Vrtno pohištvo: Kakovost, ki kljubuje soncu in dežju

V zadnjih letih je podobno kot v notranjih prostorih hiše tudi na vrtu ali terasi priljubljen material les. Vse več ljudi izbere za talno oblogo na terasi različne eksotične vrste lesa, ki dobro prenašajo tako sonce kot dež, podobno je pri vrtnem pohištvu.

Po besedah Petre Kramberger iz podjetja Nik-les se je pred nakupom vrtne garniture iz lesa dobro pozanimati o debelini lesa, iz katerega je narejen stol ali miza, kakšni vijaki so uporabljeni pri spojih. »Če so to tikovi čepki, to pomeni, da gre za cenejše izdelke, ki so najverjetneje izdelani ročno,« pojasnjuje sogovornica. Po njenih besedah lahko tak izdelek vzdrži zelo dolgo, vendar se rad zlomi. Kakovostni leseni stoli so debelejši, vijaki so pocinkani, kakovostnejša je tudi končna obdelava. Krambergerjeva še dodaja, da se je treba pri nakupu vrtnega pohištva zavedati, da malo denarja pomeni slabo kakovost.

Tik

Vrtno pohištvo iz tikovega lesa je že vrsto let zelo priljubljeno. To niti ni presenetljivo, saj gre za obstojno vrsto lesa, ki dobro prenaša tako dež kot močno sonce, z dolgo življenjsko dobo. Tikovina se že stoletja uporablja pri izdelovanju ladij, zanimiv je tudi podatek, da v angleških parkih lahko sedemo na klopce iz tikovine, katerih starost se menda približuje stoletju.

Kakovost tikovega lesa je odvisna od geografskega izvora in starosti lesa. Poznan je pod botaničnim imenom Tectona grandis. Avtohtoni tikov les izvira iz Mjanmara, Tajske in Indije. Že več sto let ga gojijo na plantažah. Tako se je proizvodnja razširila tudi na druga območja jugovzhodne Azije, zlasti v Indonezijo, zdaj pa plantaže tikovine najdemo tudi v Južni Ameriki, na Kitajskem, Šrilanki, v Nigeriji in drugod po svetu. Najkakovostnejši tikov les je iz Burme, star pa mora biti vsaj 60 let, da je vsebnost olja dovolj velika in da je dovolj odporen proti soncu in dežju. Na zraku pod vplivom UV-žarkov in kisika posivi. Spada med trde vrste s specifično težo približno 1000 kg/m3. Zaradi velike gostote je tikovina izjemno obstojna in ima zelo dolgo življenjsko dobo brez uporabe kemičnih zaščitnih sredstev. Zaradi svojih lastnosti ne potrebuje dodatne zaščite, prav tako ni primerno lakiranje ali zaščita s prekrivnimi premazi, saj zaprejo pore lesa, ki s tem izgubi naravni videz.

Po besedah Krambergerjeve je priporočljivo, da se vrtno pohištvo iz tika vsaj enkrat na leto premaže s tikovim oljem. »Tako les ohrani prožnost, barvo in vsebnost olj, ki preprečujejo, da bi se na primer polito vino vsrkalo v sredico lesa, ampak se bo večina zadržala na površini, če seveda ne pustite, da se vino zasuši na mizi,« pojasnjuje sogovornica. In dodaja, da to ni stoodstotna zaščita in da se na mizi kljub temu lahko pozna madež. Za čiščenje obstajajo posebna čistila. Vrtno pohištvo iz tikovega lesa lahko očistimo tudi z blago milnico, visokotlačnim čistilnikom ali s ščetkanjem.

Vrtno pohištvo iz tikovega lesa je pogosto kombinirano s kovino. Po besedah Krambergerjeve je v tem primeru vzdrževanje podobno, kot če kovinskih delov ni, saj so ti že obdelani s posebnim lakom, ki zaščiti kovino, in ne potrebujejo dodatne nege.

Akacija in bukev

Robinija (akacija) je evropska drevesna vrsta in je alternativa za tropski les. »Struktura in sestava lesa omogočata naravno odpornost proti vremenskim vplivom. Les akacije je trd, žilav in zelo obstojen. Po veljavnih normah DIN se uvršča v kategorijo odpornosti 1, kar zagotavlja najboljšo odpornost in nespremenljivo kakovost,« pojasnjuje Miro Mališ iz podjetja Rogaška les in dodaja, da je po trpežnosti in barvi primerljiv s tropskimi drevesnimi vrstami.

Akacija je po besedah sogovornika primerna za uporabo na prostem, kjer je lahko izpostavljena različnim vremenskim vplivom. Naravna ima rumenozelenkasto barvo, parjena pa je značilne temno rjave barve.

»Prednosti lesa akcije so zlasti v njegovi obstojnosti in estetskem videzu, medtem ko so slabosti največkrat pokanje ter zvijanje, razne anomalije (grče), zelo težka obdelava, pa tudi dokaj visoka cena izdelkov,« odgovarja Mališ. Čeprav je akacija zelo odporna proti različnim vremenskim razmeram, vrtnega pohištva po besedah sogovornika ni priporočljivo preveč izpostavljati dežju in soncu.

