Preplet spominov, hobijev in načrtovanja

Ta njena, za otroka morda nenavadna ljubezen se je nadaljevala tudi v osnovni šoli. Bila je tako velika, da se nekoč maja, ko se je vračala iz šole, ni mogla upreti španskemu bezgu in je v vasi utrgala dve vejici. Najbrž preveč očitno in nerodno, saj jo je lastnica hudo oštela in ji za kazen vzela šolsko torbo. Mojčin oče, ki je bil strog gospod, se je skupaj z njo vrnil h gospe, da se opravičita za škodo. Deklica je dobila torbo nazaj, oče pa je ni prehudo oštel. Razumel je njeno ljubezen, zaradi katere je hodila vonjat jasmin in dišečnik, ki sta rasla v bližini, in ob belem dnevu sanjala ob cvetlicah, ki sta jih imela rada tudi njena starša. Zelo sta bila navdušena tudi nad vrt­nicami, ki jih je oče sam vzgojil iz cepičev, občudovanje njihove lepote pa nevsiljivo in nehote prenesel na hčerko.

Ogrodje vrta pred tridesetimi leti

Popolnoma jasno je bilo, da si bo Mojca takoj, ko bo mogoče, ustvarila svoj prostor za san­jarjenje v cvetoči in zeleni lepoti. Uživanje se je tako začelo pred tridesetimi leti, ko so na približno 2000 kvadratnih metrih parcele zasadili večja drevesa in grmovnice, ki so zdaj ogrodje zasnove. Čeprav vrt dozoreva in se še vedno spreminja, se prva greda, zasajena pred četrt stoletja, ni kaj bistveno spremenila. To je greda, ki jo je videti iz dnevne sobe in ima veliko zimzelenega in zgodaj spomladi cvetočih rastlin. Družina tako lahko občuduje prve barve že v zgodnji pomladi, ko je še prehladno, da bi posedali na terasi, belo barvo zime pa preganjajo zimzeleni grmiči. Je pa ni bilo lahko zasaditi, saj izbira v tistem času ni bila ravno velika in je bilo potrebno veliko truda in iznajdljivosti, da so rododendroni, azaleje in javorji priromali iz Murske Sobote na drugi konec Slovenije.

Delo po pameti

Zaradi službe in dveh sinov naslednjih nekaj let ni bilo veliko časa za delo na vrtu, zlasti ne za trajnice. Pa vendar si je Mojca kot nežna duša ves čas želela romantičen kotiček, zasajen samo z vrtnicami, ki imajo ob nogah primerne spremljevalke. Želja se ji je začela uresničevati z dokupom zemljišča pred petnajstimi leti in ob podpori sinov Jureta in Luke ter moža Zorana. Dela se je lotila po pameti, saj je ugotovila, da premišljeno načrtovanje prihrani marsikatero razočaranje, predvsem pa delo. Vestno vodi in sproti dopolnjuje svojo evidenco rastlin z njihovimi imeni, lastnostmi, datumom nakupa in sajenja, prostoru zasaditve in opažanjih, saj se, priznava, sčasoma marsikaj pozabi in izgubi. Njena prva vrtnica je bila 'New Dawn', ki jo je očarala s preprostostjo, nežno nevsiljivostjo in prijetnim vonjem. Svoje ljubljenke je najprej spoznavala s pomočjo strokovne literature, katalogov in tudi nasvetov, ki jih je dobila na vrtoljubskih izletih. Tudi mi smo se spoznali na enem takih izletov, ko je Mojca z dolgim seznamom v rokah iskala izbrane vrtnice in sva tako tudi midva kriva za izbor nekaterih njenih izbrank.

