Ena vrtnina: Bledeni radič

V toplem in temnem prostoru poženejo iz srčka zimskega radiča krhki, v glavico ali rozeto oblikovani listi z belimi hrustljavimi koceni, ki so obarvani bolj bledo, kot če bi rastlino pustili na mrazu. Zato se siljenemu radiču, ki iz debelih korenin, prenesenih v hlev ali klet, razvije čisto novo sredico, po starem pravi tudi bledeni radič.

Zaradi gojenja v temi je v njem manj intibina, vira zdravilnih grenčin, ki znižujejo krvni sladkor, pri vijoličasto obarvanih sortah pa tudi antocianov, barvil, ki varujejo srce in ožilje. A kaj bi to, radiči, ki so nastali iz stare neugledne cikorije, so se nekaterim zdeli predivjega okusa in razsvetljeni možje so začeli uvajati siljenje. Viri pravijo, da so postopek leta 1850 po naključju odkrili v bruseljskem botaničnem vrtu, dogodek pa je potem spodbudil načrtno siljenje tamkajšnje različice cikorije, da je nastala poslastica »witloof«, ki ne pomeni nič drugega kot beli list. Sama verjamem, da je bil postopek že davno prej jasen kmečkim ljudem, ki so se naučili iz nuje izkoristiti vse dele rastline – če močnih korenin pozimi niso porabili za živež, je iz njih na toplem ali spomladi pognalo novo življenje.

Za siljenje radiča so primerne predvsem zimske sorte, poleg uvodoma naštetih je treba omeniti vsaj še verono, nujni pogoj pa je, da jih posejemo dovolj zgodaj, da do pozne jeseni razvijejo čim debelejšo korenino, ki bo pozneje vir hrane za nadzemni del. Na Goriškem, kjer so pri nas postopek siljenja najbolj domislili, zato rdečo sorto solkanski radič posejejo že maja. Čez poletje posevek enkrat ali dvakrat pokosijo, da se korenine okrepijo. Če želimo radič siliti tudi sami, moramo pred zimo (ali sproti, če zemlja ni zmrznjena) izkopati rastline z vsaj 15 centimetri korena, ne tanjšega od moškega prsta, liste postriči na dva centimetra, odstraniti suhe ostanke in jih zvezati v snope. Te v kleti s temperaturo od 10 do 18 stopinj zložimo v vedra, napolnjena z vlažnim peskom, zemljo ali žagovino, če ni popolne teme, jih pokrijemo s krpo, in skrbimo za enakomerno vlaž­nost. Za rdeče sorte je v omenjenem razponu primernejša malo nižja temperatura, ki prija listnim barvilom, za bele oz. zelene pa višja. Čas siljenja je odvisen od temperature, vlaž­nosti in debeline korenov in traja od dva do šest tednov. Ko presodimo, da so glavice ali rozete primerno razvite, jih porežemo z dobršnim delim korenike, ki bo radiču ohranjala svežost, vse zunanje suhe ali morda nagnite dele pa pozorno očistimo.

Za domačo rabo je pomembno, da nosimo radič na toplo silit postopoma, kolikor solate potrebujemo. Lahko ga na vrtu izkopavamo sproti, lahko pa vsega izkopljemo pred zimo in v snope povezanega zložimo v razor, ki ga skoraj v celoti zasujemo zemljo ali debelo plastjo slame.