Asimina: Sadno drevo, odporno na škodljivce in bolezni

Asimina (Asimina triloba) izvira vhodnega dela Severne Amerike. Njeni plodovi so bili priljubljena hrana ameriških Indijancev, zato ji pravijo tudi indijanska banana. Američani zanjo uporabljajo ime paw-paw. V šopih rastoči plodovi spominjajo na zakriv­ljen mango. V notranjosti zrele asimine je rumeno meso, mehko in sladko, ki po okusu spominja na banano, mango in ananas hkrati. Ko iz prerezanega sadeža poberemo po dolžini nanizane velike pečke, ga lahko jemo kar z žličko, medtem ko je lupina neužitna. Čeprav asimino po okusu primerjamo s tropskim sadjem, drevo ni občutljivo na mrzle celinske zime, kakršne imamo v osrednji Sloveniji. V času mirovanja prenese tudi do minus 30 stopinj Celzija, mlado posajeno sadiko pa je kljub temu priporoč­ljivo prva leta čez zimo zaščititi z naravnimi materiali, recimo koruznico ali slamo, ki ju ovijemo z vrtno kopreno, podobno kot velja za aktinidijo.

Ker se drevesce lepo obrašča s stranskimi poganjki, le izjemoma potrebuje redčenje ali spodrezovanje. Po besedah Romana Mavca iz poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici pri vzgojni rezi le prvo leto prikrajšamo glavni pokončni poganjek. Drevo zraste do tri metre in pol v širino in od tri do pet v višino, odvisno tudi od sorte. Če kupimo sadiko v obliki šibe, ki še ni obraščena s stranskimi poganjki (vejicami), prvo leto po sajenju odrežemo vrh od 40 do 50 cm nad tlemi. Iz vrhnjih treh, štirih očes bo pognala nov vrh in lepo razporejene stranske poganjke. V naslednjih letih vrha ne bomo več prikrajševali, še naprej se bo lepo obraščal s stranskimi poganjki. Prvih pet let bo zelo malo rezi, pozneje bomo le odstranili kakšno pregosto ali premočno vejo ali pa bomo veje, če bi radi zožali krošnjo, odvedli na primernejše krajše poganjke. Drevesce moramo prva tri leta nujno senčiti z mrežo, podobno protitočni, saj je občutljivo na sončni ožig, opozori sogovornik. Pozneje mu sončna svetloba ne škodi več.

Zvonasti cvetovi asimine s spogledljivo privihanimi cvetnimi lističi škrlatno rjave barve se odpirajo od srede aprila do začetka maja. Razporejeni so v grozdičih, zato poz­neje tudi plodovi rastejo v šopih. Ne oprašujejo jih čebele, temveč zaradi specifičnega vonja muhe in mravlje.

Izbira sadike in sajenje

Za domači vrt izberemo cepljeno in tudi samooplodno sadiko (takšna v času opraševanja ne potrebuje v bližini druge kompatibilne sorte). Samooplodne sorte so med drugimi sunflower in prima.

Kakor velja tudi za druge sadne vrste, je najbolje izbrati v domačih drevesnicah vzgojene sadike, saj so prilagojene tukajšnjim podnebnim razmeram. Ker asimine precej slabo prenašajo presajanje, kupimo sadiko v loncu (s čim večjo koreninsko grudo), iz katerega jo presadimo na stalno mesto. Ponudniki odsvetujejo presajanje v času mirovanja, priporočajo, da jih posadimo bolj zgodaj jeseni, ko so rastline še olistane, ali spomladi, ko že začnejo odganjati. Morebit­nih poškodb koreninskega sistema namreč rastlina v času mirovanja ne more zaceliti. Sajenje v mrežo za zaščito pred voluharjem ni potrebno.

Asimini ugajajo globoka humusna tla, tolerantna je tudi za apnena (bazična tla s pH-vrednostjo nad 7). Če jo sadimo v lapornata ali glinena težka tla, naredimo večjo sadilno jamo, ki jo bogato založno pognojimo z uležanim in predelanim hlevskim gnojem ter dodamo zemljo, bogato s humusom. Prvi dve leti raste počasi, dokler se ne ukorenini, potem kar hitro, odvisno tudi od rastnih razmer. Kol za oporo naj bo vsaj nekaj let močnejši, da se koreninski sistem dobro vraste.

Škropivo iz listov
Asimina nima škodljivcev, ker njeni listi vsebujejo snov asimicin z insekticidnim delovanjem. Zaradi te lastnosti lahko iz njih pripravimo škropivo za zaščito rastlin. Jeseni, ko listje na drevesu porumeni, ga oberemo in posušeno shranimo. Za pripravo škropiva ga stremo ali zmeljemo in zalijemo s toplo vodo (do 50 stopinj Celzija). Za pet litrov škropiva zadostujeta že list ali dva. Počakamo vsaj tri ure ali čez noč, občasno premešamo. Tekočino precedimo skozi krpo in prelijemo v škropilnico. Škropimo zgodaj zjutraj ali zvečer, ko na vrtu ni čebel.

Obiranje sadežev

Prvič se bomo sadežev nadejali tretje leto po sajenju. Po oprašitvi se lahko iz grozdastega socvetja razvije po več plodov. Po velikosti in teži se lahko zelo razlikujejo in v dolžino merijo od 7 do 12 cm, največji dosežejo celo pol kilograma. Kožica ploda je trda, spreminjanje barve iz zelene v rumeno pa napoveduje zorenje. Plodovi zorijo po­stopoma kakšne tri tedne in zreli sami padejo na tla. Nikoli ne obiramo močno zelenih nedozorelih, saj tudi če dozorijo, ne razvijejo pravega okusa. Meso običajno ostane gumijasto, nima arome, sladkorjev je malo. Lahko pa oberemo delno zrele plodove, ki so svetlo zeleni ali rumenkasti, na otip mehkejši, če jih obrnemo navzgor, pa se pecelj odlomi. Taki dozorijo v nekaj dneh do enega tedna. Na drevesu povsem dozoreli že lepo dišijo, so mehki na otip in začnejo odpadati. Primerni so za takojšne uživanje, porabiti jih je treba v nekaj dneh.