Jablane, katerih zelena silhueta spominja na vitke toskanske ciprese, ni »umetna« tvorba, denimo rezultat genskega inženiringa, temveč ga je ustvarila narava, z mutacijo, napako pri križanju sadnih vrst, do katere pride pri oploditvi v času cvetenja.
Balerinkam pravimo tudi stebričasta drevesa, ker imajo zelo kratke poganjke (vejice), ki komaj kaj segajo od debla in zrastejo le po nekaj centimetrov na leto. Najprej so drevesce s takšnimi lastnostmi pred pol stoletja našli pri jablani, pozneje pa tudi pri drugih sadnih vrstah (hruškah, slivah, češnjah, breskvah ..,), a je pri jablanah rast najbolj vitka. Z medsortnim križanjem so ustvarili veliko novih sort jablan s takšno rastjo. Izbor stebričastih sort je pri drugih sadnih vrstah manjši. Zaradi ozke valjaste oblike so primerne predvsem za majhne vrtove in sajenje v velike posode, vrtičkarji jih imajo radi, ker ne potrebujejo rezi.
Pri stebričastem sadnem drevju niso na izbiro iste sorte kot pri sadnih vrstah običajne rasti. Ozka, valjasta rast je odvisna od zgornjega dela sadnega drevesa, t. i. žlahtne sorte, ki je cepljena na podlago. Stebričaste jablane v drevesnicah, kjer morajo biti označene z vsemi pomembnimi podatki (sorto, podlago in podatkom, kdo jih je vzgojil), spoznamo po predponi POM ali končnici imena imena CATS. Pri njih lahko izbiramo med sortami bolero, polka, waltz, charlotte, flamenco, maypole in drugimi.
Tudi sadike balerink so kot drugo sadno drevje cepljene pa podlago (spodnji del s koreninami). Od te je pri njih odvisno, kolikšna bo končna višina drevesa v odraslosti. Jablane, cepljene na šibko podlago, bodo zrastle do 3 m visoko (imeti bodo morale imeti količek za oporo vse življenje), na srednje bujni podlagi MM 106 pa do 4,5 m. Stebričastih dreves raje ne kupujmo v prodajalnah ali na spletu, če na deklaraciji ali v opisu ni naveden ta pomembni podatek.
Stebričasta drevesa posadimo enako kot običajno sadno drevje, le da veliko bolj skupaj, če bi radi ustvarili špalir ali celo nekakšno živo mejo. Lahko jih sadimo 70 cm narazen. Ustreza jim sončna lega. Cepljeno mesto mora segati kako ped nad zemljo.
Balerink ne obrezujemo ali to naredimo le izjemoma. Vrha ne prikrajšujemo, saj bi si drevo z rastjo hotelo ustvariti novega. Vejice ali poganjki zrastejo le nekaj centimetrov na leto in rodijo na kratkih poganjkih (brstikah). Ta značilnost se nam zelo dobro razkrije, ko drevo odvrže liste, saj so vejice oz. poganjki videti nekako čokati, grčasti, kot prsti z bolnimi sklepi. Spomladi izrežemo le kak poganjek, ki »uide« oz. požene iz valjaste oblike izrazito bolj kot drugi, lahko ga celo prikrajšamo, da bi zraslo nekaj novih krajših.
Zaradi kratkosti poganjkov se cvetovi na balerinkah razvijejo zelo blizu skupaj in to po oprašitvi velja tudi za zasnove plodov. Te moramo pri debelejšem sadju (jabolka, hruške, breskve), zredčiti, saj jih je preveč na kratki razdalji, poleg tega tako stisnjeni laže obolijo ali postanejo črvivi. Predvsem stebričaste jablane so nagnjene k rodnosti vsako drugo leto, zato je redčenje plodov še bolj pomembno. Drevo je namreč v letu po obilni letini »utrujeno« in slabše cveti.
Balerinke niso isto kot pogosto oglaševana » mini sadna drevesa«. Nekatera res izkoriščajo kompaktno rast, ki je značilna za stebričaste sorte, še pogosteje pa gre za drevesca, pri katerih je na šibko podlago nad debelcem cepljenih več poganjkov, ki izraščajo pokončno in dajejo videz majhne krošnje.