Zahtevne, a mamljive

Breskev (Prunus persica L.) je sadna vrsta, ki za zahteva ustrezne podnebne in talne razmere. Podnebne razmere za gojenje večine koščičarjev, med katere spadata tudi breskev in nektarina, so najbolj primerne na Primorskem, kar pa ne pomeni, da intenzivnih nasadov ali posameznih dreves breskev in nektarin na domačih sadnih vrtovih ne moremo imeti tudi drugod po Sloveniji. Če sadimo breskev zunaj Primorske, smo pozorni predvsem na izbiro sorte, saj bomo glede na rastne razmere v okolju, kjer jo želimo gojiti, presodili, ali so primernejše sorte, ki cvetijo zgodaj, ali take, ki imajo poznejše cvetenje, da se bomo izognili morebitnim spomladanskim pozebam.

Za začetek analiza

Za pridelavo breskev in nektarin kot tudi drugih koščičarjev (češenj in marelic) so potrebna dobro prepustna, odcedna tla, saj zastajanje vode v njih povzroča propadanje dreves zaradi zadušitve korenin (asfikcija korenin) ali zaradi razvoja glivičnega obolenja, kot je Phytophtora sp. (gniloba koreninskega vratu). Poleg omenjenega so po teksturi primerna lažja do srednje težka tla (z manjšo oz. primerno vsebnostjo gline) in dobro preskrbljena s hranili in organsko snovjo. Če ne vemo, kakšna so, je pred sajenjem treba opraviti fizikalno-kemijsko analizo, na podlagi katere jih bomo tudi primerno pognojili na zalogo, če bo to potrebno. Ponavadi poleg rezultatov analize tal dobimo še nasvet za gnojenje. Analize tal opravljajo v strokovnih institucijah, kot so kmetijsko-gozdarski zavodi, Kmetijski inštitut Slovenije v Ljubljani, Biotehniška fakulteta v Ljubljani in tudi nekatera zasebna podjetja.

Po dobljenih podatkih, predvsem o reakciji tal (ali so zmerno kisla ali že bazična) in teksturnem razredu (ali so lažja ali težja glede na vsebnost glinastih, meljastih in peščenih delcev), se odločimo za ustrezno podlago. Ravno s to se prilagajamo različnim tlem, zato je prav, da najprej nekaj napišem o podlagah, ki jih je mogoče dobiti pri nas.

Podlage

V pridelavi breskev in nektarin se najpogosteje uporablja sejanec breskve, ki je tako rekoč »univerzalna« podlaga, zagotavlja namreč optimalno rast cepljenemu (žlahtnemu) delu drevesa večine sort, saj je z njimi skladen. Ima pa tudi nekaj negativnih last­nosti: ne prenese dobro težjih in slabo odced­nih tal, bazičnih tal (reakcija tal pH>7,2) z večjo vsebnostjo aktivnega kalcija, pa tudi ne sajenja na utrujenih tleh, kjer je že prej uspeval sejanec breskve. Za taka tla in tam, kjer je večja nevarnost suše, je primernejša podlaga GF 677 (križanec breskve in mandlja). Kjer imamo opravka s težjimi tlemi (glinasto ilovico), kar se na vrtnih tleh redkeje dogaja, je bolje izbrati slivove podlage (MrS 2/5, GF 655).

Bujnost dreves je odvisna od izbrane podlage, pa tudi od sorte. Največjo bujnost omogoča GF 677, za 20 do 30 odstotkov manjšo bujnost sejanec breskve, še šibkejšo kot sejanec pa MrS 2/5 in še nekatere druge slivove podlage. Zaradi velikega pomena prave podlage za določeno rastišče in tehnologijo pridelave je poznavanje lastnosti posameznih podlag zelo pomembno.

Sorte

Ponudba sort je pri breskvah in nektarinah zelo obsežna, saj poznamo take, ki zorijo zelo zgodaj, srednje zgodaj in pozno oziroma zelo pozno. Tako je obdobje dozorevanja razteg­njeno od sredine junija do sredine septembra, z največjo ponudbo predvsem v juliju in avgustu. Vsako leto se redno pojavljajo nove, lepše, boljše sorte. Vedno več jih je zaščitenih, pri katerih imetniki licenc propagirajo predvsem njihove dobre lastnosti, za katere pa ni nujno, da se v obdobju preizkušanja sort pri nas tudi potrdijo.

Pri breskvah in nektarinah ločimo skupine sort glede na barvo mesa (rumeno in belo mesnate) in namen uporabe (za svežo porabo ali predelavo). Razvoj novih sort breskev za trg se nagiba k čimbolj izrazito rdeči obarvanosti povrhnjice in čim manjši dlakavosti ploda, lepi, rahlo sploščeni okroglasti obliki z nepoudarjenim vrhom in šivom ploda. Zaželene lastnosti so še čim boljša ločljivost mesa od koščice, čvrsta konsistenca mesa, skladnost med sladkorji in kislinami, izrazita aroma in trpežnost plodov za prevoz. Primeri sort, ki jih odlikuje vse našteto, so 'Spring Lady', 'Royal Gem', 'Rich Lady', 'Diamond Princess', 'Romestar', 'Symphonie' itd. Žlahtnitelji razvijajo tudi sorte, ki se zelo hitro obarvajo, in takšne z majhno vsebnostjo kislin, pri katerih moramo paziti na pravi čas obiranja. Če jih oberemo prezgodaj, so namreč brez pravega okusa, poleg tega še niso prave debeline in oblike. Zelo razširjena sorta iz te skupine je 'Royal Glory'.