Vrtno pohištvo iz akacije čez čas posivi, zato ga je treba s površinsko obdelavo obnoviti. Kako dolgo bo uporabno, je odvisno od ravnanja z njim, še pojasnjuje sogovornik: »Ob primerni uporabi (pokrita terasa, ne izpostavljanje dežju …) lahko tako pohištvo zdrži tudi do 15 let. Če ga v zimskem času ne pustimo na snegu in zmrzali, se bo njegova življenjska doba še podaljšala.«

Vrtno pohištvo iz akacijevega lesa po Mališevih besedah izdelujejo v Sloveniji, les pa večinoma prihaja iz Hrvaške in Madžarske. »Ker ima naravna akacija slabe mehanske lastnosti, jo moramo, preden gre v proizvodnjo, pariti. S parjenjem pridobi večjo plastičnost, višjo trdoto in odpornost proti udarcem, laže se obdeluje, izgubi naravni rumenkasti odtenek in se približa barvi tikovega lesa. Les pa je treba tudi sušiti, in sicer za zunanjo uporabo na osem do 12 odstotkov vlage,« opiše potrebno obdelavo sogovornik.

Bukov les je v primerjavi z akacijo po njegovih besedah mehkejši, lažji za obdelavo in s tem cenejši. Podobno kot vrtnega pohištva iz akacije tudi tistega iz bukovega lesa ni priporočljivo preveč izpostavljati dežju in snegu, ob primerni uporabi pa prav tako zdrži 10 do 15 let. Preden gre bukov les v proizvodnjo, ga sušijo na enak način kot akacijevega, le pariti ga ni treba. Po sogovornikovih izkušnjah se ljudje pogosteje odločijo za vrtno pohištvo iz akcijevega lesa, zlasti iz estetskih razlogov.

Umetne mase

Naravnim materialom v zadnjih letih delajo konkurenco oblikovalski kosi iz umetnih mas. To so izdelki priznanih oblikovalcev, ki jih lahko uporabljamo na vrtu ali v notranjih prostorih. Izdelani so iz različnih kombinacij umetnih materialov, med njimi tudi kompozitnih, ki prenesejo sončno pripeko in dež.

Nekatera podjetja pa razvijajo svoj umetni material in ga patentirajo. Takšno je sintetično vlakno, ki ga poznamo pod komercialnim imenom hularo. Že pred 17 leti ga je razvilo nemško podjetje Dedon. Gre za sintetična vlakna, iz katerih s posebnim postopkom izdelujejo neskončen trak plastike, iz nje pa pletejo vrtno pohištvo. Omenjena sintetična vrvica je odporna proti UV-žarkom in vodi, zagotavljajo, da je okolju prijazna in tudi obstojnost barv naj bi bila zelo dobra.

Zelo razširjeno je vrtno pohištvo, ki ima kovinsko ogrodje in kot drobno mrežo spleteno sedalo in naslonjalo. Slednje je izdelano iz sintetične poliestrske vrvice, ki je prevlečena s PVC-jem. Plastika je občutljiva na UV-žarke, a ji dodajajo primesi, zaradi katerih je trpežnejša.

Pred leti priljubljeni ratan ima prav tako umetno različico, ki se lahko uporablja na prostem. Tako imenovani PVC-ratan je izdelan iz umetne mase, ki je po besedah Krambergerjeve odporna proti vsem vremenskim vplivom, tudi proti UV-žarkom, tako da barve ne zbledijo, hkrati pa ne zahteva posebnega vzdrževanja.

Kot opaža sogovornica, priljubljenost vrtnega pohištva iz umetnih mas narašča. Poleg nižjecenovnega polipropilena se uporablja kakovosten polikarbonat, na trgu pa se je pojavila tudi nova sestavina plošč za mize z imenom laminam, ki je kombinacija keramike in umetne mase. Gre za izredno močan in odporen umetni material.

Pozitivna lastnost vrtnega pohištva iz umetnih mas je, da ne potrebuje posebnega vzdrževanja. Dovolj je že, da ga očistimo z vlažno krpo ali blagim čistilom.

Kovina

Sodobno oblikovano vrtno pohištvo iz kovine je običajno obdelano s posebnim postopkom lakiranja in barvanja, ki preprečuje rjavenje. Tako postane odporno proti vlagi in bledenju zaradi sončnih žarkov. Kovina je, podobno kot plastika, preprosta za nego in vzdrževanje. Največkrat je uporabljena za ogrodje, sedalo ali naslonjalo pa je iz lesa ali plastične pletene vrvi. Pri takšnih kombinacijah je lahko obstojnost materialov v daljšem obdobju različna in vzdrževanje zahtevnejše.

Vrtne garniture iz kovine so lahko iz aluminija, jeklenih cevi in profilov ali litega železa. Aluminij je najlažji in ne rjavi, jeklene cevi so največkrat zaščitene s premazom, zato dodatno barvanje ni potrebno, medtem ko klasično barvane (emajlirane) vrtne garniture lahko na soncu čez nekaj let popokajo, zato potrebujejo brušenje in vnovično barvanje, kar pa utegne biti velik strošek.

Delo in dom, 16. april 2008