Sodobno obarvana preteklost

Povsem upravičeno, saj sta v hiši, ki je bila zgrajena leta 1860, živela že njegova dedek in babica, ki se je najprej (za današnje čase nepojmljivo) zaljubila v dedkovo pisavo in šele nato vanj. Okoli hiše je bilo takrat, ko je bil v Krškem zgrajen njihov znameniti leseni most, dosti več zemlje, kot je je zdaj, vendar lahko vrt s 5000 kvadratnimi metri kljub vsemu uvrstimo med večje. Igorjev oče se je med sestrami in tetami seveda moral nalesti ljubezni do vrta in rož, ki jih je bilo vse polno, na hišni fasadi pa so že takrat, kar dokazujejo stare fotografije, gostovale vrt­nice vzpenjavke. Tudi pozneje, ko je postal doktor prava, je bila zanj največja sprostitev na kolenih neusmiljeno biti bitke z vztrajno regačico.

Takrat so bila zasajena nekatera zanimiva in za naše kraje nenavadna drevesa, kot so sek­voja, pa nenavadne jelke, smreke, macesni, bori in druge posebnosti, ki so jih iz semen vzgajali v bližnji drevesnici in so predstavljali visoko zeleno pregrado do zdaj pozidanega predela. Ker pa je zeleni zastor pred desetimi leti močno poškodoval lubadar, sta se ga Andreja in Igor odločila podreti. Prizaneseno je bilo samo kutini in cipresi, ki sta bili popolnoma zdravi. S ponovnim sajenjem tega dela se je začela tudi prenova vrta. Morda bi lahko rekli, da je šlo bolj za osvežitev in pomladitev, ker je osnovna oblika vrta, z dvoriščnim drevesom, starim sadovnjakom in nekaterimi čudovitimi primerki rastlin, ostala, Andreja in Igor pa sta začela zaraščene predele čistiti in jih zasajati z barvitimi trajnicami.

Vrtnica je vrtnica

Oba sta se navduševala nad vrtnicami. Sprva so svoj prostor dobile številne čajevke, z vstopom naše države v Evropsko unijo pa sta lahko v celoti izživela svojo strast do grmastih in romantičnih vrtnic, pa takih staromodnih z drobnimi cvetovi, pa dišečih in vzpenjavih, skratka, vrtnice so našle svoj prostor povsod po vrtu, tudi ob slivah ali pod češnjami, na stenah drvarnice in ob kleti. Ker je Andreja po horoskopu tehtnica, so bili vsi nakupi in izbira barv ter prostora za sajenje dobro pretehtani in premišljeni. Sama pravi, da se je veliko naučila iz izkušenj in da vse, kar piše v revijah, ne drži vedno in povsod, ampak je navadno potrebno še preizkušanje. Njuna zavestna odločitev je bila, da na vrtu ne uporabljata škropiv ali kakšne druge »kemije«, saj je izbira odpornih sort vrtnic in drugih trajnic zdaj tako velika, da lahko vsak najde nekaj zase. No, in Andreja veliko išče tako po naših vrtnarijah kot po internetu, ideje pa dobiva še v literaturi. Pri trajnicah se navdušuje nad takimi, ki imajo rade sonce in ne potrebujejo zalivanja. Če se same še zasejejo, toliko bolje. Bolj preprosto je namreč sejančke opleti, kot pa na silo v špranje saditi rastline iz lončkov ...

