Endivija in radič: Ljubitelja zmerne klime

Radič in endivija sta sorodnici iz družine radičevk (Cichoriaceae), v katero med drugim spada cikorija ali navadni potrošnik, iz preteklosti znana po tem, da so iz njenih močnih korenin s praženjem pridobivali kavni nadomestek. O njihovem sorodstvu se lahko prepričamo po sinje modrih cvetovih, ki se odprejo na visokih steblih. Endivija se nam sicer po obliki (ne pa po cvetovih!) zdi bliže solati, vendar je le njena daljna sorodnica. O botanični bližini radiča s cikorijo pa nas prepriča katalonski radič, ki ima podobno narezane liste in visoko rozeto kot ta vrtnina.

Tako endivijo kot radič pridelujemo za uživanje v drugi polovici leta, saj sta prijatelja zmerno toplega in zmerno vlažnega podnebja, čeprav ju glede na zgodovinske vire in zdaj prevladujočo pridelavo povezujemo predvsem s sredozemskimi deželami. Zdravilne in kulinarične lastnosti endivije so dobro poznali že v starem Egiptu, slavili so jo antični Grki in Rimljani, pozneje pa so njeni divji prednici pripisovali sicilski in vzhodnoindijski izvor, medtem ko so divjo vrsto radiča našli tako v deželah, ki obdajajo Sredozem­lje, kot v Sibiriji. Vse od petnajstega stoletja so najznamenitejši pridelovalci in kulinarični mojstri za pripravo radiča Italijani, ki so poleg tega požlahtnili največ njegovih sort.

Cvet v prvem letu ni zaželen

Tako endivija kot radič sta dveletnici, cvetita drugo leto po setvi, kar pomeni, da potrebujeta za semenitev ustrezne rastne razmere, da prezimita. Prezgodnja setev, pregnojenost tal, vročina in hitro spreminjanje vremenskih razmer poleti pa lahko povzročijo predčasno cvetenje, že v prvem letu. K temu pripomore še premalo prostora na gredi (pomanjkljivo redčenje setve ali sajenje sadik preblizu skupaj), premajhna zračnost med rastlinami pa je ugodna tudi za širjenje glivičnih bolezni.

Za pridelavo obeh radičevk je značilno, da potrebujeta lažja, s humusom bogata in prepustna vrtna tla. Pretiravanje z gnojenjem pri obeh povečuje možnost obolevanja in napadov koreninskih uši. Mineralnim gnojilom se izogibamo, najprimernejše je dodajanje organskih (predvsem komposta), vendar ne neposredno njima, temveč posevku, ki mu sledita. Če smo kompost dodali vrtnini, ki smo jo z gredice pravkar pobrali, to zadostuje. Endiviji in radiču ne ustreza gnojenje s hlevskim gnojem, zato ju pridelujemo na drugi ali celo tretji poljini, to je na tisti, ki smo jo z gnojem gnojili pred lansko (ali pred predlansko) vrtnarsko sezono. Oba se po obiranju obdržita dlje časa kot solata, vseeno ne gre pozabiti, da se vsebnost za telo koristnih snovi v listih z vsakim dnem zmanjšuje. Značilno grenkobo jima daje hranilno pomembna snov intibin, ki spodbuja prebavo in delovanje jeter.

Čeprav se zadnja leta, predvsem za tržno pridelavo, uveljavlja setev endivije tudi zgodaj spomladi, na vrtu ni priporočljivo hiteti, saj gre lahko hitro kaj narobe. Najzgodnejši termin za setev je druga polovica maja, a le za zelo zgodnje sorte, med katerimi se pri nas najbolj obnese malan. Pri drugih je priporoč­ljivo sejanje junija in v začetku julija.

