Domače sadno drevje naj nam bo v veselje

Kako naj ravna nekdo, ki bi rad zasadil ljubiteljski sadovnjak, pa je sadjarski začetnik?

Dobrodošlo bo nekaj zagnanosti, saj bo že pred sajenjem za pravilne odločitve potrebno znanje, treba bo izbrati pravo lokacijo, pripraviti tla in se odločiti o izbiri dreves. Zadnje je najbolj povezano s tem, kaj pričakujemo od sadnega drevja, in z razpolož­ljivim prostorom. Če začnem kar s pričakovanji: količina pridelka in korist od njega naj bosta raje potisnjena v drugi plan, saj od sadovnjaka pričakujemo tudi lepo veduto, prijazno senco, bližino ptic, uživanje ob cvetenju, zorenju plodov in predvsem to, da stojimo pod krošnjo in si z nje privoščimo najslajše sadeže. Odsvetujem, da bi na vrtu oskrbovali drevesa tako kot v intenzivnih sadovnjakih.

Foto: Leon Vidic/Delo

Kaj so intenzivni sadovnjaki?

To so profesionalni sadovnjaki, v katerih sadje pridelujemo za prodajo. Da bi drevesa čim laže oskrbovali, so posajena v ravni vrsti, sadjarji moramo za mnoga opravila poskrbeti ravno pravšnji čas, glede na vreme … Gre tudi za to, da so mnoge sadne vrste občutljive na bolezni in škodljivce, proti katerim bi bilo treba pogosto škropiti – vemo pa, kako nepriljubljeno je škropljenje, zato se potrudimo težave omejiti z drugačno oskrbo. Doma ne stremimo k sadežem brez sleherne pikice, ki bi se dobro skladiščili, navsezadnje za to niti nimamo primernih prostorov, raje razporedimo nekaj dreves tako, da bomo imeli vedno kaj utrgati. Sadovnjak naj bo prostor, kjer se lahko sprostimo in združimo čim več užitkov.

Parcele ob stanovanjskih hišah so čedalje manjše, morda bo prostor le za nekaj dreves – toda ali so tudi takšne, ki so povsem neprimerne za sadovnjak?

Vse sadne vrste potrebujejo sonce. Povsem neprimerne so parcele, kjer je hiša postavljena na južni rob, vso severno stran pa senči, tako da ni nikoli ali je le kratek čas osončena. Sonce vpliva na zorenje sadežev, poleg tega je pomembno za zdravje dreves. Dobro je, da so krošnje osončene že zjutraj, da se v njih čim prej posušita rosa ali vlaga od dežja, saj to pomeni manj bolezni. Na senčni parceli za razgibanost vrta in lepe poglede zasadimo okrasna drevesa ali grmovnice, med katerimi je precej sencoljubnih.

Katere sadne vrste so primerne za domači sadovnjak?

Za katerokoli vrsto se odločimo, potrebujemo določeno znanje: v času sajenja o končni velikosti dreves, pravilni pripravi tal; prva štiri ali pet let o tem, kako z rezjo vzgojimo želeno obliko drevesa; pozneje znanje za vsakoletno rez, ker sadna drevesa silijo k soncu in oblikujejo krošnjo tako, da sama sebe senčijo … Dobro se je učiti iz priročnikov, obiskovati prikaze rezi ali pa omenjena opravila predati profesionalcu ali izkušenemu ljubiteljskemu sadjarju. Sicer se nam utegne zgoditi kot gospodu, ki mi je zatrjeval, da je deset let, kar je posadil aktinidijo, pa še nikoli ni rodila, še cvetela ne. Fotografija rastline je razkrila, da je z rezjo odstranil čisto vse poganjke, ki bi rodili. Najprej se moramo seveda poučiti, na koliko starih poganjkih določena vrsta rodi, in jih prepoznati.

Bi katere sadne vrste posebej priporočili ali celo odsvetovali?

Glede na podnebje v celinskem delu moram žal odsvetovati marelico, čeprav ravno za njene sadeže velja, da so najboljši takrat, ko povsem zrele utrgamo z drevesa. Pogosto začne drevesce že tri ali štiri leta po sajenju propadati in umre. Kriva je bolezen cvetna monilija, proti kateri marsikdaj ne pomaga niti intenzivno škropljenje. Ljudje propad marelice bolj poznajo pod izrazom kap marelice. Na drevesu se v letu okužbe sušijo posamezne veje, pozneje začne smoliti in propade zaradi zamašitve žil. Marelica je primerna le za Primorsko ali izrazite vinogradniške lege.

