Sajenje rododendronov in borovnic: Kisla tla naredimo s šoto

Ne pri eni ne pri drugi rastlini se bližnjice ne obnesejo, pravi Matjaž Mastnak, svetovalec v Arboretumu Volčji Potok, h kateremu smo se odpravili v uk. »Če se ne bomo potrudili z izbiro sadilnega mesta in nismo pripravljeni vložiti nekaj denarja v pripravo dobre sadilne jame, je vsak evro, ki ga namenimo za nakup kakovostne sadike, vržen stran,« pravi. Ali so tla kisla ali bazična, lahko ugotovimo tudi sami z lističi za ugotavljanje pH-vred­nosti zemlje, ki so naprodaj v večjih vrtnih centrih.

Na kamnine, ki ustvarjajo kislo zemljo, naletimo v Sloveniji večinoma na Pohorju in v Zasavskem hribovju, na delu Ljubljanskega barja pa so tla kisla zaradi naravne šote. Za sajenje kisloljubnih rastlin povsod drugod, tam, kjer so geološka osnova apnene ali dolomitne kamnine, ki ustvarjajo bazična tla, pa si bomo morali priskrbeti namenski substrat. Lahko ga pripravimo sami ali kupimo že pripravljeno zemljo za rododendrone. Ker so zahteve glede kislosti podobne, je primeren tudi za borovnice, pierise, skimije in mnoge kisloljubne trajnice.

Mesto sajenja

Poleg kisle zemlje je pomembna izbira primernega mesta na vrtu. Ker je rododendron zimzelen, je pomembno, da listov pozimi ne osvetli jutranje sonce. To bi povzročilo njihovo hitro odtajanje, tega pa si ne želimo, saj so za rastline pozimi bolj kot nizke temperature usodni nagli temperaturni skoki, ki poškodujejo liste. Rododendrone zato sadimo na senčno stran hiše ali v zmerno senco hrastov, macesna. V preveč temačnih kotičkih pa bi se pretegnili, opozori sogovornik.

»Rododendronom naše podnebje ni naklonjeno, imamo preostre in premalo stanovitne zime ter prevroča in sušna poletja. Z rastnim mestom jim moramo zato ustvariti milejše razmere, ki jih bodo zavarovale pred poletnim in zimskim izsuševanjem, pri katerem je posebno neugoden hladen veter. Na nasut izpostavljen hribček pred hišo zato ne sodijo. V Volčjem Potoku jih imamo posajene na severni strani gozda, ki zrak ves čas vlaži in hladi.« Ameriških borovnic, ki sicer veljajo za sonceljubne rastline, po njegovih besedah na domačem vrtu ni dobro posaditi na pretirano osončeno mesto, še posebno če nameravamo poleti na dopust. Po izkušnjah iz zadnjih let močno sonce povzroči na listih ožige in nezalite lahko propadejo.

»V naravi so tla kisla tam, kjer uspevajo borovnice, vendar se moramo zavedati, da ima gozd lastnika in da s plenjenjem naravnih virov delamo škodo,« opozori Mastnak. »Substrat za ustvarjanje kislih tal je šota. Je neobnovljiv naravni vir, zato kdor se hoče obnašati do okolja spoštljivo, naj se sajenju kisloljubnih rastlin, če zanje nima primernih tal, odreče,« je neposreden. Nakup namenske kisle zemlje v vrečah svetuje, ko imamo le eno ali dve rastlini, pri večjih količinah pa nakup šote in mešanje z obstoječo vrtno zemljo.

Šota je organski material, ki v zemlji sčasoma razpade do humusa, ta pa se pod vplivi okolja mineralizira. Ker se s tem izgublja kisla reakcija šote, jo je treba na rastišču dodajati, pri borovnicah zadostuje na dve do tri leta, pri rododendronu pa je čas za to ob polaganju jesenske zastirke pod grm. Naredimo jo tako, da pomešamo šoto z listjem ali smrekovimi iglicami, ki prav tako delujejo kislo. Zastirka samo iz šote bi se lahko presušila in bi jo zimski vrtovi odpihnili izpod grma.

Priprava šote in pH substrata

Po sogovornikovih besedah si moramo za pripravo in vlaženje šote vzeti dovolj časa, npr. dan ali dva. Ko jo vzamemo iz vreč in jo razkopljemo, se njena prostornina poveča, a se bo čez nekaj mesecev spet sesedla. Da bi hitreje vpila vlago, jo moramo razdrobiti. Vlažimo jo z razpršilcem ali škropilnico v nekaj­urnih presledkih, dokler vode ne vpija več. Če bi jo le zalili, bi voda hitro odtekla z nje. »Premajhna navlaženost šote je lahko razlog, da nam posajena rastlina propade, saj šota posrka vodo iz njenih korenin. Ta lastnost je tudi razlog, da rastline v šotnem substratu redno zalivamo, ko je ta še vlažen, in ne šele, ko je presušen,« opozori Mastnak.

