Zimski čudež

Zima je muhasta, ko namesto s snegom postreže z dežjem, in trmasta, ko na pragu pomladi odlaša z odhodom. Je pa čarobna, ko se ivje, ta srebrna pajčevina, lesketa na vejicah, in je polna presenečenj, ko se sredi mraza na golih vejah odpre premražen cvet. Od vsega najbolj preseneča prav zimsko cvetje. Kaj neki sporočajo cvetovi, objeti v leden obroč, premraženi od božanja mrzlih vetrov? Zgodnji zimski cvet, nepozebnik, bodnantska brogovita, golocvetni jasmin in mahonija se ne bojijo mraza, čeprav se najraje igrajo s toplimi sončnimi žarki.

Zgodnji zimski cvet

Zgodnji zimski cvet (Chimonanthus praecox) je listopadna grmovnica, ki v milih zimah že od decembra preseneča s prikupnimi, zvonasto oblikovanimi cvetovi, velikimi tudi več kot 2,5 centimetra. Zunanji venčni listi so svetlo rumeni in nekoliko daljši. Notranji, krajši venčni listi so okrašeni z vijoličasto rdečimi lisami in progami. Cveti do februarja, lahko tudi do marca na dvoletnem lesu. Cvetovi močno dišijo, kar je še dodatna zanimivost. Cvetoče veje so zelo priljubljene za dekoracijo. Prostor, kamor jih postavimo, kmalu odišavijo s prijetnim sladkim vonjem.

Grmovnica prihaja iz Kitajske. V višino zraste dva do tri metre, v širino od 1,5 do 2,5 metra. V krajih z milimi zimami se razvije v še večji grm. Prijajo ji sončne in polsenčne lege. Najbolje uspeva v zavetju ob sončni steni. Tla naj bodo odcedna, srednje težka in bogata s hranili. Prenaša apnena in rahlo kisla tla. Mlade rastline potrebujejo nekaj let, preden zacvetijo. Starejši grmi cvetijo dolgo in bogato cvetijo. Z oskrbo je zelo malo dela. Režemo zelo malo ali nič. Dovolj je, da odstranimo polomljene veje in tiste, ki silijo iz želenega obsega. Vsako pomlad tla obogatimo z nekaj centimetrov debelo plastjo komposta.

Nepozebnik

Nepozebnik (Hamamelis) je najbolj priljubljena pozimi cvetoča grmovnica. Rod šteje šest vrst, ki samoniklo rastejo v vzhodni Aziji in Severni Ameriki. Vse so listopadne grmovnice ali drevesa. Listi po obliki in strukturi spominjajo na lesko, čeprav z njo niso v sorodu. Čas cvetenja je odvisen tudi od vremena. Najbolj zgodnje vrste in sorte zacvetijo že decembra, najbolj pozne prenehajo šele marca oziroma aprila. Na golih vejah občudujemo prikupne zlato rumene, bakreno oranžne in rdeče cvetove z ozkimi venčnimi listi. Videti so kot nežni, barviti cofki. Zanimivo je, da tanki in ozki venčni listi prenesejo celo mraz pod –12 °C. S posebnim mehanizmom se v hudem mrazu zvijejo skupaj, kot bi se skrčili. Ko se otopli, se spet odvijejo in pokažejo pravo lepoto. Ta postopek se lahko v eni zimi ponovi večkrat. Vrsta H. mollis 'Pallida' (kitajski nepozebnik) razvije rumene, sladko dišeče cvetove. Zanimiva je tudi jesenska barva listja, ki je pri večini nepozebnikov rumeno-oranžno-rdeča ali rumena.

Nepozebniki so velike grmovnice, v višino zrastejo od tri do pet metrov, v širino ravno toliko. Sadimo jih kot soliterje, da rastejo same ob vhodu na dvorišče, v hišo, ob vrtni poti, živi meji. Lahko jih tudi vključimo v mešano gredo z drugimi grmovnicami. Prijajo jim sončne in zavetne lege, proč od mrzlih vetrov. Izberemo dobra in odcedna tla, rahlo kisla do apnena. V prvih treh letih grmičke zavarujemo pred mrazom, pozneje to ni več potrebno. Nepozebnikov ne obrezujemo, saj imajo najlepšo obliko, če se jim s škarjami ne približujemo. Njihova rast je razprostrta, pri nekaterih grmih tudi nekoliko pokončna, krošnja je redka in svetla.

Pri nas najpogosteje sadimo križance med japonskim in kitajskim nepozebnikom, Hamamelis x intermedia (= H. japonica x H. mollis). Znanih jih je več različnih. Vsi imajo jeseni rumeno do oranžnordeče liste. Najbolj uveljavljeni so: 'Arniold Promise' (pozno in dolgo cveti, cvetovi so rumeni), 'Diane' (pozno cveti, cvetovi so rjavordeči, močno dišijo), 'Feuerzauber' (cveti sredi zime, cvetovi so rjavi do vinsko rdeči, s prijetnim sladkim vonjem), 'Primavera' (cveti na začetku zime, cvetovi so živahno rumeni, pri osnovi rdečkasti, s sladko dišečim vonjem), 'Ruby Glow' (cveti na začetku zime, cvetovi so vijoličasto rdeči, pri osnovi rjavordeči, cvetovi rahlo dišijo) in 'Westerstede' (cveti ob koncu zime, cvetovi so svetlo rumeni).

Kitajski ali dlakavolistni nepozebnik (H. mollis) se jeseni obarva zlato rumeno. Sorta 'Pallida' ima močno dišeče, zlato rumene cvetove, ki so pri osnovi rdečkasti. Cveti na začetku zime.

