Velecvetni tolščak: Enoletnica, ki se sama zaseje

Že latinsko poimenovanje Portulaca grandiflora nakazuje, da se ta vrsta tolščaka ponaša z velikimi cvetovi. Spada v družino tolš­čakovk, latinsko Portulacaceae, za katere so značilni odebeljeni mesnati deli rastlin, stebel in listov. Te rastline v svojih mesnatih delih zadržujejo več vode in so zato manj zahtevne glede zalivanja. Domovini velecvetnega tolščaka sta Brazilija in Argentina. Tam ga videvamo vsepovsod v naravi. Pri nas se je zanj udomačilo poimenovanje portulak, ki je izpeljanka iz latinskega imena, ponekod pa mu pravijo 'posiliživ'.

V naših razmerah je enoletnica, ne preživi nizkih zimskih temperatur. Enoletnice so rastline, ki v enem letu vzklijejo iz semena, rastejo, cvetijo, oblikujejo seme in ob prvem mrazu propadejo. Če jih želimo imeti na vrtu tudi naslednje leto, jih znova sejemo spomladi. Mnoge pa se zasejejo kar same.

Tolščakova napol polegla debela stebla rdečkaste barve nosijo dolge in tanke suličaste mesnate liste, oblike, ki bolj spominja na iglice kot liste. Barve so prej svetlo zelene kot običajno zelene. Na vsakem kolencu so štirje lističi.

Cvetovi se odpirajo od junija do septembra. Lahko so enojni, polvrstnati ali vrstnati. Nekatere spominjajo na cvetove mini grmičastih vrtnic. Za enojne cvetove v nežni rožnati barvi pa mnogi pravijo, da so kot cvetovi kutin. Veliki so dva do dva centimetra in pol, vseh barv od bele, rumene, oranžne do rdeče, rožnate in vijoličaste. Le modrih ne bomo našli. Odprti so samo, če sije sonce, in prav žarijo v vseh teh pisanih barvah. Ko sonce zakrijejo oblaki, se zaprejo in takrat, večje površine, zasajene s tolščakom, ki so bile prej sijoče radoživo morje cvetov, niso videti niti pol tako privlačne. Tudi zaradi tega ga posejemo na mestu, ki je obsijano najdlje časa. Ko cvetovi odcvetijo, pustijo za seboj odmrl skupek cvetnih lističev, ki varuje drobcena črna semena. Lahko jih poberemo in shranimo za pomladansko setev. Sicer pa se seme tudi samo raznese po vrtu in vzklije naslednjo pomlad, ko se zemlja dovolj ogreje.

Foto: Jerneja Jošar

Sadike so v vrtnarijah na voljo spomladi. To so običajno že velike rastline, ki so bile vzgojene s potaknjenci. Najboljši čas za sajenje na prosto je maj, saj tolščak, tako kot vse enoletnice, ne mara ne mrzlega ozračja ne hladnih tal.

Sejemo ga lahko neposredno na prosto na stalno mesto. To storimo aprila ali maja, ko so zunaj idealne razmere za kaljenje semen. Za vzgojo sadik pa sejemo v lončke že marca. Izberemo substrat za setev, ki ne sme vsebovati dodanih gnojil ter je lahek in prepusten. Preden po njem razporedimo seme, ga namočimo, da je vlažen. Seme je zelo drobno, zato si lahko pomagamo s pinceto. V zemljo ga samo pritisnemo, da pride v stik z njo, in ga ne pokrivamo z dodatno plastjo. Za hitrejšo kalitev lončke pokrijemo s preluknjano prozorno folijo. Postavimo na toplo mesto in vse do klitja redno pršimo – vlažimo substrat. Ko seme vzklije, običajno se to zgodi v štirinajstih dneh, folijo odstranimo in poskrbimo, da je prostor, kjer imamo lončke, zares svetel. Okenska polica bo najboljša rešitev. Ko rastlinice zrastejo nekaj centimetrov, jih razsadimo v večje lončke, vsako v svoj lonček. Ko se razrastejo, jih še enkrat presadimo v večje lončke, maja pa na prosto.

Tolščak bo lepo uspeval v vsakih dobro odcednih vrtnih tleh. Tla s preveč ilovice, kjer zastaja voda, zanj niso primerna. Na veselje mnogih se dobro izkaže tudi na izrazito peš­čenih tleh.

Sadimo ga na grede s trajnicami, za poživitev poletnih gred, ker ne potrebuje veliko zemlje, je vsekakor dobra izbira za skalnjake in škarpe in povsod tam, kjer druge rast­line zaradi vročine ne bi dobro uspevale. Z njim lahko popestrimo robove zelenjavnih gred. Prav gotovo pa bo lep tudi v lončkih.