V začetku tisočletja so namreč v Sloveniji opustili vzdrževalno selekcijo te sorte, to je postopek, s katerim se iz leta v leto ohranjajo lastnosti posamezne sorte. Vsebina semenskih vrečk pod imenom ljubljanska ledenka ni več povsem ustrezala razpoznavnim lastnostim sorte. A na srečo so na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS) pridobili javna sredstva za projekt oživitve ljubljanske ledenke in od leta 2015 je naša avtohtona sorta pod slovenskim imenom spet vpisana v Skupni katalog sort EU. O ledenki, ki je bila nekdaj skoraj sinonim za ponudbo trnovskih in krakovskih solataric, in o oživljanju drugih lokalnih sort solate smo se pogovarjali z dr. Kristino Ugrinović z Oddelka za poljedelstvo, vrtnarstvo, genetiko in žlahtnjenje na KIS. Oddelek je tudi skrbnik Slovenske rastlinske genske banke za hrambo vzorcev avtohtonih sort slovenskih kmetijskih rastlin, ki predstavljajo pomemben vir za žlahtnjenje novih sort in prispevajo k ohranjanju naše naravne dediščine. Prav vzorci semena iz te zbirke, večinoma zbrani v 80. letih prejšnjega stoletja, so bili vir za selekcijo »nove ljubljanske ledenke«, ki po lastnostih ustreza nekdanjim opisom te sorte.

Barva listnega roba pri ljubljanski ledenki

»Leta 2003 in 2004, ko smo se priključevali EU in so potekali postopki za vpis naših sort v Skupni katalog sort EU ter smo morali preveriti njihove lastnosti, smo ugotovili, da so se sčasoma zmanjšale razlike med solatama ljubljanska ledenka in leda, slednja je bila v 90. letih selekcionirana iz prve,« pove Kristina Ugrinović. Obe sta krhko­listni solati z rahlimi glavami za spomladansko pridelavo, le da sorta leda v primerjavi s pravo oziroma obujeno ljubljansko ledenko pozneje uhaja v cvet, ob vročini nekoliko bolje zapira glavice in ima manj nazobčan listni rob.

Z listnim robom je pri ljubljanski ledenki povezana še druga zgodba: pri različnih podtipih sorte se je namreč razlikoval. Pri nekaterih je bil povsem zelen, pri nekaterih močneje, pri drugih spet šibkeje rdečkasto obarvan. »Nekdaj so bile namreč rastline znotraj sorte veliko bolj variabilne kot danes, ko veliko izenačenost zahtevajo pravila za registracijo sorte,« pove sogovornica.

V Sloveniji je šla že v preteklosti selekcija ljub­ljanske ledenke v smer brez rdečega roba, v Italiji ali Avstriji denimo, kjer to »prosto sorto« (takšne so stare sorte, pri katerih pravice semenitve nima več le žlahtnitelj) prav tako vzdržujejo in tržijo pod imenoma glaciale di lubiana in laibacher eis, pa se je uveljavil izrazit rdeč rob. Tudi na KIS obujena različica ljubljanske ledenke, vpisana v Skupni katalog sort EU leta 2015, ima zelen rob. (V zvezi s tem smo v Deluindom v aprilskem članku, v katerem smo predstavljali novosti med vrtninami, narobe zapisali, da ima nova stara ljubljanska ledenka rdeč rob.)

»Slovenski potrošniki so že desetletja dajali prednost ljubljanski ledenki brez obarvanega roba, kajti ta, ko je solata pobrana, nekoliko porjavi. Tudi v semenskih katalogih podjetja Sever, ki je bilo pred nacionalizacijo po vojni predhodnik Semenarne Ljub­ljana, ni nikjer omenjen rdeč rob,« pravi Kristina Ugrinović.