Te so prve, ki jih vidite, ko se pripeljete na obisk, saj imajo posebno mesto ob dovozu, od koder se nadaljuje večja greda, na kateri se prepletajo njihovi cvetovi nežnih pastelnih barv. Več kot sto jih je in vse se dobro počutijo. Nekatere se bohotijo po kovinskih oporah, ki so jih izdelale spretne roke Mojčinega očeta, druge, ki opore ne potrebujejo, pa se sončijo v občudovanju spremljevalk pri njihovih nogah. Izbor je resnično nekaj posebnega, saj je veliko pozornosti namenila temu, da so vrtnice zdrave in ne zahtevajo kemičnih pripravkov za zatiranje uši, plesni ali pegavosti. Omenila bi samo nekaj najbolj poznanih in hvaležnih: 'Leonardo da Vinci', 'Nostalgie', 'Kir Royal', 'Graham Thomas', 'Eden Rose', 'Super Dorothy', 'Ilse Krohn Superior', 'Super Excelsa'. Si lahko predstav­ljate, da ima avto svoj parkirni prostor, ki ga popolnoma obraščajo vrtnice?

Dnevna soba na prostem

Če vrtnice obrezuje Mojca sama, pa je obrezovanje in »friziranje« pušpanov in klekov pred vhodom Zoranovo delo. Morda mu je to zaupano zaradi mirne roke, ki jo mora imeti pri muharjenju, svojem zanimivem hobiju. Ki pa ni edini. Logično razmišljanje, ki ga potrebuje pri igranju taroka, je najbrž tudi pripomoglo k odločitvi, da so lopo na koncu vrta, ki je bila najprej namenjena številnim domačim živalim, kot so koze, kokoši, prepelice, purani in zajčki, spremenili v prisrčno vikend hiško za vrtno orodje. En del je še vedno namenjen kokošim, za katere skrbi Zoran.

Vsa družina ima rada živali, predvsem sin Jure, ki je s šolskega in drugih izletov domov prinesel marsikaj, tudi črnega petelina v nahrbtniku ... Mojco in Zorana pa je pred kratkim razveselil z vgradnjo pravega namakalnega sistema in jima tako olajšal delo na vrtu. Pa o tem nista nič vedela, saj sta bila v času vgradnje na izletu. Jure ima zelo spretne roke tudi za pripravo suhomesnih dobrot, ki jih domači in prijatelji najraje okušajo na terasi. To je prava dnevna soba na prostem, kjer teče družinsko in družabno življenje od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Tudi v družbi muce Grine, ki je najstarejša in je zato lahko šefinja orjaškemu mačkonu Jerryju in bernskemu planšarskemu ovčarju Linu. Ta je tako dobrodušen, da ne protestira niti takrat, ko jo mimo pridrobijo ježi in si postrežejo iz njegove posode. Ob terasi se je našel prostor še za manjši vodni motiv in zlate ribice. Pred slabimi dvajsetimi leti ga je zgradil sin Luka, Mojca pa je na rob posadila rdečelistni japonski javor.

Nedvomna kraljica terase je četrt stoletja stara modra glicinija, ki daje senco sedežni garnituri in številnim okrasnim posodam, v katerih se vsako leto bohotijo najrazličnejše enoletne zasaditve. Elegantne okrasne posode so, poleg zbiranja porcelanastih punčk, tudi Mojčin hobi. Omogočajo ji, da z najraz­ličnejšimi zasaditvami izraža svoja razpoloženja in pokaže vso svojo ustvarjalnost. Včasih je blizu terase ob hiši imel svoj prostor tudi zelenjavni vrt, vendar se je moral umakniti na drug konec vrta, ko je živa meja zrasla in nanj metala preveč sence. To pa je Mojca imenitno izrabila za zasaditev s sencoljubnimi rastlinami, predvsem hortenzijami in hostami.

Čeprav si včasih govori, da je zasvojena in obsedena z vrtom, brez njega ne bi znala in ne hotela živeti. Vsak nov dan je zanjo dan novih možnosti, idej in tudi dejanj. Ker vrta ob hiši ne bi rada preveč zapolnila, se je odločila, da ga bo letos pač malo razširila še v gozd.