Če si želimo na vrtu ali ob hiši pergolo za senco, je moj nasvet vinska trta – in to takšna, ki ne potrebuje škropljenja – ali aktinidija, ki jo nekateri bolj poznajo kot kivi. Običajne vinske ali jedilne sorte trte so v nasprotju s samorodnicami (izabela, jurka …) občutljive na bolezni oidij in peronospora. A obstajajo tudi za ti bolezni tolerantne ali povsem odporne jedilne sorte. Gre za novejše križance, ki se dobijo v slovenskih trsnicah ali bolje založenih sadnih drevesnicah.

Je aktinidija primerna tudi za celinsko Slovenijo?

Že desetletja jo tu uspešno gojimo, nima bolezni in škodljivcev, ne potrebuje škropljenja, ker jo oberemo pozno jeseni, lahko jemo sadeže vso zimo. Malce tveganja je le s poznopomladno pozebo cvetov, v izrazito trdih zimah (z dolgotrajnimi temperaturami pod –15 stopinj Celzija) lahko pomrzne tudi rastlina.

Kaj pa drevesa za senco?

Gosto senco naredi češnja, pri kateri sta podlaga sejanec ali sorta colt. Z ustrezno rezjo lahko ohranjamo premer krošnje od pet do šest metrov. Če si želimo veličastnega drevesa, lahko posadimo kostanj (tveganje je kostanjev rak) ali oreh. Ampak ta potrebuje od 12 do 15 metrov prostora, zato ga nikoli ne sadimo nekaj metrov od hiše. Ljudje me pogosto kličejo za nasvet, kako tak oreh obrezati – žal ni drugega odgovora, kot da naj ga podrejo z motorno žago. Prav zaradi takšnih izkušenj poudarjam pomen znanja ali vsaj pravih informacij, saj je žalostno vložiti delo, denar in leta časa, potem pa prevelika drevesa požagati. Pogost problem so zamujena prva leta, ko nismo upoštevali pravil vzgojne rezi, zato drevo ni naredilo pravilne krošnje.

Večini vrtičkarjev pridejo prej na misel bolj običajne sadne vrste …

Če si želimo na vrtu veduto z velikim drevesom, kakršne videvamo v travniških sadovnjakih, pridelek in senco, se lahko odločimo za jablano ali hruško sorte, ki nam je po okusu všeč, cepljeno na podlago sejanca (končni obseg krošnje do 10 metrov).

Kaj bi svetovali nekomu z veseljem do sadnega drevja in majhnim vrtom?

Naj izbere nekaj dreves na šibki ali srednje bujno rastoči podlagi. To je ključno. Podlaga je namreč spodnji del drevesa s koreninami, na katerega je cepljena želena sorta in določa obseg odrasle rastline. Za hruške je takšna podlaga kutina (3,5 metra višine in do 2 metra širine), za jablane M 9 (do 3 met­re višine in 1,5 metra širine), MM 106 (z rezjo od 3 do 4 metre višine in od 1,5 do 2,5 metra širine), za češnje pa podlaga gisela 5 (do 3,5 metra višine in do 1,5 metra širine). Navedeni obseg ohranjamo z rezjo. Poleg tega priporočam izbiro proti škrlupu in pepelasti plesni odpornih sort, ki jih ne bo treba škropiti. Največ izbire je pri jablanah: med novejšimi sortami je priporočljiva topaz, med starimi pa kosmač (raste precej bujno), goriška sevka in bobovec. Relativno majhna drevesa so tudi breskve, a imajo ljubiteljski sadjarji z njimi dve težavi: zelo redko jih dovolj korenito obrežejo, kar je nujno za lep pridelek; drug problem je kužna bolezen breskova kodravost, proti kateri je treba škropiti dvakrat na leto ob točno določenem času.

Za malo prostora poleg tega priporočam balerinke, drevesca različnih sadnih vrst, ki rastejo kot steber, se ne razvejajo, jih skoraj ni treba obrezovati in rodijo na zelo kratkih poganjkih.

Imate kakšen manj klasičen nasvet, ko imamo prostor le za tri manjša drevesa?

Če se pogovarjamo o premeru krošnje od 2,5 do 3 metre, predlagam tri zelo lepa drevesa: kaki, asimino in debeloplodni dren. Kaki krasijo bleščeči listi, nima bolezni in škodljivcev, z rezjo je obvladljiv in v lepi jeseni da zadovoljiv pridelek tudi v osrednji Sloveniji. Večini manj poznana asimina z velikimi plodovi malce eksotičnega okusa, ki spominja na banano in ananas, ima lepe liste, njena prednost pa je, da se krošnja pravilne oblike razvije z minimalno pomočjo rezi. Ljubiteljem kuhanja marmelad pa priporočam debeloplodni dren s plodovi v velikosti datlja.

Kje kupujemo sadike in izbiramo sorte?

Vedno se odpravimo v sadno drevesnico, ne kupujemo v trgovskih centrih ali na spletu. Sadni drevesničarji so strokovno usposob­ljeni, zato izkoristimo njihovo pripravljenost za svetovanje.