Nekatere okrasne rastline, ki jih imamo v vrtu ali koritih, temperatur pod ničlo ne prenesejo, zaradi njih lahko propadejo ali poškodovane potem le životarijo. Na splošno pri nas mraz na prostem poškoduje rastline, ki izvirajo iz toplejših krajev, zato jih zaščitimo, če so v loncih, pa prestavimo v svetle, a neogrevane prostore. Pri tem imamo v mislih predvsem trajne rastline, ki smo jih zasadili za večletni okras.
Na zmrzal so seveda najbolj občutljive sezonske enoletne zasaditve, ki smo si jih omislili za čez poletje (npr. balkonsko cvetje). Teh nima smisla »reševati«, nekateri pa odpornejše vrste čez zimo prestavijo v zaprt prostor (npr. pelargonije ali njihove potaknjence, ki so v dobri kondiciji).
PREBERITE ŠE: KOLUMNA JERNEJE JOŠAR: PREDEN PRIDE ZMRZAL
Naslednja kategorija so trajne rastline iz Sredozemlja ali še toplejših delov sveta. V lonce posajene citruse, oleandre, oljčna drevesca, rožmarine, sivke in večje kaktuse čez zimo v celinskem podnebju spravimo v zaščiten, svetel, a neogrevan prostor. Če so rožmarini, sivke ali npr. figova drevesca posajeni v vrtna tla, jih pred daljšo zmrzaljo zaščitimo z zastirko iz smrečja, slame ali podobnega pri tleh, nadzemni del prav tako obdamo s smrečjem. Nujno je, da je material zračen! Če le moremo, jih ne ovijamo prezgodaj pred zmrzaljo. Starejše rastline, ki že imajo močne korenine, v ne prehudih zimah preživijo tudi brez zaščite. Ne smemo pa pozabiti na zalivanje. Kako pozimi zalivamo, pišemo v nadaljevanju.
Tu omenimo tudi v vrt posajene na mraz občutljive sadne vrste, kot so aktinidija, nektarina ali figa, ki jih je dobro vsaj prva tri leta jeseni zavarovati tako, da jih ovijemo z več plastmi koprene, koruznico ali smrečjem, ko začnejo spomladi odganjati, pa zaščito odstranimo. Najbolj jih moramo obložiti pri tleh. Med okrasnimi grmovnicami so na zimski mraz posebno občutljivi metuljniki, slezi in magnolije, zato jih prekrijemo z juto in podobnim. Olesenelim rastlinam škodijo tudi velika temperaturna nihanja, ki lahko povzročijo pokanje debla. Da se to ne bi zgodilo, jim ga ovijemo z juto, koruznico, slamo ali vejevjem.
Kako prezimujemo in zalivamo posodovke
Posodovke so rastline v velikih loncih, ki so poleti na prostem, pozimi pa v zaščitenem prostoru s temperaturo od 5 do 10 stopinj Celzija. V njem morajo imeti dovolj svetlobe. Rastlinam, posajenim v dovolj velike lonce, zadostuje zalivanje enkrat na mesec. Takšne rastline so npr. citrusi, oleandri, velike kakteje, angelske trobente. Citrusa v loncu tako ne prezimujemo v ogrevanem stanovanju.
Zdaj pa k sezonskim jesenskim zunanjim okrasnim zasaditvam pred hišo, ki so bolj začasne narave. Pogosto so v njih resje, krizanteme, mačehe, prezimne trave (npr. šaši), iskrivke ali hojhere, manjši bršljani, skimije itd. Če si omislimo kombinacijo, naj bo posoda velika in ne plitva, da bomo v njej uredili drenažo in rastlinam namenili precej več prsti, kot so je imele v lončkih ob prodaji. Poleg tega naj prst ne bo prerahla, z drugimi besedami, v njej naj bo čim manj šote, ki je značilna za substrat kupljenih sadik. Zakaj? Ker se šotna zemlja izredno hitro izsušuje (veter, spremembe temperature), zato utegne rastline prej kot temperatura pod ničlo izčrpati izsušenost.
Za pomanjkanje vode pozimi so najbolj občutljive zimzelene rastline (npr. iglavci, grmi lovorikovcev, pušpanov, trdolesk, trajnic, kot so iskrivke, šaši itd), ker ne mirujejo kot listopadna drevesa ali okrasne trajnice, ki jim propade nadzemni del, temveč skozi liste ali iglice ves čas dihajo, med dihanjem pa izgubljajo vodo. Zato jih moramo zalivati tudi pozimi! Manj pogosto sicer kot v toplem delu leta, ko je izhlapevanje večje, a se ne smejo izsušiti. Zalivamo npr. na štirinajst dni, pri čemer je pogostost odvisna od tega, koliko vode imajo na razpolago (velikost posode). Vedno zalivamo le takrat, ko zemlja ni trda, zaledenela, torej ko lahko korenine črpajo vlago iz nje. To je ponavadi v toplejšem, sončnem vremenu, sredi dneva. Zalivamo vedno le tla. Ta dlje časa ne bodo zmrznila, če jih bomo prekrili z debelo plastjo listja, slame, smrečja ali lubja.