V sadilno jamo damo mešanico šote in vrtne zemlje. Njeno kislost je priporočljivo preveriti: rododendronom ustreza pH-vrednost med 4,5 in 5,5, borovnicam pa med 3,5 do 5,2. V Nemčiji so žlahtnitelji razvili posebno skupino rododendronov, ki potrebujejo manj kislo zemljo (pH-vrednost lahko navzgor sega do 6,5 in celo 7). Njihovo trgovsko ime je Inkarho.

Sadilna jama in sajenje

Če so tla bazična, tako za rododenrone kot borovnice pripravimo veliko sadilno jamo, saj jim moramo zagotoviti dovolj kis­lega substrata na dolgi rok. Za eno borovnico naj bo to kvadratni meter, za rododendron pa toliko, kolikor se bo čez leta, tudi deset­letja, v širino razrasla njegova krošnja. V globino nam ni treba kopati več kot 40 cm. Rododendron ima sploh korenine tik pod površjem, zato ga nikoli ne okopavamo, gost koreninski preplet pri borovnicah pa tudi redko seže globlje od 20 centimetrov.

Da stik z okoliško zemljo substrata ne bi razkislil, vso sadilno jamo, razen dela dna, obložimo s trpežno bazensko folijo. Na vrhu naj seže do ravni zemlje ali centimeter manj, da ne bi kukala iz tal, neprekriti del dna pa bo omogočal odtekanje odvečne vode in zaradi stika s preostalimi tlemi preprečil pretirano izsuševanje poleti.

V pripravljeni substrat posadimo sadiko rododendrona ali borovnice tako globoko, kolikor je rasla v drevesnici oziroma v loncu. »Ker imata gost splet nežnih korenin, ju praviloma prodajajo v loncih. Ob sajenju zemlje nikoli ne odstranjujemo s korenin, koreninska gruda mora biti čvrsta.

Oskrba z vodo in zastirka

Kljub vlažnemu substratu je treba rastlino po sajenju močno zaliti. Pozneje je poleg zalivanja, ko je substrat še vlažen, pomembna tudi vrsta vode. Idealna je deževnica. Apnenec v vodovodni vodi namreč povzroča razkisanje šote. Lahko pa sami pripravimo vodo brez apnenca, in sicer tako, da v čeber za dva dni obesimo mrežico s šoto.

Večina doslej povedanega je pri rododendronih in borovnicah podobna, razlikuje se le zimska oskrba z vodo. Ker rododendronu čez zimo listi ne odpadejo, skoznje izgublja vodo ves čas, ko je temperatura nad lediščem, zato ga moramo tudi takrat zalivati. Pozabljivost se nam utegne maščevati zlasti pri mladih rastlinah. V preostalem delu leta ga obilneje zalivamo v dolgotrajnejših suhih obdobjih. Enako velja za borovnice, več vode potrebujejo tudi v času, ko se plodovi debelijo, medtem ko zimsko zalivanje ni tako bistveno. Tako kot pri borovnicah ravnamo tudi pri listopadnih azalejah.

Za boljšo oskrbo rastlin z vodo je pomembna zastirka, ki preprečuje izsuševanje. Za borovnice je primerno žaganje, ki propada počasneje kot druge organske snovi, če je smrekovo, deluje kislo. Pri rododendronih pa je jesensko zastiranje, ki smo ga že omenili, pomembno, ker ublaži velike temperaturne skoke, tla pozneje zamrznejo in se manj izsušujejo.

Matjaž Mastnak še opozori, da so na grebene, v visoke grede ali lonce posajene rastline bolj izpostavljene tako izsuševanju kot temperaturnim spremembam.

Čas sajenja in gnojenje

Čeprav velja, da lahko vse sadike s koreninsko grudo sadimo kadarkoli, se je pri borovnicah bolje držati priporočila o jesenskem sajenju, da bi se pred zimo že ukoreninile, medtem ko je pri rododendronu to bolje narediti spomladi. Do zime bo rastlina namreč že toliko utrjena, da bo manj možnosti za poškodbe listov in zimsko izsušitev. Priporočilo o pomladnem sajenju velja za vse zimzelene listavce.

Ko se odločamo za čas sajenja, je pomembno tudi, od kod so pripeljane sadike. Če smo jih dobili iz drevesnice, v kateri čezmerno gnojijo, bo prva zima zanje usod­nejša. »Poganjki pri nagnanih sadikah, kot v žargonu pravimo pregnojenim in bolestno bujnim rastlinam, nimajo časa pred zimo prav oleseneti, zato jih mraz bolj prizadene,« razloži Mastnak. Sam bi pri izbiri sadik borovnic svetoval tudi posvet s sadjarjem o času obiranja. »S posrečenim sort­nim izborom imamo lahko na nekaj grmih borovnice čez vse šolske počitnice.«

Ker vsebuje sama šota izredno malo hranil, moramo rastlini občasno gnojiti, najbolje z namenskim gnojilom za rododendrone. Vendar tega nikakor ne naredimo ob sajenju, temveč šele naslednje leto. »Prvo leto se mora rastlina malo pomujati in iti s koreninami sama v okolico iskat hranila in vodo,« pravi sogovornik.