov nad tlemi. Z lopato previdno dvignemo iz tal gomoljasto korenino. Operemo jo s curkom vode, da vidimo očesa. Podzemni del razrežemo na več delov, pri čemer mora imeti vsak vsaj tri očesa. Rezane ploskve je dobro zaščititi s fungicidom proti gnitju. Nato vsak del posadimo na svoje mesto, ki smo ga dobro pognojili s kompostom. Ne sadimo pregloboko.

Zelnate potonike v družbi z drugimi cvetlicami in grmi

Zelnate potonike ponujajo veliko možnosti za posrečene kombinacije na gredi, kar pa še ne pomeni, da jih ne moremo saditi v samostojnih zasaditvah. Na mešani gredi se lepo ujamejo z nizkimi spomladanskimi čebulnicami (jaricami, hrušicami, zvončki, žafrani, nizkimi narcisami, botaničnimi tulipani). Ko odcvetijo prve okrasne čebulnice, se zaspane potonike komaj prebujajo, ob njih pa cvetijo nizke narcise in botanični tulipani. Ko se tudi tem čas izteče, pridejo na vrsto potonike, ki z lepimi poganjki prekrijejo manj ugledno listje okrasnih čebulnic. V bližino lahko posadimo tudi kakšno grmovnico, recimo belocvetočo medvejko (Spirea vanhuttei) ali rožni grm, ki pa naj bo odporen na bolezni. Potonike so lepe tudi v spomladanskem šopku. Režemo jih zjutraj.

Drevesaste ali lesnate potonike

Lesnate potonike ali drevesaste potonike (Paeonia suffruticosa) so grmi z več vejami, po večini zrastejo približno 1,5 metra visoko, v prvotni domovini, na Kitajskem in v Tibetu, pa so lahko precej višji. Cvetovi so enojni ali močno vrstnati, nekateri tudi prav lepo dišijo. Barvna paleta je živahna, poznamo od rožnatih do belih, vijoličastih, rdečih in rumenih cvetov. Zanje je značilno, da so venčni ali cvetni listi pri osnovi temnejši. V sredini kraljujejo živahno rumeni prašniki. Cvetove občudujemo aprila in maja, še preden zacvetijo zelnate potonike. Veličastni so tudi zaradi svoje velikosti. V premeru dosežejo od 15 do 20 cm. Listi so globoko deljeni in z nežnim videzom posameznih lističev krasijo grm tudi potem, ko že odcveti.

Lesnate potonike imajo rade rodovitna, dobro pognojena, srednje vlažna in dobro odcedna tla. V zbitih in kislih tleh ne uspevajo. V prvih letih jih ne gnojimo z mineralnimi gnojili, ampak uporabimo kompost. 

Posadimo jih na polno sonce ali v polsenco. Umaknemo jih od velikih dreves ali grmov, ki tekmujejo z njimi za hrano in vodo. V nasprotju z zelnatimi potonikami, ki jim nadzemni del jeseni odmre, ostanejo olesenele veje lesnatih potonik žive tudi čez zimo. Ne sadimo jih na lege z močnimi zimskimi vetrovi.

Lesnate potonike sadimo posamič ali v skupinah. Lepe so videti tudi, če nanizamo več grmov vzdolž ograje, dovozne poti ali vrtne potke. Upoštevati moramo širino grma, saj ta doseže 1,2 metra in več. Mlade grme v prvih letih po sajenju v suši zalivamo. V glavnem so to zdrave rastline, še zlasti če rastejo v rodovitnih in odcednih tleh. Sproti odstranjujemo odcvetele cvetove, da preprečimo morebiten pojav sive plesni.

Lesnate potonike ne potrebujejo rezi oziroma je ta resnično minimalna. Odstranjujemo samo odmrle in poškodovane poganjke ter tiste, ki kvarijo obliko.