Jagode ob opori in viseče jagode: Največ odvisno od načina vzgoje

Žlahtne ali vrtne jagode uspevajo v vseh klimatskih okoljih, v ravninskem in hribovitem svetu, v vseh letnih časih, v najštevilnejših tehnologijah, v različnih tipih tal in različnih substratih, na prostem, v plastenjakih in rastlinjakih, v vrečah, loncih, ob stebrih, v vrtovih, prostranih poljih in tudi na domačem balkonu. V zadnjih letih nam spomladi poštne nabiralnike polnijo oglasi, ki ponujajo viseče, plezajoče, mesečne, okrasne, gozdne jagode. Vsem je skupno to, da obljubljajo zelo rodne sadike, s slastnimi in dišečimi plodovi … Le redki trgovci ponujajo čisto navadne zgodnje ali pozne enkrat ali dvakrat rodne jagode za domači vrt. Raje imajo posebnosti, ki jih lahko drago zaračunajo.

Večkrat rodne jagode

Prodaja plezajočih in visečih jagod očitno uspeva, drugače bi oglaševanje že zdavnaj zamrlo. Vendar sama kot specialistka za pridelavo jagodičja še nisem spoznala pridelovalca, ki bi mu res lepo uspevale. In katere od njihovih lastnosti, obljubljenih v oglasih, se izkažejo za resnične? Če bi se lahko dosledno držali vseh navodil, bi jih bilo morda precej, vsekakor pa ne vse, ki jih navajajo.

Kaj so v resnici viseče ali plezajoče jagode? To so večkrat rodne jagode. Povešanje in vzpenjanje nista lastnosti sadne vrste ali sorte, dosežemo ju zgolj z načinom vzgoje oziroma z visečimi posodami ali oporami.

Narava rasti vseh jagod je enaka. Grm ima običajno več poganjkov. Za te so značilni zelo kratki internodiji (deli stebla med dvema kolencema), ki dajejo rastlini rozetast videz. Jagodni poganjek številni poimenujejo srce ali krona. Rastlina ima koreniko, ki se s starostjo daljša. To opazimo že v drugem, še bolj pa v tretjem letu. Obdobje intenzivne rasti listov se začne marca ali aprila, odvisno od vremenskih razmer. Živica (stolon, pritlika) ali vitica, kakor marsikdo napačno poimenuje živico, je spremenjen poganjek, ki rastlinam omogoča vegetativno (nespolno) razmnoževanje. Razvije se v toplih, dolgih dneh iz zalistnih brstov. Živica ima na prvem nodiju (kolencu, členku) reducirana lista z dvema prilistoma, na drugem pa so poleg reduciranih listov tudi normalno razviti listi in nova, mlada rastlina. Novi poganjek razvije koreninske zasnove, ki se ob stiku z zemljo ukoreninijo, v nasprotnem pa zakrnijo.

Jagode nimajo vitic za oprijemanje opore

V zalistju nove, mlade rastline po določenem času poženejo ena ali več živic, na katerih se spet razvijejo nove rastline. Tako lahko dobimo na eni živici iz matične rastline tudi pet ali več mladih rastlin. Ker ima matična rastlina navadno več živic, je teh rastlin lahko zelo veliko. Potencial izraščanja živic je odvisen od sorte. Nekatere lahko razvijejo tudi sto mladih rastlin, pri drugih pa živice sploh ne izraščajo, tako da jih moramo razmnoževati z delitvijo grma. Pri nekaterih večkrat rodnih sortah jagod mlade rastline na živicah že po nekaj tednih razvijejo cvetove in plodove.

Pri večkrat rodnih jagodah diferenciacija cvetov in plodov ni odvisna od dolžine dneva in nizkih temperatur, ampak rastline zasnujejo cvet ne glede na zunanje dejavnike. In prav te večkrat rodne sorte jagod, ki imajo velik potencial razvoja cvetov, vrtnarji sadijo v viseče posode. Iste rastline je mogoče ob opori vzgajati kot vzpenjavke. Zavedati pa se moramo, da rastline ne razvijejo vitic (kakor grah ali vinska trta), s katerimi bi se oprijemale opore, ampak moramo živice sami usmerjati in privezovati ob oporo. Prav usmerjanje in vezanje morata biti temeljita, drugače se bodo živice povesile in morda celo zlomile.

Več sadik v eno posodo

V visečo posodo navadno posadimo dve ali tri sadike. Enako velja za vzpenjajoče se jagode, drugače bi bil grm premajhen, s premalo rodnega potenciala.

