V sodobnih bivalnih prostorih ni priljubljen le zaradi oživljenega vintage trenda, temveč tudi zato, ker mu v nasprotju z drugimi lončnicami nizka zračna vlaga v centralno ogrevanih prostorih skoraj ne pride do živega. Celo bolj pičla svetloba zanj ni problem – uničite ga lahko le s preveč zalivanja. Koliko ga zadostuje, preberite v nadaljevanju.

Medtem ko so pred desetletji prevladovale sanseverije (Sansevieria), kot taščinim jezikom pravimo z botaničnim imenom, z izrazito visokimi suličastimi in ploščatimi listi, se danes dobijo v raznolikih višinah in oblikah. Od nizkih s široko razprto rozeto, takšnih, ki spominjajo na aloje ali na skupino ošiljenih svinčnikov v lončku, do različic s poševno rastočimi listi, razporejenimi v pravilni geometrijski risbi … Poleg oblik rasti je raznolika tudi barvna risba na listih.

Sanseverije izvirajo iz tropskih predelov zahodne Afrike, tam so iz njihovih žilavih listnih vlaken nekoč  izdelovali tetive za loke. Kot okrasne rastline jih po svetu gojijo že nekaj stoletij. Oglejmo si nekaj najpogostejših različic.

Oblika rasti za vsak okus

Sansevieria trifasciata ima podolgovate liste, ki so lahko različno visoki in imajo marmorirano listno risbo s temno zeleno osnovo, prepredeno s svetlejšimi zelenimi do sivozelenimi vodoravnimi lisami.

Sansevierio trifasciato laurentii prepoznamo po rumeno ali bledorumeno obrobljenih listih, zaradi katerih večja skupina rastlin lepo poživi prostor. Če ima dobre razmere, lahko zraste tudi do 100 cm visoko. Izrazito visokim različicam se v zadnjih letih pridružujejo tudi nižje, s še vedno pokončnimi listi.

Sansevieria trifasciata hahnii je precej nižja in kompaktnejša rastlina od prvih dveh, ima širše liste, razporejene v razprto rozeto, tako da v sredini tvorijo nekakšen tulec.  

Čedalje bolj priljubljen je okroglolistni taščin jezik ali Sansevieria trifasciata cylindrica, pri katerem so zeleno lisasti listi zviti v zaprt, na vrhu prišiljen cilinder. Nekatere različice so povsem pokončne, druge manj, cilindrični listi imajo do 3 cm premera in pri nekaterih sortah dosežejo 120 cm višine.

Precej podobna, prav tako cilindrična je vrsta Sansevieria bacularis, a imajo listni svitki le do 1,5 cm premera. Nekatere sorte so še višje od S. cylindrice, zato se vitki listi pogosto nagnejo.

Zanimiva je tudi Sansevieria boncellensis, pri kateri so sivkasti listi z mrežasto zeleno risbo razporejeni v pravcato indijansko perjanico.

Lahko tudi zacveti

Po letih ustrezne nege nas lahko taščin jezik preseneti z bledimi klasastimi cvetovi, ki se odprejo ponoči in imajo močan sladkoben vonj. Najpogosteje je to poleti.

Bodite pozorni na korenine

Vse oblike sanseverij imajo v zemlji odebeljeno koreniko, rizom, ki se razrašča vodoravno in zelo plitvo, tako rekoč pri vrhu lončka. Prav zaradi slabo razvitega koreninskega sistema rastlina ne prenaša stoječe vode, drobne koreninice, ki izraščajo iz rizoma, začno v mokri prsti propadati, zasidranost rastline v podlago popušča, zaradi česar se visoke različice rade prevrnejo. Da voda ne bi nikoli zastajala, lahko damo na dno lončka plast grobega peska. Sanseverij ne presajamo pogosto, to naredimo šele, ko rizomi začnejo siliti iz lončka. Tesne stene manjšega lončka jim namreč predstavljajo oporo.

Zalivanje in oskrba

Sanseverije spadajo v skupino sočnic ali sukulent, ki vodo skladiščijo v nadzemnih delih (listih) in jo porabljajo skrajno racionalno. Če je prst prevlažna ali voda v lončku zastaja, začnejo korenine kmalu gniti, listi pa se sušiti. Zalivamo pičlo, lahko tudi s trdo vodo, med zalivanji se mora prst povsem posušiti. Poleti zalivamo na 14 dni, pozimi enkrat mesečno, če je rastlina v neogrevanem prostoru, še redkeje. Sanseverije ne prenesejo temperatur pod 10 °C. Pri takšni zimski temperaturi mirujejo, rastejo, ko je topleje od 16 °C.

V raziskavah so ugotovili, da taščin jezik iz zraka bivalnih prostorov, v katerih raste, odstranjuje toksične hlapne organske spojine, kot so benzen, formaldehid, trikloretilen, ksilen in toluen.

Razmnoževanje

Čeprav sanseverije ne prenašajo vode v tleh, lahko njihove odrezane liste ukoreninjamo v kozarcu z vodo. To predstavlja en način razmnoževanja, drugi je potikanje od 12 do 15 cm dolgih delov listov plitvo v pesek ali mešanico peska in šote, ki pa morata biti vlažna, dokler ne poženejo korenine. Iz listnih potaknjencev sanseverij z rumeno obrobo običajno dobimo samo zelenolistne rastline. Rastline lahko razmnožimo tudi z delitvijo rizomov.