Trajnice: Svetla in temna plat vrta

Čisto vsega ne moremo spremeniti, zato kar najbolje izkoristimo obstoječe danosti. Da pa bi to lahko naredili, potrebujemo nekaj več znanja. Tako sončni kot izrazito senčni predeli ponujajo nešteto možnosti in tudi najhujše razmere, kot so huda suša, vročina, veliko vlage, tema, slaba tla …, niso razlog, da bi se odrekli lepim zasaditvam.

Sončna kopel

Sončna mesta ponujajo veliko lažjo izbiro rastlin, saj je med trajnicami več ljubiteljic svetlobe kot teme. Ker pa se zadnja leta v Sloveniji redno srečujemo z zelo visokimi temperaturami in dolgotrajnimi sušami, se izbira primernih trajnic kar precej zoži.

Vseeno pa najprej poglejmo lažje razmere. Nekateri vrtovi imajo globoko, dobro zemljo in tudi lastnike, ki jim ni težko redno zalivati gredic. Ti srečneži lahko za svoj vrt izbirajo v daleč najobsežnejšem naboru trajnic. Privoščijo si lahko bujne gredice, a morajo zato toliko bolj paziti, da resnično dobro izdelajo idejo, dorečejo barve, višine, teksture in podobno. Zelo velika izbira je lahko hitro tudi prevelika. Ker smo o sestavljanju zasaditev s trajnicami v tej reviji že pisali, naj raje omenim nekaj trajnic, ki jih uspešno gojimo predvsem v tako dobrih razmerah, seveda pa med sortami obstajajo tudi razlike in so nekatere bolj trpežne. Med slednje vsekakor spadajo ostrožniki (Delphinium hy.), volčji bob (Lupinus hy.), številne sorte penstemonov (Penstemon hy.), lataste plamenke ali floksi (Phlox paniculata), nekatere dresni (Persicaria amplexicaulis, P. bistorta), jesenske vetrnice ali anemone (Anemone hupehensis).

Prevečkrat se po ideje za reševanje suhih in žgočih razmer nekako avtomatično ozremo na hortikulturno bolj razvita zahod in sever, pozabljamo pa, da nam narava rešitve ponuja dobesedno pred nosom. Hlastamo po tuji literaturi, potem pa med prebiranjem ugotav­ljamo, da nam avtorji prikazujejo posnetke slovenskih suhih travnikov in razlagajo, kako vzorce iz naravne vegetacije prenašati in predelati v vrtnarsko obliko. Prepričan sem, da to zmoremo tudi sami, tuji zgledi pa naj nam bodo za spodbudo in malce tudi v opomin.

Na lege z močno sončno pripeko lahko sadimo zelo atraktivne trajnice, ki jih odberemo glede na želen končni učinek. V grobem se lahko opredelimo, ali želimo bolj sredozemski, morda celo zeliščno-dišavni slog gredice, izberemo lahko zelo slovensko možnost in se zgledujemo po vegetaciji suhih travišč ali pa skrbno izberemo trajnice, ki po videzu delujejo sveže, zelnato, bujno, vendar dobro uspevajo v takih težkih razmerah. Največkrat si zaželimo ravno slednjega. Običajen ameriški slamnik bomo tako raje zamenjali z veliko bolj trpežnim bledim ameriškim slamnikom (Echinacea pallida), ki tudi v hudi vročini ne oveni, posegli bomo po bergenijah, hermelikah, makedonskem grabljišču, kokardah, pa tudi amsonijah in baptizijah, ki kljub sveže zelenim listom ne klonejo pred hudo sušo. V ozadju ali na sredini večjih gred naj jim družbo delajo bodoglavci in lučniki, presenetljivo dobro pa so v suši izkazale tudi jesenske astre. Selekcija je lansko poletje doletela tudi okrasne trave. Doslej trpežne perjanke in miskante je predvsem na lažjih tleh začelo tako sušiti, da nekateri jeseni sploh niso zacveteli. Pri travah se bomo v prihodnje raje obračali k atlaški bilnici, ovsiki, vilovinam in stožkam.

V kraljestvu sence

Medtem ko svetla ali delna senca še dopušča precej oblikovalske svobode, nam jo polna, temna senca močno oklesti. Ostanemo nam­reč brez večine cvetočih trajnic, zato moramo pozornost usmeriti na barvo in obliko listov ter rast posameznih trajnic. Ko nekoliko izostrimo estetski čut, tudi v preprogah različnih listov najdemo dovolj užitka, da se ne čutimo prikrajšane.

Temna senca je najpogosteje pod gostimi krošnjami dreves, kjer se spopadamo še s suhimi tlemi, saj rahle padavine sploh ne dosežejo tal, pa še drevesne korenine se s podrastjo borijo za vodo in hranila. V takih razmerah sta nujna dobra priprava zemlje in zalivanje v prvem letu po sajenju. Mnoge trajnice se morajo dobro zakoreniniti, da se potem uspešno spopadajo s takimi pritiski. Za trpežne so se izkazale hoste, ki so za povrhu zelo bujne in z njimi zlahka pokrijemo večje površine. V soseščino jim posadimo teksturno kontrastne praproti (npr. podlesnice – Polystichum sp.) ter trave snežno bele bekice (Luzula nivea) ali morowov šaš (Carex morrowii). Travam so podobne liriope, ki jeseni, če jih vsaj malce obsveti sonce, tudi lepo vijoličasto ali belo zacvetijo, sicer pa so zelo postavne tudi samo z usnjatimi suličastimi listi. Malo manj goste, a še vedno lepe so tudi lisaste mrtve koprive v množici barvnih različkih listov, z belimi ali rožnatimi cvetovi in še zimzelenostjo po povrhu. Nikar pa za popestritev ne pozabimo dodati kakšnega vimčka ali lipice (Epimedium x sulphureum) in ciklam. Na svetlejših točkah poskusimo tudi s pokrovnim in zelo dolgocvetočim puopsisom (Phuopsys stylosa), ki je precej odporen proti suši.

V normalno vlažnih ali bolj vlažnih tleh si privoščimo še več bujnosti, predvsem pa več drznosti. Skupine bleščečih, ledvičastih listov kopitnika (Asarum europaeum) se kontrastno spogledujejo s čipkastimi praprotmi, kavkaške potočnice (Brunnera sp.) nas bodo vsako pomlad z nebesnimi cvetovi spomnile na spominčice. Rdečim in rožnatim orientalskim križancem telohov v soseščino posadimo pasje zobe, rdečelistne madljevolistne mlečke (Euphorbia amygdaloides 'Purpurea') in votle petelinčke (Corydalis cava). Zanimiva je tudi druščina srebrnolistne sorte pljučnika 'Mayeste', črnega teloha, črne kač­je brade, navadnega malega zvončka, belopisanih host in belih kresnic (Astilbe hy.). Za bujnejši videz uporabimo rodgerzije, visoke sorte host, v polsenci tudi ligularije, taline in lepe srčke.