Vodni vrt: Več je rastlin, manj dela je z njimi

O tem, kako z zasaditvijo ribnika čim bolj spodbuditi samočistilne procese v njem, s čimer se izognemo odvisnosti od tehnike, čistilnih filtrov in črpalk, smo se pogovarjali z Gorazdom Mauerjem, vrtnarjem in last­nikom Vrta Rifnik v Jakobu pri Šentjurju, Janijem Tillerjem, predsednikom brežiškega Ekološkega društva Vodni svet, in Robertom Leitingerjem iz podjetja Aqua-ro-design iz Orehove vasi.

Izbira rastlin za vodni motiv je odvisna predvsem od njegove velikosti in globine vode, od tega, ali delajo rastlinam družbo ribe in kak­šne, nanjo vpliva tudi oblikovanje robnega dela vodne kotanje, medtem ko izvedba dna (betonsko, naravno dno, kalup iz umetnih materialov ali namenska folija) ni odločilna.

»Globlji je ribnik, manj se bo voda pregrevala, vanj bomo lahko posadili vodne rastline, ki potrebujejo nad koreninami od 80 do 150 centimetrov vode, čez zimo jih zmrzal ne bo uničila, zimo bodo prav tako preživele ribe in tudi poleti bo voda hladnejša ter bogatejša s kisikom,« pravi Gorazd Mauer. Dodaja, da so v vodnem motivu, ki posnema naravno ravnovesje, zastopani rastline, vodni organizmi in ribe. Po besedah Janija Tillerja za manjše in plitvejše uporabimo rastline, ki dosežejo manjšo končno višino in se ne razraščajo preveč: kot rastlinski vodni filter se dobro obnese pritlikavi rogoz, visok do 70 centimetrov, medtem ko navadni doseže do dva metra višine. Pazljivi moramo biti tudi pri izbiri lokvanjev, pri katerih obstajajo velike razlike glede višine rasti, velikosti, oblike in barve cvetov.

»Da bi vodni motiv deloval čim bolj naravno, izberemo rastline, ki v naših krajih prezimijo. Pomembna je zastopanost več vrst. Poleg dekorativnega videza poskrbijo za naravno ravnovesje hranil in čistost vode. Lokvanji nas razveseljujejo s cvetovi in živahnim listjem, hkrati pa senčijo vodo. Podvodne rastline porabljajo odvečne hranilne snovi neposredno iz vode, jo bogatijo s kisikom in zagotavljajo skrivališče vodnim živalcam. Plavajoče rastline se v vetru podijo po gladini, skozi razvejene korenine črpajo hranila in ob poletnih pripekah ustvarjajo senco v vodi. Robne rastline omilijo grobe prehode med vodo, kamenjem in bregom, porabljajo hranilne snovi, ki se z njega spirajo v vodo, in nas razveseljujejo s cvetenjem. Močvirske rastline, med katerimi je veliko okrasnih, pa zapolnijo prazne površine na bregu,« Jani Tiller oriše vlogo zasaditve v vodi in ob njej.

Vodne rastline

Po razlagi Roberta Leitingerja vodne rastline, ki jim pravimo tudi hidrofiti, delimo na več skupin.

Rastline, primerne za rastlinski filter, rastejo hitro in bujno (v višino dosežejo tudi dva metra); iz vode črpajo nezaželene organske snovi, s čimer zavirajo rast alg in pripomorejo k naravnemu čiščenju. Praviloma so manj cvetoče, lahko pa jim dodamo tudi kakšno vodno peruniko, da popestri bolj pust videz tega dela. Mednje spadajo rogozi (Typha), šaši (Carex), ločje (Juncus), kolmež (Acorus calamus), papirjevec (Cyperus papyrus), konjska kislica (Rumex hydrolapathum) idr. Rastejo v vodi, ki sega 10 do 20 centimetrov visoko.

