Pogosto je od njih odvisno naše zadovoljstvo z rastlino, ki ima sicer že večtisočletno tradicijo načrtnega gojenja. V nadaljevanju predstavljamo devet dejstev, ki jih mnogi vrtičkarji ne poznajo.
Obstajajo vrste sivke, ki pri nas prenašajo tudi celinske razmere, najbolj trdno prezimna je prava sivka (Lavandula angustifolia ali Lavandula officinalis), v bolj zaščitenih legah pa tudi hibridi lavandina (Lavandula x intermedia), ki je križanec med pravo in širokolistno sivko (Lavandula latifolia). Različice lavandina gojijo na jadranskih otokih in obali, nekoliko drugačne prevladujejo v Provansi. Lavandini rastejo hitreje, so višji, cvetoči grmički so bolj razprostrtega videza. Bolj kot mraz lahko tudi pravo sivko čez zimo ugonobi zastajanje vode, zaradi katerih korenine propadejo, zato jo na prostem (enako lavandin) sadimo v odcedna tla. Bolje prezimi tudi, če jo obrezujemo šele po cvetenju ali aprila, ko odžene. Tako v skupini prave sivke kot lavandina obstaja več različic (sort), ki se razlikujejo po višini, obliki rasti in barvi cvetov. Za tiste, ki sadike in nasvete iščete po spletu, je dobrodošel podatek, da pravi sivki pravijo tudi angleška lavanda, saj uspeva tudi na Otoku.
To so predvsem čopasta sivka z značilnimi ušesci na vrhu socvetja (Lavandula stoechas), ki ji v tujih virih pravijo španska sivka, sivka z nazobčanimi listi (Lavandula dentata, tudi francoska sivka), širokolistna sivka (Lavandula latifolia, portugalska sivka) in druge. Tudi pri nas zelo priljubljene čopaste sivke, ki se prodajajo v lončkih kot sezonski okras, zime na prostem žal ne preživijo.
Pravijo, da ima najbolj plemenit vonj prava sivka, sledijo ji lavandini. Slednje množično gojijo za industrijo dišav, saj imajo izjemno visoke vsebnost eteričnega olja.
Za uživanje zelišča (čaji, odišavljanje jedi) je primerna le prava sivka (Lavandula angustifolia), ki ima v kompleksni sestavi spojin v eteričnem olju najmanj kafre. Uporablja se tudi za pomiritev ali pri nespečnosti, v nasprotju z njo pa delujejo sestavine eteričnega olja lavandina stimulativno.
Sivka je odporna na sušo, zato je ni treba razvajati. Raste naj sončni, a zavetni legi. Sadimo jo v skromno, lahko zemljo, z malo humusa, ki ji ne dodajamo gnojila. Kljub temu da voda v tleh ne sme zastajati, pa sivka v prvih mesecih po sajenju potrebuje namakanje, posebej če smo jo sadili spomladi. Ko se ukorenini, jo občasno zalivamo le v najbolj sušnih obdobjih.
Kot rečeno, sivka v Sredozemlju, od koder je doma, uživa na vročih, suhih, skalnatih pobočjih, zato ne marajo razmočenih, slabo odcednih tal.
Ker sivka rada diha, ji ne prija težka zastirka, sploh pa ne gramoz ali pokrivni pesek, ki sta priljubljena za suhe peščene vrtove. Za preprečevanje rasti plevela raje okrog grmičkov sivke posadite pokrovne rastline.
Medtem ko je nekatere sivke, kot so hibridi lavandina, mogoče gojiti samo iz potaknjencev, ker so njihova semena sterilna, lahko pravo vzgojimo tudi iz semena. Sicer pa je pri sivkah najbolj razširjeno razmnoževanje s potaknjenci.
Tudi znotraj vrste, ki se za trajne nasade zaradi prezimnosti najbolj obnese (Lavandula angustifolia) je poleg običajne bledo vijolično cvetoče mogoče dobiti različice z močnejšimi, globljimi vijoličnimi odtenki ali z bolj modrim nadihom. Celo rožnate ali bele. Pri tem smo poleg vrtnega imena (L. angustifolia) pozorni še na ime sorte (v nadaljevanju je navedeno med narekovaji). L. angustifolia ’Dwarf Blue’ je denimo ena najnižjih sort z bolj vijoličnim nadihom, precej temni sta L. angustifolia ’Hidcote’ in ’Imperial Gem’, rožnato cveti L. angustifolia ’Roesea’, belo pa denimo lavandin, Lavandula x intermedia ’Alba’. Sort je še nešteto, kot rečeno pa je glede na podnebne razmere treba biti pozoren na vrstno ime pred tem.