Novosti

V zadnjem času žlahtnitelji novih sort bres­kev želijo, da se izjemno dobra kakovost plodov (odličen okus in aroma) prepozna že po njihovih zunanjih lastnostih, ki so drugačne kot pri doslej razširjenih sortah. Tako se na tujem trgu dobijo breskve brez pigmenta – kremno bele barve (skupina sort Ghiaccio), ploščate (sorte iz skupine Ufo), ploščate sorte nektarin iz skupine Platinet in breskve z živo rdeče obarvanim mesom (sorte iz skupine Kalos). Od navedenih skupin breskev se v domačih prodajalnah dobijo sorte iz skupine Ufo, ki jih prepoznamo po sploščenih plodovih, iz katerih skoraj gleda drobna koščica. Meso je čvrsto, bele ali rumene barve z izrazito aromo, ne preveč sočno in trpežno za transport.

Za predelavo breskev v sok (in kompote za domače potrebe) so zaželene čim manj obarvane sorte (tako povrhnjice ploda kot mesa), a z raztopno konsistenco mesa in dobro loč­ljivostjo koščice od mesa. Pri nas zelo razširjena sorta za te namene je sorta 'Veteran', primerne pa so še nekatere, kot so 'Redhaven', 'Suncrest', 'Maria Marta', 'Fayette' in druge.

Breskve: bolezni in odpornost

Sort breskev, ki bi bile odporne proti boleznim in škodljivcem, skoraj ne poznamo. Vsekakor je najnevarnejša bolezen breskev in nektarin breskova kodravost. Proti njej moramo ukrepati v zgodnji fenofazi razvoja, in sicer takrat, ko se začnejo odpirati luskolisti na konicah brstov. Navadno se opravi prvo predspomladansko škropljenje že v februarju ali najpozneje v začetku marca z bakrovimi pripravki.

Bolezni novejšega časa so fitoplazme, predvsem nevarna je fitoplazma z imenom klorotično zvijanje listov (European Fruit Stone Yellows – ESFY), proti kateri ni učinkovitih fitofarmacevtskih pripravkov. Če drevo kaže značilne simptome (v jesenskem oz. zimskem času prezgodnje odganjanje listov, ko bi moralo biti v mirovanju, v rastni dobi pa navzgor zavihane robove listov, ki so bledikavi in manjši), ga je treba izkrčiti, da se bolezen, ki jo sicer povečini prenaša češpljeva bolšica, ne širi naprej. Druge, manj problematične bolezni so še breskov škrlup, listna luknjičavost in pepelovka. Novejše sorte, predvsem sorte iz skupine »lady« ('Rich Lady', 'Elegant Lady',…), so pokazale večjo občutljivost na bakterioze. Proti precej razširjeni virusni bolezni koščičarjev, šarki, ki jo v glavnem prenašajo listne uši, tudi breskve in nektarine niso imune, zato je treba drevesa redno pregledovati, in če opazimo značilne simptome (razbarvanje v obliki lis, krogcev na listih, na cvetovih pa izrazito roza obarvani krogci), jih izkrčiti, ker tudi pri tej bolezni ni učinkovitih sredstev za zatiranje.

Nektarine: zahtevnejše

Za pridelavo so nektarine zahtevnejše kot breskve, ker so navadno bolj občutljive za bolezni in škodljivce. Od bolezni so občutljivejše na cvetno monilijo, od škodljivcev pa na resarje (tripse). V naših razmerah so, kljub vsemu, nekatere sorte dale dobre rezultate. Od starejših, že preizkušenih, so se uveljavile 'Spring Red', 'Supercrimson', 'Stark Redgold', 'Venus', od novejših rumeno mesnatih so se izkazale 'Ambra', 'Maria Aurelia', 'Sweet Red', 'Max', od belo mesnatih pa 'Caldessi 2000' in 'Caldessi 2010'.

Od škodljivcev so za breskve in nektarine najnevarnejši breskov zavijač in breskov molj, ponekod tudi sadna muha, ker povzročajo črvivost plodov. V spomladanskem času zatiramo listne uši, sadno pršico. Proti kaparju (murvovemu in ameriškemu) škropimo le, če je presežen prag škodljivosti.

Gnojenje in obrezovanje

Za primerno rast je treba drevesa breskev in nektarin ustrezno gnojiti in po tretjem letu starosti v medvrstnem prostoru vzdrževati sistem negovane ledine, pod njimi pa čisto površino, kar dosežemo s plitvo obdelavo tal ali uporabo herbicidov. Za primerno debelino plodov je pri breskvah in nektarinah, ob bogatem cvetnem nastavku, nujno ročno redčenje plodičev. To začnemo izvajati pri zgodnejših sortah prej kot pri poznih (plodič od debeline lešnika naprej), saj imajo te na razpolago manj časa do zorenja kot pozne. Tudi razdalja med plodiči naj bo pri zgodnjih sortah večja, od 12 do 15 cm, pri poznejših pa je lahko od 8 do 10 cm.

Za reden in dober pridelek je poleg prej navedenih ukrepov velikega pomena tudi obrezovanje dreves, ki ga med rastno dobo opravljamo večkrat. Prvič v predspomladanskem času (zimska rez), drugič, ko redčimo plodiče v maju in juniju (korekcijska rez), tretjič dva do tri tedne pred obiranjem (zelena rez), četrtič, po obiranju, sredi septembra (predčasna zimska rez). Če v času zorenja plodov nastopi suša, kar se lahko zgodi predvsem pri poznih sortah, je treba poskrbeti za primerno namakanje oziroma posamezna drevesa na vrtu vsaj občasno zaliti.

Breskev je dokaj zahtevna sadna vrsta, a če jo posadimo s preudarkom in opravimo vsaj glavnino naštetih ukrepov, nam bo vloženi trud večinoma bogato poplačala.