Rododendroni: Mavrica v gozdu

Spoznala sva se lani, sredi sezone cvetenja njegovih lepotcev, kakor jim je sam ljubkovalno pravil. Takoj me je prevzel s svojim nenarejenim navdušenjem in ljubeznivim glasom, ko sva se med razlago njegovih izkušenj sprehajala sredi mavrice. Ker sem zamudila pogled na njegove najbolj zgodnje cvetoče lepotce, sva se dogovorila, da bom to nadoknadila letos. Žal bom morala to storiti sama, saj ga je zdravje konec leta izdalo. Na srečo pa so ostale Tonijeve neprecenljive izkušnje, ki jih je tudi zapisoval.

Začetki pred štiridesetimi leti

Ta nenavadni in zanimivi vrt je začel nastajati pred dobrimi štiridesetimi leti, ko je Toni na vzhodnem obrobju Ljubljane, dobesedno v gozdu, kupil večjo parcelo. Na dobrem hektarju v treh nivojih je dom sčasoma dobilo blizu tristo različnih sort rododendronov, ki jih je naprej uvažal predvsem iz Nemčije in Avstrije, po vstopu v EU pa tudi od drugod. Zanje mu ni bilo nikoli žal ne denarja ne časa. Tudi vsa dela okoli njih je opravil popolnoma sam. Ženi Metodi ni kaj preveč pustil, da bi mu pomagala, morda le pri pletju in zastiranju. In še to v tišini, saj se je s svojimi rododendroni tako najlaže pogovarjal. Tudi poleti, pred več desetletji, ko je ženo in sina odpeljal na morje, se je naslednji dan vedno vrnil k svojim lepotcem. Ti so se mu vedno zahvalili s čudovitim cvetenjem.

V rodu rododendronov so združeni sleči in azaleje, saj so razlike med njimi za botanike premajhne. Število njihovih križancev, sort, oblik in vrst gre dobesedno v tisoče in »vsak dan« nastajajo novi in še lepši in še bolj bogato cvetoči. Doma so v Himalaji in na Daljnem vzhodu, večinoma rastejo v lisasti senci gozdov ali pa tam, kjer je vsak dan vsaj malo sence. Njihova naravna rastišča vsebujejo veliko preperele organske prsti, večinoma listne prhlice, ki ustvarja in vzdržuje kislo prst ter zagotavlja njeno prepustnost.

Zagotavljanje primernih rastišč

Toni je svojim ljubljencem želel zagotoviti razmere, čim bolj podobne tistim v njihovi domovini. Sadil jih je v svetlo senco, tja, kamor poletno sonce med 12. in 17. uro nima vstopa. »Seveda so tudi izjeme, ki prenesejo več sonca, denimo nekateri jakušimanovi hibridi. Paziti pa moramo na sosednja drevesa. Ker imajo sleči koreninsko grudo tik pod površino, jim je nevarna bližina 'tekmovalnih' dreves, kot so smreka, bukev in breza, dobra soseda pa sta bor in hrast. Presajam jih od septembra do aprila; pozimi v dneh, ko ni zmrzali. Ker imajo zelo plitko, površinsko koreninsko grudo, smemo rododendrone presajati tudi že kot večje grme. Vendar bodo prvo leto po presaditvi poganjki krajši kot sicer.« To so bile njegove besede ob mojem prvem obisku tega nenavadnega vrta.
Veliko dela je imel z dobro odcednostjo. Najbolje so se obnesle nabrežine, kjer je pripravljal »terase«, na njih pa odcedne gomile. Tudi na ravnini je vedno naredil gomilo. Vendar ne iz zemlje, ki jo je izkopal. Za zelo dobro se je izkazala gozdna zemlja, predvsem debelejše plasti pod iglavci na izrazito senčnih mestih, ki jim je dodajal šoto. Vedno pa je pri presajanju koreninsko grudo obložil z razmočeno šoto.

Preprosto vzdrževanje

Da bi si olajšal vzdrževanje vrta, je Toni rastline zastiral. Na njihovem rastišču ne sme biti plevela, kar je še posebno pomembno v času njihovega vraščanja. Tudi okrasnih rastlin ni sadil spodaj, saj bi jemale prepotrebno vodo in hrano. Plevel je največkrat kar ročno populil, ko pa se je rastlina razrasla do tal, to ni bilo več potrebno. Za zastiranje je uporabljal namočeno šoto, gozdovko, odpadlo drevesno listje, zmleto trhlo vejevje iz gozda, v tankem sloju zelo staro žagovino (nikakor svežo!), seno in slamo. Tudi uležan konjski gnoj je primeren, zaradi hranil. Nasploh zastiranje ni samo zaščita pred soncem, ampak je to način preskrbe s hrano.

