Sprašujem o kutini, saj se o tej sadni vrsti zelo malo govori in piše, čeprav naj bi bila zelo zdravo drevo. Na domačem vrtu smo posadili kutino, žal ne vem, katere sorte, a sadeži spominjajo na jabolka. Že lani sem nestrpno pričakovala prve plodove, a so vsi zgnili. Tudi letos kaže slabo. Plodovi, težki od 10 do 30 gramov, padajo z drevesa še zeleni in spet je precej gnilih. Tudi tisti, ki so na prvi pogled zdravi, so ob prerezu črvivi. Drevesa nismo poškropili. Kaj se dogaja z našo kutino? Na internetu sem prebrala nekaj člankov in vsi so omenjali rumene in močno dišeče plodove, ki so trdi kot kamen. Naši niso ne rumeni, ne dišeči in ne trdi. Zanima me, ali je treba kutine škropiti, kdaj in čim; kaj se obirajo plodovi in kdaj so zreli za uporabo.
Sanja iz Trzina
ODGOVOR STROKOVNJAKA:
Kutina je čudovito drevo s slastnimi sadeži. Sama kutina se uporablja tudi kot podlaga za različne sorte hrušk, ker tako dobimo srednje veliko drevo, ki lahko prehrani številne plodove. A bolezni jo napadajo enako kot druga drevesa. Ker je jesen, je najbolje najprej spregovoriti o higieni v sadovnjaku. Sproti pobiramo vse plodove, in če so gnili ali polni črvov, jih ne odložimo na kompost, temveč sežgemo ali vržemo v komunalne odpadke. Sproti grabimo listje, in če na njem opazimo okužbo, kot so rjave ali črne lise, pege in pikice, ga prav tako sežgemo ali vržemo v komunalne odpadke. Nato je nujno drevo dvakrat škropiti z bakrovim sredstvom. Prvič škropimo, ko odpade tretjina listja, drugič, ko ga odpade večina. Presledek med škropljenjema naj bo od sedem do 14 dni. S sredstvom temeljito omočimo celotno drevo, vse razpoke. Tako uničimo glivične, pa tudi številne bakterijske bolezni. Škropljenje opravimo spet spomladi, preden drevo odžene. To je osnova boja proti boleznim.
V glavni sezoni, v poletnem času, ko se plodovi debelijo in začnejo dozorevati, pa jih napadejo številni škodljivci, kot so ose, sršeni in ptiči, ki povzročijo mehanske poškodbe. Skozi nastale rane vstopi v plod glivična bolezen, sadna gniloba. Da to preprečimo, nastavimo vabe, kot je sadno-kisna vaba v plastenki, v katero lovimo žuželke. V tem času tudi škropimo proti sadni gnilobi z registriranimi sistemičnimi fungicidi, ki jih v kmetijski lekarni lahko kupimo z izkaznico o opravljenem tečaju za uporabo fitofarmacevtskih sredstev.
Črvički v plodovih pa so ličinke jabolčnega zavijača. Proti njemu se borimo z nastavljanjem rumenih lepljivih plošč in feromonskih vab. Proti vsem škodljivcem je smiselno opraviti spomladansko škropljenje z oljnim pripravkom. Tako kot z bakrom tudi s tem temeljito omočimo celotno drevo in uničimo škodljivce, ki se skrivajo v špranjah in razpokah lubja.
Kutine poberemo, ko se plodovi lepo obarvajo na rumeno in že močno dišijo. Ker vsebujejo veliko pektina, se uporabljajo za marmelade, pa tudi kompote in druge dobrote. Da bo plodov čim več, ne pozabimo na redno gnojenje: spomladi dvakrat uporabimo peletirano ekološko organsko gnojilo, drevo pa lahko med sezono še foliarno dognojimo. Zdaj lahko opravimo jesensko gnojenje, za katero uporabimo sadjarsko gnojilo. Tako bo rastlina dobro prehranjena in bo močnejša v boju proti boleznim in škodljivcem.
Letos se je že drugo leto dogajalo, da so vrhnji cvetovi paradižnika odpadali. Posajen je bil v rastlinjaku, kjer smo ga zalivali s kapljičnim namakanjem, rastlinjak pa je bil odprt pri vhodu in s stranskimi okni. V nasadu so bile obešene rumene ploščice proti mrčesu, med sezono vedno dodajam gnojila in bukov pepel. Spodnji cvetovi (trije do štirje grozdi) so naredili plodove in dozoreli, više so se cvetovi posušili. Rastline so bile visoke do dva metra in več. Kaj svetujete?
Francka iz Ribnice
ODGOVOR STROKOVNJAKA:
Ko odpadajo cvetovi na kateri koli rastlini, se najprej vprašamo, ali je dovolj prehranjena. Če jo redno gnojimo in ima dobro zemljo, potem težava ni v tem. Včasih primanjkuje bora, kar odpravimo tako, da rastline nekajkrat v sezoni zalijemo ali poškropimo z raztopino bora. Pri zalivanju bo ostal bor v zemlji še za naslednjo sezono. Drugi mogoč vzrok za težave je, da v rastlinjaku ni oplodnje cvetov, zato ti odpadejo. Težava je lahko v tem, da ni bilo opraševalcev, ki so v primeru paradižnika večinoma čmrlji. Da jih privabimo v rastlinjak, ob njem in pred vhod posejemo cvetoče enoletnice ali trajnice. Poleg tega moramo zagotoviti dober izhod, kar pomeni izhodno luknjo ali okno tik pod streho rastlinjaka, saj hitro opazimo, da se tam zadržuje večina opraševalcev in težje najde vrata. Ker pa je v vašem primeru paradižnik zelo visok, tik pod stropom rastlinjaka, je morda kriva tudi previsoka temperatura. Če je temperatura okoli 30 °C, oploditve ni, tudi če so navzoči opraševalci. Zato poskrbimo za dobro in redno zračenje rastlinjaka. V vročih dneh bi bilo zelo dobro namestiti čez streho še senčno mrežo, da s senčenjem znižamo temperaturo.
Doma kurimo na drva in nam ostane veliko pepela. Kurimo mešana drva in tudi časopis. Zanima me, ali ga lahko uporabimo na vrtu in za katere rastline bi bil primeren.
Andraž iz Kamnika
ODGOVOR STROKOVNJAKA:
Pepel, ki ga pridelamo doma, za uporabo na vrtu odsvetujem, predvsem pri vrtninah in sadnih rastlinah, ki jih gojimo za prehrano. Pepel namreč vsebuje dioksine, skupino rakotvornih snovi. Ko doma kurimo drva, pogosto skurimo zraven še časopis, revije, morda celo kak kos iverke od pohištva itd. Barve v revijah in časopisih so težke kovine in iverka vsebuje nevarne snovi iz lepil, ki jo držijo skupaj. Te snovi so anorganske in ostanejo v pepelu. Rastlina jih posrka vase, nalagajo se v njenih organih (plod, korenina, list, cvet), ki jih uživamo. Razmislite, ali je vredno tvegati zdravje za majhne količine fosforja, kalija ter nekaj mikrohranil, ko pa lahko za nekaj evrov dobimo ekološko organsko peletirano gnojilo, ki ne vsebuje dioksinov. Tudi bukev, ki je glavna drevesna vrsta za drva, vse svoje življenje filtrira zrak. Vse izpušne pline, dim iz tovarn in vse drugo, kar ji veter prinese. Sama izloča kisik in tako čisti ozračje, medtem ko se nečistoče odlagajo v njej. Posipanje pepela na vrtu svetujem le za trato ali okolico okrasnih rastlin.