Cvetoče okrasne rastline so praviloma nižje in imajo zelo lepe cvetove. Sadimo jih ob robovih ribnika. Mednje prištevamo kalužnice (Caltha palustris), močvirske kačunke (Calla palustris), laški kačnik (Arum italicum), močvirsko vijolico (Viola palustris), trpotčasti prorečnik (Alisma plantago), strelušo (Sagittaria montevidensis), skunkovo zelje (Lysichiton americanus), kamčatski lizihiton (Lysichiton camtschatcensis), moč­virske gladiole (Schizostylis), jegliče, pontederije, perunike, kane in rastline iz številnih drugih družin. Nižje, ki se bolj plazijo po kamenju, kot pa rastejo v zrak, so dobrodošle za tiste dele ribnika, ki jih najpogosteje občudujemo, malce večje pa spadajo na bočno ali zadnjo stran vodnega motiva, da nam ne zastirajo pogleda nanj. Obrobne cvetoče rastline so posajene podobno kot rastline za rastlinski filter. V vodi imajo le korenine oziroma so vanjo spuščene le do vrha košare za sajenje.

Zelo pomembno vlogo imajo oksigenatorji, ki so v celoti potopljeni, nase vežejo ogljikov dioksid in ob zadostni količini svetlobe s fotosintezo ustvarjajo kisik. Pripomorejo tudi k manjši vsebnosti dušikovih spojin v vodi, ki nastajajo zaradi razpadanja rastlinskih delov, ribje hrane in izločkov ... Zelo hitro rastejo, a vedno le do višine vodne gladine. Če nam preveč zakrijejo pogled v ribnik, jih lahko potrgamo. Sadimo jih v lončke, pravi Leitinger, pri čiščenju ribnika pa moramo paziti, da jih med sesanjem mulja ne uničimo. Njihovi predstavniki so trdi rogolist (Ceratophyllum demersun), vodna smečica (Hip­purus vulgaris), dristavci (Potamogeton), kabombe (Cabomba), rmanci (Myrio­phyllum), če naštejemo le nekatere.

Plavajoče rastline prosto plavajo na gladini in v vodo molijo le korenine. Mnoge so zelo dekorativne, njihova vloga pa je predvsem ustvarjanje sence. Niso ljubiteljice neposrednega sonca, večinoma pa se hitro razmnožujejo. So precej občutljive na pH vode, jesenske nizke temperature povzročijo njihovo odmiranje, ohranijo pa se njihovi trosi v mulju. Med plavajoče rastline spadajo tropska vodna solata (Pistia stratiotes), vodni plavček (Salvinia natans), južnoameriški šejek (Limnobium laevigatum), vodna škarjica (Stratiotes aloides) in druge. Posebnež je vodni orešek (Trapa natans), ki prezimi tudi pri nas – tako, da potone na dno. Najbolj znana vrsta so lokvanji (Nymphaea). Marsikdo si omisli vodni motiv predvsem zaradi njihovih cvetov. Listi lokvanja imajo v ribniku podobno nalogo kot plavajoče rastline, saj dajejo ribam senco ter varno skrivališče pred plenilci iz zraka.

Globokovodne rastline so v celoti potopljene, košaro z njihovimi koreninami lahko spustimo tudi na najgloblji del, na vodni gladini pa plavajo njihovi listi in cvetovi. Druge najpogostejše predstavnice skupine so rumeni blatnik (Nuphar lutea), ki v nasprotju z lokvanjem del peclja in cvet moli nad vodo, in lokvanju podobni lotus (Nelumbo nucifera), ki pa je tropska rastlina in pri nas ne prezimi.

Kam in kako sadimo

O tem, v kakšno globino bomo posadili določene rastline, je dobro razmišljati že pri oblikovanju ribnika. Vodno dno naj se polož­no dviguje do brega, plitvine pa ustvarimo s podvodnimi policami. Rastline za vodne motive najpogosteje posadimo v košare, da lahko nadzorujemo njihovo razrast in da zemlja ne umaže preveč vode. V košare nad sadiko in humusno zemljo za vodne rastline nasujemo ilovico, nato pa še kamenje, s čimer rastline zaščitimo pred ribami.