Če se odločimo za sajenje sadik, terminu setve prištejemo dober mesec dni. Endivijo lahko sejemo kar na stalno mesto v rahlo prst. Skrbeti moramo za stalno vlažnost, gredico in mlade rastlinice pa pred pripeko zasenčiti. Ponavadi imamo manj težav pri pridelovanju endivije, če na stalno mesto posadimo sadike, bodisi puljene, če smo posevek razredčili in sadike presadili drugam, ali vzgojene s koreninsko grudo. Pri drugih je manj možnosti, da se v vročini ne bi prijele. Če sadimo puljene sadike, je najprimernejši čas, ko imajo štiri liste. Sadilno jamico vnaprej zalijemo in liste prikrajšamo, da bo rastlina izgubljala manj vode. Sadike s koreninsko grudo so godne, ko imajo pet ali šest listov, ni jih treba prikrajševati. Med vrstami in med rastlinami naj bo vsaj 40 centimetrov prostora. Pomembno je, da ne sadimo pregloboko, srček sadike mora ostati nad površino tal. Sejano endivijo redčimo postopoma, v sončnih dneh je po redčenju priporočljivo senčenje nad rastlinami, da listi ne dobijo ožigov. Senčenje dobro dene tudi presajenim sadikam.

Med rastjo skrbimo, da je zemlja stalno vlažna, namočena tako globoko, kot segajo korenine. V poletni vročini je dobrodošlo zastiranje tal. Pomanjkanje vode povzroča slabšo rast, več grenčin in trde liste. Nasprot­no pa imamo v deževnih letih največ težav s črno listno pegavostjo oziroma gnitjem. Če opazimo koreninske uši, je to znamenje, da smo preveč gnojili.

Najpomembnejše sortne lastnosti endivije so čas setve in pobiranja pridelka, odpornost proti glivičnim boleznim ter odpornost proti vročini in mrazu. Nekatere sorte (denimo eskariol zelena) se na prostem, če jih zaščitimo, obdržijo vse do decembra.

Setev, sajenje in oskrba radiča

Radič ni zahtevna vrtnina, poznati pa moramo lastnosti sort, saj so namenjene za različno rabo (rezanje listov, pobiranje glavic ali rozet ali siljenje korenov na toplem pozimi), zelo pomemben je podatek, ali je radič polet­ni ali prezimni. Pri prezimnem pobiramo glavice ali rozete, ki bodo pognale iz korenike, zgodaj spomladi. Poletne, neprezimne sorte do pozne jeseni naredijo sklenjene glave in se na vrtu obdržijo različno dolgo, odvisno tudi od tega, kako jih zaščitimo pred mrazom, prezimijo pa ne. Za siljenje se uporabljajo prezimne sorte, npr. verona, treviški in solkanski. Nabor sort je pri radiču tako pester kot pri malokateri vrtnini, razlikujejo se tako po obliki listov, listnih reber, glavic ali rozet kot po obarvanosti. Tudi rdeči radiči so na začetku zeleni, rdečeti začnejo s padcem temperatur.

Z izjemo solatnikov, ki jih vsakih nekaj ted­nov režemo in se dobro obraščajo, sejemo radiče na stalno mesto ali za sadike od začetka junija do srede julija, o najugodnejšem času za posamezne sorte se poučimo na semenski vrečki. Termini presajanja sadik so dober mesec za setvami. Pri nas najbolj razširjen solatnik, posebno na Primorskem, je živo zelen tržaški solatnik, ki ga na stalno mesto sejemo od zgodnje pomladi in ga potem režemo vso sezono. Prezimi tudi v osrednji Sloveniji in naredi zgodaj spomladi lepe rozete. Solatnika sta tudi goriški solatnik in magdenburški (pravijo mu tudi krmni) radič. Sicer pa lahko prve liste poleti porežemo za solato tudi pri radičih, ki jih junija in julija sejemo za poznojesensko in spomladansko pridelavo, saj se s tem okrepijo korenine rastlin.

Za setev na stalno mesto, redčenje, sajenje sadik in oskrbo veljajo enaka priporočila kot pri endiviji, le da prezimne radiče konec avgusta okopljemo in dognojimo z organskim gnojilom. Sadilne razdalje prilagodimo izbrani sorti oz. pričakovani velikosti glave ali rozete. V suhem in vročem poletju je najpogostejša nadloga siva plesen; rešimo se je z zalivanjem po listih, ob hudem napadu pa rastline porežemo.