Kako nastane nova sorta

Čeprav je šlo za oživitev sorte z znanimi last­nostmi – na srečo so imeli zanjo genske vire –, je postopek pri ljubljanski ledenki potekal podobno, kakor če bi razvijali novo sorto, in tudi trajal je enako dolgo. Potekal je od leta 2004 do 2013, leta 2015 pa je bila sorta po običajnih preverjanjih registrirana. »O uveljavljenosti sorte priča tudi to, da smo imeli v genski banki več kot 140 vzorcev semena solate v tipu ledenka, od tega jih je bilo 14 označenih z imenom ljubljanska ledenka. Vseh 140 ledenk smo posadili, preverili, kateri se razlikujejo od sorte leda, in pregledali njihove lastnosti. V enem od vzorcev smo našli rastline, ki so ustrezale opisom ljub­ljanske ledenke brez rdečega roba. Te rastline smo nato posebej semenili in več let odbirali, da smo obudili sorto. Da pridemo do čistega materiala, ponavadi traja osem let.«

Solata resda velja za samoprašno rastlino, a ima vseeno tri odstotke tujeprašnosti. Lahko jo je semeniti in svoje seme radi pridelujejo tudi vrtičkarji, vendar en genski vir ne pomeni popolne enotnosti. Na obisku na Oddelku za poljedelstvo, vrtnarstvo, genetiko in žlahtnjenje v Jabljah smo si na polju, kjer je posejan en genski vir solate, lahko tudi sami ogledali, kakšno vizualno raznolikost to pomeni. Sogovornica opiše večletno selekcijo, ki je zaradi tega potrebna: »Na začetku smo iz posevka odbrali nekaj značilnih rastlin in nadnje postavili kletke, prekrite s protiinsektno mrežo, ki preprečuje dostop opraševalcev, da se je solata res oprašila sama. Dobljeno seme smo naslednje leto posejali in izmed rastlin spet izbrali najlepše ter jih semenili v kletkah … Medtem ko smo v prvih letih med posajenimi rastlinami odbirali najznačilnejše (pozitivna selekcija), smo v zadnjih iz nasada izločali netipične primerke (negativna selekcija).« Zadnje leto so morali posevku nameniti kar precej prostora, da so dobili dovolj semena.

V sortno listo je tako za ljubljansko ledenko kot žlahtnitelj vpisan Kmetijski inštitut Slovenije, medtem ko sta vzdrževalno selekcijo sorte in pridelavo tržnega semena prevzela Semenarna Ljubljana in Amarant. Registracija velja deset let, potem je ustreznost sorte treba znova preveriti.

Solata belokriška, primorska ledenka

Na Oddelku za poljedelstvo, vrtnarstvo, genetiko in žlahtnjenje KIS so v istem obdobju kot ljubljansko ledenko obudili še sorto krhkolistne solate belokriška, trenutno pa poteka postopek razvijanja še ene ledenke s širšega območja Primorske.

Solata belokriška se pri nas v preteklosti ni nikoli tržila pod tem imenom, a je bila med ljudmi poznana kot primorska ledenka. Tudi pri primorski ledenki poznamo več različic, ena je npr. sorta marija, drugo so dolgo pridelovali in vzdrževali v obmejnih pokrajinah sosednje Italije pod imenom adriatica agostana, a so tudi njeno vzdrževanje pred leti opustili. Je prav tako namenjena za spomladansko pridelavo, na Primorskem pa se obnesejo tudi septembrske setve. Naredi rahlo sklenjene glavice in je malce bolj bledo zelena, v cvet pa uhaja relativno zgodaj, tako kot je po besedah sogovornice značilno za vse starejše sorte. Za vzdrževalno selekcijo, semenitev in trženje se je odločilo podjetje Semina.

In kaj je ljudem všeč pri našem tradicionalnem tipu ledenk z rahlimi glavami? Za ta tip, znan tudi kot batavia, sta značilni velika krhkost listov in zato okusnost, a žal ni primeren za dolgo prodajno verigo, pove. Prevladujoča razvojna smer pri žlahtnjenju gre danes v smer rozetastih krhkolistnih sort, ki imajo bolj elastične liste, saj bolje prenašajo transport in prelaganje v trgovinah. »A domače sorte ledenke so pri Slovencih še vedno zelo priljubljene na vrtovih in tržnicah. Poleg tega se zdi, da so ljudje postali bolj naklonjeni ohranjanju dediščine in cenijo avtohtone vire hrane,« sklene krog Kristina Ugrinović.