Zakaj cepimo? Ker s tem postopkom vegetativno (nespolno) razmnožimo sorto, ki nam je ljuba. Za to potrebujemo sadiko ali vejo obstoječega drevesa za podlago in cepiče z drevesa, ki nam je všeč. Seveda morata biti rastlini za cepič in podlago v čim ožjem sorodstvu (praviloma kar iste sadne vrste; ne gre, da bi cepili hruško na jablano). Tudi primeren čas moramo izbrati: cepimo lahko spomladi, ko drevesa cvetijo, ali v drugi polovici avgusta. V obeh obdobjih so drevesa v sadjarskem žargonu v soku, takrat se ta po njih živahneje pretaka, zato zlahka ločimo lubje od lesa, razloži Roman Mavec iz Poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije.

Pripomočki

Za cepljenje potrebujemo zelo naostren cepilni nož, saj se gladki rezi hitreje primejo. Biti mora čist, da ne bi prenašali bolezni, za kar poskrbimo bodisi z razkuževanjem z alkoholom ali tako, da rezilo uporabimo na pravem cepiču ali podlagi šele potem, ko smo z njim že nekajkrat zarezali v sveži les, in ga je očistil lesni sok. 

Načini cepljenja

Pozno poleti navadno cepimo z drugimi tehnikami kot spomladi, prvič zato, ker v tem času za cepiče uporabljamo dele letošnjih, pravkar nabranih poganjkov, medtem ko moramo za spomladansko cepljenje februarja nabrati lanske, enoletne poganjke, ki so bolj oleseneli in nekoliko debelejši. Za avgustovsko cepljenje se najbolj obneseta načina ploščičasta okulacija in T-okulacija. Okulaciji sta zato, ker za cepič pri obeh uporabimo speče oko z letošnjega poganjka. To se skriva v listni pazduhi za pecljem.

Tehniki, ki se uporabljata za cepljenje podlag ali precepljanje vej, sta si podobni, imata veliko skupnih značilnosti, nekatere podrobnosti v izvedbi pa se razlikujejo. Tako pri ploščičasti kot T-okulaciji uporabimo za podlago od 1- do 2-letni les (do dvoletno sadiko ali ne več kot dve leti staro vejo, ki jo nameravamo precepiti), predvsem zato, da lubje ni ne predebelo ne pregrobo. Za cepljenje je primeren hladnejši, jutranji čas. Če bo združitev tkiv cepiča in podlage uspešna, bo iz spečega očesa odgnal poganjek prihodnjo pomlad. Da bi nam uspelo, je dobro, da na eno podlago vstavimo več cepičev. Če cepimo sadiko, mora biti cepljeno mesto 20 cm nad tlemi.

Ploščičasta okulacija in T-okulacija sta primerna načina tudi za cepljenje vrtnic.

Ploščičasta okulacija

Pri tem načinu s cepiča, letos zraslega poganjka, ki smo mu osmukali liste s peclji vred, izrežemo čim tanjšo ploščico lesa, dolgo od dva do tri centimetre, zaokroženo kot dno čolnička, ki ima na sredini speče oko. Ploščico izrežemo tako, da sta na spodnji strani vidna tako kambij (zeleni del lubja) kot del lesa (svetlejše tkivo). Potem jo na enem koncu prirežemo naravnost. Zmočimo jo, vstavimo na podlago, iz katere smo prej izrezali čim bolj enako ploščico, in stik prevežemo z vezivom.

Značilnosti:

• Način je bolj uveljavljen pri drevesničarjih, manj pri vrtičkarjih. Če smo ga vešči, je cepljenje hitrejše kot T-okulacija. Ploščice z očesom za cepiče lahko narežemo dan prej in jih shranimo v vodi, podlage pa potem cepimo naslednje jutro.
• Ploščičasto okulacijo lahko začnemo uporabljati že v začetku avgusta, ko morda drevesa še niso povsem v soku: ploščici s cepiča in podlage bomo kljub temu lahko odrezali in ju združili.
• Cepič je ploščica-čolniček, ki ima na eni strani ravno prirezan del. Ploščico enake oblike odstranimo s podlage. Cepiču ne puščamo peclja.
• Ko položimo cepič v ležišče podlage, ju čez in čez trdno prevežemo s trakovi PVC-folije, pod katero bo nastal učinek tople grede. Folijo odstranimo čez 6 tednov, da se ne zažre v tkivo. Na svetlobi namreč sama ne bo razpadla.

!!galerija!!

T- okulacija

Pri T-okulaciji s cepilnim nožem v podlago zarežemo v obliki črke T, vzdolžna zareza naj bo dolga približno tri centimetre. S cepiča odrežemo čim tanjšo ploščico lesa, ki ima v sredini eno oko in pod njim del listnega peclja. Ploščico izrežemo tako, da sta na spodnji strani vidna tako kambij (zeleni del lubja) kot del lesa (svetlejše tkivo). Vzdolžno zarezo v podlagi razpremo z nožem in vanjo vstavimo ploščico, držeč za konec peclja. Del cepiča, ki sega nad prečni del črke T, odrežemo.

Značilnosti:

• T-okulacije so bolj navajeni vrtičkarji, ker se jim zdi lažja.
• V izročilu se kot primeren čas za ta način cepljenja navajajo avgustovski »dnevi med mašama«, med velikim in malim šmarnom, ali drugače, druga polovica meseca. 
• Podlaga mora biti zanj zares v soku, saj se mora lubje ob zarezi v obliki črke T povsem ločiti od lesa.
• Pri T-okulaciji na ploščici za cepič pustimo del peclja, list pa odstranimo, saj bi prek njega izhlapelo veliko vode in bi se cepilna ploskev izsušila.
• Ali sta se cepič in podlaga uspešno zarastla, 14 dni po cepljenju preizkusimo tako, da pecelj frcnemo s prstom. Če odleti, je cepljenje uspelo.
• Potem ko vstavimo cepič v T-zarezo na podlagi, to čez in čez trdno prevežemo z gumijastimi trakovi, kakršne dobimo v sadjarski, le peclju se izognemo. Guma bo na svetlobi sama razpadla.