V družbi dišeče mavrice

Golob se je rodil v tridesetih letih minulega stoletja v Orehku v občini Cerkno, v krajih, ki so očitno navdihovali ljudi, da so se zanimali za naravo. V »sosednji grapi«, kakor je Golobu v posvetilo knjige napisal sam, se je rodil direktor ljubljanskega botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, hortikulturno ime pa je tudi njegova sestra Jožica Golob Klančič, ki na Primorskem vodi ugledno vrtnarijo, specializirano za trajnice.

Brata Izidorja je ljubezen gnala na čisto drugi konec Slovenije. Ko se je poročil z učiteljico Marijo, sta se ustalila na pol poti, pravi: on Primorec, ona Prlečka, živita pa v Šentilju. Vendar korenine svoje ljubezni do rastlin išče na Primorskem: zlasti oče je bil napreden v sadjarskih prizadevanjih in si je sadike uvažal celo iz okolice Padove. Včasih je bilo to malo čudno, tako da je šel ponje na želez­niško postajo ponoči, da je bilo po poti čim manj srečanj s takimi, ki so se čudili eksotiki v njegovih paketih. Izidor Golob je leta 1978 diplomiral na višji agronomski šoli v Mariboru, njegovo službeno pot pa je najbolj zaznamovalo podjetje Florina, kjer je bil v službi do leta 1993. Iz šolskih let najbolj poudarja druženje z Aleksandrom Šiftarjem, ki je pozneje postal znan strokovnjak za okrasno rastlinje.

Gostitelj je prijeten sogovornik, predvsem pa poln presenečenj: enako zanimivo pripoveduje o prometni ureditvi v Šentilju kot o potovanjih po daljnih krajih, predvsem po Ameriki. Da ni prav nič upokojensko resigniran nad sodobnimi tehnologijami, dokazuje s svojo stranjo na facebooku, kjer med dejavnostmi in interesi najdemo povezave na ducat specializiranih strani za perunike. Skratka, ko se bo odločil napisati knjigo o perunikah, ki mu ne da miru, ste lahko brez skrbi, da bo to branje, polno duha. Ima že izkušnje: najslavnejša od njegovih štirih knjig, Vrt in letni časi iz leta 1988, je bila prodana v nakladi 63 tisoč izvodov, pravi.

Mavrična vez med bogovi

Perunika je prekrasna trajnica. Ime je dobila po grški boginji mavrice Iris, kajti barve cvetov resnično zajemajo lep del mavričnega spektra. Še lepša kot v »masovkah« pa je od blizu: cvetovi odražajo pristen glamur, tak, ki ga ne bomo nikoli povezovali z minimalizmom ali izčiščenostjo. Če bi bile perunike moda, bi jih nosile zvezde klasičnega Hollywooda, recimo Jean Harlow ali Joan Crawford. Njihova barva je od žametne do svileno prosojne, sončni žarki pa jim dajo bleščavost, kot bi bile posute z drobnimi dragulji. Po obliki marsikoga spominjajo na orhideje, zato jim v Italiji ponekod pravijo tudi orhideje za reveže, pripoveduje Golob.

Med barvami so, vsaj pri nas, verjetno najpogostejši modrikasto vijoličasti toni, redkejši oranžni, sveti gral žlahtniteljev pa je rdeča. In še korak naprej v mitologijo: perunika je po nekaterih virih dobila ime po družici vrhovnega slovanskega boga Peruna Gromovnika, Peruniki, ki pa je bila zemeljska boginja. Perunike so menda zrasle tam, kamor je njegova strela kot nekakšna ljubezenska energija z neba udarila na zemljo, kjer je živela njegova družica.