Igor je po horoskopu strelec, zato se v trenutku lahko navduši in odloči. Pa tudi barve so mu ljubše močnejše; rumene, rdeče in oranžne. Ker je Andreja ljubiteljica nežnejših, bolj umirjenih tonov, je bil velikokrat potreben kompromis, ki pa je pripeljal do izjemno skladnega vrta. Preseneti že širok in tlakovan dovoz do hiše, brez posebnih vrat. Na obeh straneh je obdan z zelo nizkim kamnitim zidom, čez katerega se v barvitih zasaditvah prevešajo trajnice. Te nikakor niso izbrane kar tako. Ujemanje po barvah in višini dokazuje, da je bilo v »naključno« sajenje vloženo veliko znanja, sejanci v špran­jah pa kamniti zid, ki v rahlem loku usmerja pogled proti hiši, učinkovito zmehčajo. Na levi se pogled ustavi na različno velikih pušpanovih kroglah, magnoliji in že (pre)redko videnem dvoriščnem drevesu, orehu, ki pod svojo krošnjo daje senco za sedenje na kamniti klopi. Na desni strani pa potrebujete kar nekaj trenutkov, da ugotovite, kaj je nenavadna obroba cvetlične gredice pred hišnim vhodom. To je okoli 80 let stara in zelo gosta mahonija, lepo strižena, ki najprej razveseljuje z rumenim cvetenjem, potem pa še s temno modrimi plodovi. Nenavadno, a zelo učinkovito.

Družinsko izročilo

Morda je najbolje, če se odpravimo kar okoli hiše, mimo čudovite vrtnice ob kleti z vrati s staro ključavnico in ključem, kot ga lahko vidimo samo še v muzejih ali filmih. Pod obokom, ki ga (seveda) obrašča vrtnica, pridemo do zelenjavnega vrtička, kjer je vse, kar potrebujeta za kuho čez vikend, pri roki in je ravno pravšnji, nič prevelik. Med zelen­javo veselo rastejo začimbnice in dišavnice, obrobe iz maka in enoletnega ostrožnika pa se kar same zasejejo. Prazen prostor Andreja zapolni z barvitimi zelenjadnicami, saj ne mara gledati gole zemlje. Zraven gartlca rastejo češnje. Med njimi je največ grmastih vrtnic, ki obilno cvetijo ravno takrat, ko so češnje zrele. Med sprehodom tako v barvah in oblikah cvetov uživajo oči, v vonju nos in v rdečih sadežih želodec. Lahko pa se usedete tudi na sto let star pušpanov naslanjač in uživate. Iz rozarija vas potem noge ponesejo v sadovnjak, kjer je bilo včasih največ sliv, zdaj pa, ko se katera posuši, dobi takoj zamenjavo ali v slivi ali v kakem drugem sadnem drevesu. Ker je bilo vedno obilo sliv, se je včasih na veliko kuhalo žganje. In sicer v Šnopsbaru, ki je zdaj zelo dekorativen element vrta. Obraščen z okrasno trto daje prav poseben čar dvorišču in je ozadje pravcati zbirki posod z netreski, notranjost pa skriva žar, ki ga Igor, mojster za pripravo morskih jedi, veliko uporablja. Družinsko izročilo pravi, da je bil med drugo svetovno vojno na vrtu zakopan steklen balon dobrega žganja, zato se vsakega prekopavanja lotijo nadvse previdno. Da ne bi morda z lopato balona prebili in bi kaj dragocenega izteklo …

Uživanje v malenkostih

Na vrtu je še eno poslopje, velika drvarnica, obraščena z glicinijo, pravo damo v najboljših letih, ki je bila prav tako posajena pred osemdesetimi leti in je zaradi očarljivega vonja morda Igorjeva vrtna izbranka. Poleg drv, ki jih v štirinajstih letih še niso kupili, saj se je na vrtu ves čas nekaj podiralo, je tu prostor še za tri kosilnice. Najmanjša je za Andrejo, večja za Igorja in največja, za vsakoletno eno košnjo odcvetelega travnika v sadovnjaku, jasno, tudi zanj. Rada delata skupaj, ali kakor pravi Igor, brkljata po vrtu. Sicer vsak na svojem koncu, ampak pomembno je, da sta skupaj. In da uživata v malenkostih; v vrtnem ognju, v opazovanju srak in golobov grivarjev, v dobri hrani, lepih pogrinjkih in svečah ter v druženju s prijatelji.

In v načrtih. Na vrtu bi rada uredila še kak­šen kotiček za posedanje, tudi za zanimive potke je še veliko prostora. In za najljubšo rožo. Katero? Vsaka roža jima je najljubša.