Le v košaro posajeno rastlino lahko vsako leto dvignemo, porežemo presežek korenin in presadimo mlade nastavke. Sajenje v košare tudi omogoča, da rastline dodajamo, ko je v ribniku že voda. »Najpogostejša napaka je uporaba vrtne zemlje, ki pa ni primerna. Uporabiti je treba namensko zemljo in paziti, da se ne izpira v vodo. Za bolj naraven videz pa sam priporočam sajenje rastlin neposredno v podlago,« svetuje Tiller. V tem primeru je zemlja na dnu pokrita s plastjo gramoza.

»Vodne rastline dodajamo v ribnik predvsem spomladi in v začetku poletja. V ogreti vodi se hitreje in bolje ukoreninijo in se do zime prilagodijo prostoru in klimi. Delno si lahko stroške z vodnimi in močvirnimi rastlinami zmanjšamo tako, da jih prvo leto nakupimo manj, naslednje leto pa jih razmnožimo in posadimo na stalno mesto. V novem ribniku, posebno betonskem, moramo pred vnosom rastlin zagotoviti, da bo voda kakovostna. Najprej ga je treba nekajkrat sprati, da odstranimo snovi iz betona,« svetuje Gorazd Mauer. Po njegovih besedah hitro dosežemo učinek zaraščenega ribnika s hitro rastočimi rastlinami, ki so prilagojene na toplotna in vodna nihanja. Vendar jih moramo redno omejevati v rasti, da ne bi prerasle rastišča in začele dušiti drugih rastlin, v vodni motiv pa v primernem razmerju zasaditi rastline iz vseh skupin. Opozarja, da se naravno ravnovesje v vodi ne vzpostavi takoj, temveč v nekaj mesecih, včasih pa sta potrebni celo dve vegetacijski sezoni, zato moramo biti potrpežljivi. V tem času se razraščajo rastline, ki čistijo vodo, vzpostavi se ravnotežje pri ribah in drugih organizmih. Začetno obdobje je odločilno za dolgoročno (tudi večdesetletno) ravnovesje v ribniku, a prav tu začetniki naredijo največ napak. Pogosto jih kalna voda napelje, da jo zamenjajo s svežo, vendar to problema ne odpravi, kvečjemu ga poslabša, nakup velikih čistilnih filtrov in črpalk pa pripelje do prevelike odvisnosti do tehnike.

»Pogosta napaka začetnikov je tudi, da ribnik preveč čistijo. Odmrlo listje, ki pade v vodo, je hrana za rastline in živali. Njeno pomanjkanje vodi v zmanjšano rast vodnih rastlin. Zato svetujem, da jeseni listja, ki se potopi na dno, ne odstranjujemo. Sam sem ribnik, ki ga imam od leta 1992, čistil le enkrat zaradi povečanja površine in globine. V sveže zasnovan in zasajen ribnik s kristalno čisto vodo sem po polnitvi dodal 1000 litrov mulja (iz odmrlih listov, postranic, ličink, pijavk) z dna starega ribnika. V nekaj dneh se je očistil in zaživel kot prej.« Mauerja so izkušnje naučile tudi, da več ko je v vodnem motivu posajenih rastlin, manj dela je z njimi.

Vloga svetlobe

Poudari, da vodne in obvodne rastline običajno potrebujejo veliko svetlobe. Sončna lega zagotovi zgodnejši začetek vegetacije in hitrejšo rast spomladi. Poleti bodo v sončnem ribniku temperature višje, zato je treba saditi več rastlin s plavajočimi listi, ki vodo zasenčijo. Senco mečejo tudi okoliška drevesa ali grmi. Izogibamo se drevesom, ki imajo v listih veliko čreslovine, medtem ko listi nekaterih vrst in odpadli cvetovi magnolij v vodi delujejo razkuževalno. Robert Leitinger pa priporoča, naj bi bil vodni motiv vsaj del dneva v senci, saj osvetljenost spodbuja razraščanje alg, ki se razvijejo zaradi nitratov in fosfatov v vodi.