Perunike sicer niso za vzgojo hudo zahtevne rastline in bodo res rasle skoraj povsod, kamor bo udarila ne strela, ampak motika – da le izberemo za dane razmere pravi rod. Samo najbolj groba delitev pravi takole: poznamo korenikaste perunike, med njimi so najbolj znane bradate, ki so pri nas najpogostejše in jih prepoznamo po jezičku dlačic na krilcih, cvetnih listkih, ki se obračajo navzdol. Znotraj te skupine jih delimo predvsem po višini. Obstajajo tudi nebradate perunike, največ povprečnih ljubiteljev bi pri teh prepoznalo sibirske in japonske, ki jim prijajo vlažna rastišča, manj pa grebenaste, med katerimi so tudi prezimno občutljive. Čebulične perunike ločimo na podskupine xiphium, juno in reticulata, ki pa so na ljubiteljskih vrtovih razmeroma redke. Najpogostejše vrste in sorte so prezimno trdne, predvsem pa izjemno uporabne: sadimo jih tako na skalnjake kot ob vodo, tako na vrtove kot gozdna rastišča. Torej, tako kot zajemajo širok spekter, ko gre za barve, je enako pri njihovi uporabnosti, ko gre za uporabo na vrtovih. To so Slovenci tudi spoznali in verjetno je le malo resnih vrtoljubcev, ki v zgodbe svojih domačih vrtov ne vključijo te ali one sorte perunik. Izbira je namreč tudi v slovenskih vrtnarijah odlična, za tiste, ki iščejo kaj posebnega, pa ima Izidor Golob v svoji družinski vrtnariji Peroma na voljo še sorte, ki izdajajo pravega poznavalca, mednarodnega sodnika in seveda žlahtnitelja.

Vsak je na nekaj nor

Prve perunike, zametek njegove zbirke, ki zdaj šteje 450 sort, je Izidor Golob dobil pri kultni oblikovalki vrtov Jutri Krulc, se spominja. Bile so sort 'High Command' in 'Ola Kala'. Prva Golobova lastna sorta je bila daljnega leta 1978 'Mojca', za njo so prišle še nekatere, ki jih poznavalci prepoznajo kot Golobov izdelek: 'Majska katleja', 'Majski dotik', 'Majski brokat', 'Majska Rozamunda' ... Skupaj je doslej ustvaril že 25 novih sort bradatih perunik. Na vprašanje, kaj zdaj zaposluje njegovo žlahtniteljsko domišljijo, navede predvsem cvetove v oranžnih in še nedosegljivih rdečih tonih.

Ko ga po ovinkih in s pesniškimi izrazi poskušam vprašati, od kod obsedenost s temi rastlinami, me prekine in reče: »Bodite kar prozaični. Vsak je na nekaj nor. Jaz sem pač na perunike.«

Le nekaj kilometrov od hiše v Šentilju jih goji v treh nasadih: v enem ima že odrasle rastline. Tu najdemo vse od starih sort, ki jih po evropskih vrtovih videvamo že desetletja, če ne stoletja, do najnovejših, ki jih Američani imenujejo kar vesoljske perunike in ki jih zaznamujejo posebne bradice, oblikovane kot rožički, ki pa niso namenjene ničemur drugemu kot estetiki. Nekaj takih ima v preizkušanju tudi Golob, ne ve pa še, katera bo naslednja sorta, ki jo bo prijavil in zavaroval. Drugi in tretji nasad pa sta nekakšni otroški sobi, kjer v vrstah rastejo majhne rastline, ki še čakajo na to, ali jih bo kritično in poznavalsko oko žlahtnitelja prepoznalo kot dovolj obetavne, da bi nekoč lahko postale prava sorta. Nasadi tudi izdajajo, da Golobova ljubezen do rastlin ni ozka. Povsod najdemo še maslenice, kajti tudi z njimi se kot žlahtnitelj aktivno ukvarja, pa hoste, potonike, košate make ... Ker ima opravka z lepoto, z izboljševanjem nečesa, kar je bilo že samo po sebi oblikovano kot popoln izdelek narave, ga vprašam, kakšna umetniška dela ga še zanimajo. Naštel je predvsem literaturo: Sienkiewizcev Quo vadis, Cankarjevo Skodelico kave, Coelhovega Alkimista in Bachovega Jonatana Livingstona Galeba, pa dela Martina Kojca ter Antona Trstenjaka. In dodal: »Glejte, jaz mislim, da je treba vsakega človeka jemati takega, kakršen je. Nikogar nočem spreminjati in oblikovati drugače. In tudi Naravi priznam, da je popoln stvarnik.« Tako razmišlja mož, ki je spremenil in preoblikoval 25 sort novih bradatih perunik. »Sem pa že pri sedmih letih znal deklamirati Vodnikovo Dramilo: Glej, stvarnica vse ti ponudi. Le jemat od nje ne zamudi.«