Sadike, kakršne se vzgajajo v visečih posodah ali ob opori, dajejo zmeren pridelek. Običajna rastlina lahko da od 400 do 1000 gramov pridelka. Zorenje večkrat rodnih jagod se začne v sredini maja in traja do prvih jesenskih pozeb. Najprej začnejo cveteti in zoreti plodovi, katerih cvetni peclji izrastejo neposredno iz matične rastline, postopno pa tudi prvi cvetovi in plodovi hčerinskih rastlin. Na cvetnih steblih imamo primarne do kvartarne cvetove in plodove, ki zaporedno dozorevajo do tri tedne. Da bi rastline dosegle višino čez meter in da bi bile obložene s plodovi, pa bi morali počakati kar nekaj mesecev.

Prodajalci ob nakupu vzpenjajočih se ali visečih jagod obljubljajo, da bodo sadike rodile iz leta v leto. Življenjska doba jagodove rastline je dobri dve leti. Že v drugem letu je izraščanje živic izrazito manjše kot v prvem. Pridelek na sadiko je približno enak, vendar so plodovi manjši, saj se število šibkih poganjkov, ki dajejo drobne plodove, v drugem letu močno poveča. V tretjem letu je rastlina že izčrpana in ima zelo šibko rast in majhen pridelek. Jagode na vrtovih in tudi v loncih moramo presaditi vsaj vsako drugo leto. Ob nakupu sadik moramo vedeti, da so ulončene sadike, ki rodijo v istem letu, stare vsaj nekaj mesecev. Presajanje jagod v resnici ne pomeni pravega presajanja, ampak pomlajevanje. Stare sadike zavržemo, posadimo pa ukoreninjene mlade rastline, ki so izrasle iz živic.

Okus jagod, ki smo jih vzgojili na domačem vrtu ali na balkonu je vedno – najboljši. Z nevtralnega strokovnega vidika pa so večkrat rodne po okusu vedno ocenjene nekoliko niže kot žlahtne, enkrat rodne jagode. Njihov okus je poleg genskega potenciala odvisen tudi od naše oskrbe, predvsem od gnojenja in zalivanja. Če bomo dognojevali usklajeno in zalivali zmerno, si bomo vzgojili lepe, rdeče obarvane in sočne plodove. Jeseni, ko se zaradi nizkih temperatur njihova rast konča, jih prezimimo skupaj z drugimi lončnicami v zaprtem prostoru ali na prostem. Ker so korenine rastlin v loncih na prostem bolj izpostavljene mrazu, jih ustrezno zavarujemo. Živice pred prezimitvijo praviloma porežemo, tako da rastlina v drugem letu požene nove. Rastlinam, ki jih prezimimo v zaprtem prostoru, bi živice lahko pustili neporezane ali jih le razredčili.

Prednost deviških tal

Podobna tehnologija kot pri pridelovanju jagod v loncih na prostem je pogosta tudi pri gojenju v zaščitenih prostorih (v plastičnih tunelih, rastlinjakih). Jagode najpogosteje gojijo v vrečah, napolnjenih s šotnim substratom, v cvetličnih loncih ali plastičnih koritih, napolnjenih s substratom. Sajenje v vreče ali lonce se je razvilo predvsem zaradi preutrujenih ter z boleznimi in škodljivci preobremenjenih tal. Za uspešno in zdravo rast jagode namreč potrebujejo sveža, tako imenovana deviška tla, ki jih je v sadjarski pridelavi vse manj.

Največji delež svetovne pridelave jagod je še vedno v tleh. Manjši delež, ki je namenjen oskrbi s poznojesenskimi in zimskimi jagodami, pa je v tleh ali v vrečah in loncih. Prednost pridelave v vrečah ali loncih v zaščitenem prostoru je v tem, da lahko jagode sadimo in obiramo kadarkoli. V tujini, predvsem v Italiji, je razširjeno pridelovanje gozdnih jagod v loncih. Selekcije gozdnih jagod, namenjenih pridelavi, običajno ne razvijejo živic, zato jih razmnožujejo s semeni ali delitvijo grma.

Med drugačne, vendar zelo zanimive spadajo tudi jagode, ki imajo rožnate ali vijoličaste cvetove. Navadno so to okrasne pokrovne jagode, namenjene za prekrivanje površin ali okrasne grmičke. Med najbolj poznanimi je sorta 'Pink Panda'. Med rožnato ali vijoličasto cvetočimi imajo nekatere užitne plodove. Okus večine od njih je zelo specifičen in odstopa od standardnega okusa žlahtne vrtne jagode. Predvsem so plodovi manj sočni, okus manj skladen, videz pa običajno neatraktiven v primerjavi s pravilno oblikovanimi plodovi sort, ki jih gojimo v naših nasadih.

Delo in dom, 9. junij 2010