In kako velika naj bi bila plitvina, namenjena filtrirnim rastlinam? »Zasaditev, ki deluje kot rastlinski filter, je lahko del ribnika ali poseben tolmunček ob njem. Velikost tega dela mora biti sorazmerna površini in globini vodne kotanje: za ribnik s površino 3 x 4 metre in globino 1,2 metra zadostuje že del s površino enega kvadratnega metra in 30 rastlinami, za plavalni ribnik s površino 6 x 10 metrov in globino dva metra pa potrebujemo rastlinski filter s površino približno šestih kvadratnih metrov in 100 rastlinami,« pravi Leitinger. Za učinkovitost filtriranja je pomembno tudi, da se skozi čistilni del voda pretaka.

Močvirni teren

Močvirni teren ob robu ribnika ima lahko poleg estetske tudi koristno vlogo. Je pot, po kateri živali hodijo iz vode in vanjo. »Nanj lahko posadimo cvetoče močvirske rastline ali pa ga samo prekrijemo s šotnim mahom (Sphagnum sp.). Če nismo pri gradnji predvideli prostora za močvirno gredo, jo naknadno uredimo tako, da v ribnik postavimo plastičen zaboj (zelenjavni ali še bolje trdnejši vrtnarski zaboj) in ga podložimo s kamni ali betonskimi votlaki. Videz naj vas ne skrbi, v mesecu ali dveh bo preraščen z algami, odprtine pa bodo kot nalašč za skrivališča in gnezdišča rib in drugih vodnih prebivalcev. Najbolje je, da je zaboj centimeter do dva pod gladino, saj rastline, ki jih sadimo vanj, potrebujejo stalno mokroto. Vanj dodamo šotni mah (ali šoto brez dodanih hranil) in naložimo vsaj toliko materiala, da bo segal nekaj centimetrov nad gladino. Pred sajenjem počakamo, da se šota napije in usede, potem pa lahko vanjo posadimo močvirske rastline,« svetuje Gorazd Mauer.

-----

Lokvanj cveti od konca maja do začetka oktobra, najbolj intenzivno v toplih mesecih. Iz ene korenine ponavadi krasi gladino od pet do sedem cvetov. Njihova življenjska doba je približno deset dni, nato poženejo novi. Cvetovi so odprti samo čez dan in le ob sončnih dnevih. Lokvanje je priporočljivo saditi v košare, ki mora biti zelo dobro zaščitena pred ribami. Posebno agresivni so krapi koi, ki rijejo po dnu, lotijo pa se tudi košar za rastline, zato morajo biti obložene s kamni ali celo ovite v vreče iz kokosovih vlaken, svetuje Robert Leitinger. Košaro s koreniko ponavadi spustimo na globino od 40 do 150 centimetrov, odvisno od vrste lokvanja.

Ko se temperatura vode v ribniku spomladi dviguje nad 15 stopinj Celzija, začne lokvanj iz korenine poganjati prve liste, pozneje pa še cvetove.

Razmnoževanje teh rastlin je preprosto: na osnovni korenini poiščemo dva ali več poganjkov, korenino ločimo in vsak del posebej posadimo v svojo košaro. Po izkušnjah sogovornika lokvanj tudi prvo leto ob nasaditvi cveti, le da ima manj cvetov in cvetenje traja krajši čas. V ribniku tudi prezimi, če voda ne zaledeni do globine korenin. Če imamo v slovenskih razmerah robnik globok vsaj 70 centimetrov, gotovo ne bo pomrznil.