Če so rastline posajene na ustrezna mesta in z ustrezno zastirko, zalivanje ni nujno. Če pa je le preveč suše ali preveč sonca, je nujno. Dobrodošlo je tudi v juniju, ko grmi sveže poganjajo. Najraje je uporabljal deževnico, ki je kisla in ima ustrezno temperaturo. Včasih je zalival tudi pozimi, saj rastline skozi svoje vedno zelene liste oddajajo vlago, in če ni zadosti snega, postanejo žejne.

Obtrgovanje in obrezovanje

Čeprav veliko zapisov priporoča obtrgovanje uvelih socvetij, Toni tega ni počel, saj ni nikoli opazil, da bi zaradi tega rastline naslednje leto kaj obilneje cvetele. Po njegovem je to bolj vprašanje videza. Tudi obrezoval jih ni, v izjemnih primerih jih je samo pomladil. Stare grme ali take z motečo rastjo je konec marca ali v začetku aprila porezal nekako do višine 50 centimetrov. Zdrave rastline so vedno spet bujno odgnale in tudi težav z boleznimi in škodljivci niso imele. Za njihovo zdravje pa je Toni skrbel tako, da je ugodil zahtevam po odcednosti, kisli zemlji, zastiranju in pravi »namestitvi«. Zlate minice, tisti lepi zlatozeleni hrošči, ki se pojav­ljajo na cvetovih, so seveda drugačen problem, ki ga je na »bio« način rešil z ročnim obiranjem. Pa tudi kosi so znali biti s svojim brskanjem po gomilah kar nadležni, edina pomoč so bile grablje, s katerimi je oblikoval gomile na novo.

Njegova strast je bila tudi razmnoževanje rododendronov. »Najbolj preprosto je grobanje. Na splošno vse rastline najraje koreninijo od sredine julija do konca avgusta. Povprečno potrebni čas ukoreninjenja pri rododendronih je dve leti, nekatere hitre sorte se ukoreninijo že po prvem poletju, so pa tudi taki, ki jih je treba čakati celo štiri leta. Morda še to. Ne cvetijo vsi enako bujno vsako leto. Stare, standardne sorte res nikoli ne razočarajo, zato pa znajo nekateri sodobnejši lepotci biti občasno muhasti.«

Od palčkov do velikanov

Lahko so drobceni grmički ali pa drevesa, višja od 12 metrov, poznamo tudi plazeče sorte, zato jih lahko uporabljamo na različnih predelih vrta; od skalnjaka, mahovnjaka do klasičnih vrtnih gred. So dolgoživeče rastline, zato jim moramo skrbno izbrati prostor na vrtu. Rododendroni so vedno zim­zeleni in krasijo vrt tudi pozimi, medtem ko so azaleje tako zimzelene kot listopadne. Azaleje potrebujejo veliko več sonca kot rododendroni.

Pogosto jih sadimo v skupinah, da se medsebojno prepletejo, s premišljeno izbiro pa njihovo cvetno obdobje raztegnemo od zgodnje pomladi v zgodnje poletje. Pazimo le, da so višje sorte bolj zadaj. Za obrobe gred so najbolj primerne azaleje, saj so manjše, njihovi vejnati poganjki nežno mehčajo robove. Najbolj pa pridejo rododendroni do veljave pred temno barvo iglavcev. Rododendroni so rastline, ki so jim formalnost, urejenost in simetrija na vrtu tuje. Zagotoviti jim moramo kislo, odcedno in bogato zemljo.

Če nimamo vrta

Če na vrtu nimamo kisle prsti ali pa vrta sploh nimamo in si kljub temu želimo gojiti rododendrone, je rešitev preprosta. Lahko jih posadimo v posode, in to vsako sorto do višine približno dveh metrov. Za tako gojen­je so idealni, saj njihove vlaknate korenine tvorijo gosto grudo in poganjajo v globino nekako do 30 centimetrov. Najbolje je, da zanje kupimo ustrezno specifično mešanico, ki v glavnem temelji na šoti, okrog koreninske grude pa pustimo pet centimetrov prostora za kompost. Če imamo posode v atriju ali na terasi, ki sta obrnjena na jug, postavimo prednje posode z drugimi rastlinami ali pa posodo z rododendronom damo v večjo posodo in prazen prostor zapolnimo s šoto. Idealen prostor zanje je obrnjen na vzhod ali zahod, saj imajo tako sončni in senčni del dneva. Uspešno jih gojimo tudi na dvignjenih gredah.