Virginijski nepozebnik (H. viriginiana) prihaja iz vzhodnega dela Severne Amerike. V naravi pogosto raste kot drevo z nizkim deblom, na vrtu pa kot velik in širok grm. Sadimo ga samega zase, saj ne prenaša tekmovanja s koreninami bližnjih grmov in dreves. Cvetovi so svetlo rumeni, dišeči, občudujemo jih jeseni od oktobra do novembra.

Nepozebniki se na gredicah lepo ujamejo z nekaterimi nizkimi trajnicami (zvončki, črnim in orientalskim telohom), pomladansko reso (Erica carnea) in belim drenom (Cornus alba), grmovnico z barvitimi, rdečimi, rumenozelenimi ali vijoličastimi poganjki).

Bodnantska brogovita

Bodnantska brogovita (Viburnum x bodnantense 'Dawn') je nastala okoli leta 1933 s križanjem dveh vrst (V. farreri z dišečimi cvetovi in V. grandiflorum). Raste v obliki srednje velikega grma. Starejše zunanje veje se ji rahlo povešajo, zato je še bolj slikovita. V višino in širino doseže več kot 2,5 metra. Temnorjavo lubje je nekoliko hrapavo (luskavo). Listi so zeleni, srednje veliki in podolgovati. Preden odpadejo, se obarvajo temno rdeče do temno vijoličasto. Cvetovi so zbrani v kroglasta socvetja. Popki so temno, cvetovi pa belo rožnati. Pojavljajo se že jeseni, a glavnina zacveti marca. Takrat se naokoli širi njihov intenzivni vonj. Grmovnica uspeva na sončnih in polsenčnih, zavetnih legah. Ustrezajo ji vsaka dobra vrtna tla. Lahko so rahlo kisla ali bazična, nekoliko vlažna ali bolj suha. Sadimo jo ob vrtne poti, na gredice ob vhodu, skratka tja, kjer bomo deležni prijetnega vonja cvetov.

Golocvetni ali pozimni jasmin

Golocvetni jasmin (Jasminum nudiflorum) raste bodisi kot listopadna grmovnica z usločenimi poganjki bodisi kot vzpenjavka. Na opori doseže okoli tri metre v višino in dva do tri metre v širino. Poganjki se ne oprijemajo, zato jih moramo ob oporo privezati. Listi so majhni, pernati, sestavljeni iz treh lističev. Rumeni, forsitiji podobni cvetovi se odpirajo na golih, zelenih poganjkih. V mili zimi jih občudujemo že jeseni in nato postopoma vse do aprila. Ko nastopi zmrzal, pomrznejo, a se ob otoplitvi odprejo novi. Grmovnici prijajo sončne in zatišne lege. Sadimo jo tja, kjer se pozimi sonce najbolj upre in se tla najhitreje ogrejejo. Za tla ni zahtevna. Prilagodi se celo revnim in suhim, čeprav ima raje nekoliko vlažna, odcedna in rodovitna. Uspeva v rahlo kisli, pa tudi v apneni zemlji. Grmovnica se širi s koreninskimi izrastki in kmalu prekrije želeno površino. Zaradi usločenih poganjkov jo lahko uporabimo za prekrivanje tal. Po cvetenju jo obrežemo. Za tretjino skrajšamo odcvetele veje. Pri tleh izrežemo tudi nekaj starih. Skrbimo, da je čim več mladih poganjkov z zelenim lubjem, saj se na njih razvije največ cvetov. Starejše veje imajo rjavo lubje in skoraj ne cvetijo.

Mahonija

Pri nas so najbolj pogoste spomladi cvetoče mahonije (Mahonia aquifolium) in le redko srečamo pozimi cvetoče sorodnice. A jih je vredno srečati! Mahonija 'Winter Sun' (Mahonia x media 'Winter Sun') razvije bogata rumena socvetja, dolga 20 do 30 cm, ki za povrhu lepo dišijo. Občudujemo jih od januarja do pomladi. Nastala je leta 1970 na severu Irske s križanjem dveh vrst (M. japonica x M. lomarifolia). V višino in širino zraste okoli 1,5 do 1,8 metra. Listi so zimzeleni, svetleči se, sestavljeni iz ozko ovalnih lističev, ki imajo ob robovih ostre konice. Sadimo jo na senčne in polsenčne lege. Pozimi mora biti zavarovana pred mrzlimi vetrovi in soncem. Dobro prenaša bližino korenin drugih dreves in grmovnic. Sadimo jo v rodovitna in humozna tla. Mlade rastlinice zavarujemo pred mrazom s plastjo komposta in smrečja.

Perzijska bukev

Parocijo ali perzijsko bukev (Parrotia persica) poznamo predvsem po njenih čarobnih jesenskih barvah. Na bukvi podobnih listih se razvijejo vsi odtenki, rumeni, rdeči, oranžni in vijoličasto škrlatni. Malokdo pa ve za njene nenavadne briljantno rdeče cvetove, ki se na golih vejah pojavijo, še preden pomlad iz brstov izvabi liste. Parocija zraste kot velik grm ali majhno drevo z več debli. V višino in širino doseže najmanj šest metrov. Samonikla je v severnem Iranu, v bližini Kaspijskega jezera. Na vrtu se uspešno prilagodi različnim tlem, pomembno je le, da so odcedna in ne apnena. Najraje ima humozna, rahlo kisla do rahlo bazična, nekoliko vlažna vrtna. Najlepše uspeva na sončnih legah. Na bolezni ni občutljiva in tudi zimski mraz ji ne dela težav.