Zgodovina in zanimivosti

Prišlek iz Amerike – Domovino fižola predstavljata Srednja in Južna Amerika, od koder so ga v Evropo in tudi v naše dežele prinesli v 16. stoletju. Domnevno so ga na območju Mehike in Peruja gojili vsaj pred sedmimi tisočletji, najstarejše, štiri tisočletja stare arheološke najdbe fižola so iz Peruja. Iz Amerike izvirajo tako v svetovni in slovenski prehrani najbolj uveljavljen navadni fižol (Phaseolus vulgaris), kot vrsti, ki jima pravimo turški oz. laški fižol (Phaseolus coccineus) in limski fižol (Phaseolus lunatus).

Nastanek sort – Fižol resda izvira iz srednjega dela Amerike, vendar so mnoge sorte nastale šele po prihodu v Evropo.

Slovenska genska dediščina – V Slovenski genski banki, ki jo hrani Kmetijski inštitut, je shranjeno seme kar 1067 slovenskih genskih virov fižola, ki se med seboj seveda razlikujejo. Kljub tako bogati beri avtohtonih različic fižola imamo v Sloveniji le dober ducat uradno priznanih domačih sort fižola.

Običaji – V Nikaragvi je tradicionalno darilo mladoporočencev skleda fižola, saj naj bi jima ta prinesel srečo.

Meso revnih – Fižol vsebuje od 15 do 30 odstotkov beljakovin. Zaradi njih drugih prehranskih lastnosti (širokega spektra beljakovin, nasitnih ogljikovih hidratov in vseh pomembnih mineralov in vitaminov) so mu nekdaj pravili tudi meso revnih.

Razlike – Po obliki rasti poznamo visoke in nizke sorte fižola, nekatere sorte so bolj priljubljene za uživanje zrnja, druge za uživanje svežih strokov, nekatere pa za oboje.

Kaj imamo radi Slovenci – Na Slovenskem so tradicionalno bolj priljubljene visoke sorte fižola, ki se vzpenjajo ob opri.

Zakaj mora biti fižol kuhan – Surov ali premalo kuhan fižol (tako stroki kot sveže ali suho zrnje) povzroča prebavne težave zaradi snovi, imenovane fitohemaglutinin, ki je v velikih količinah strupena. Pri tem ne gre za vetrove in napenjanje, ki jih pogosto povzročajo stročnice, za to težavo je namreč kriv sladkor, imenovan rafinoza, ki ga iz jedi izločimo z namakanjem suhega zrnja pred kuhanjem in odlivanjem vode, v kateri se je močilo.

!!galerija!!

Da bi fižol dobro uspeval

Nizki fižol – Nizke sorte fižola so temperaturno manj občutljive, lahko jih sadimo, ko ima zemlja okrog 10˚C (navadno konec aprila), cvetijo in dozorijo relativno enakomerno. Če želimo pridelovati stročje, jih lahko uspešno sejemo vse do julija, za zrnje pa je bolje sejati zgodnejše, ki dozorijo do sredine avgusta, saj bi temu fižolu pozneje škodilo mokro vreme.

Visoki fižol – Visoke sorte fižola so občutljivejše na mraz, sejemo jih najprej v prvi dekadi maja. S setvijo se ne splača hiteti tudi zato, ker te sorte cvetijo šele takrat, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur, torej julija.

Turški fižol – Lastnost turškega fižola je, da bolje kot druge vrste prenaša vremenske spremembe, tudi vročino.

Kolobar in gnojenje – Fižol gojimo na tretji ali četrti poljini, torej na gredah, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem. Nizki fižol tudi drugih gnojil ne potrebuje, visokemu pa lahko dodamo do 2 litra komposta na kvadratni meter.

Nitrifikacijske bakterije – Fižol in druge stročnice oskrbijo vrtnine, ki jih sejemo na isto mesto za njimi, z dušikom. V gomoljčkih na koreninah imajo namreč nitrifikacijske bakterije, s pomočjo katerih veže dušik iz zraka. Zato velja, da rastlin po obiranju ne pulimo, temveč odrežemo pri tleh. Pri odstranjevanju že posušenih korenin bodo gomoljčki ostali v zemlji.

Težave – Pridelovanje fižola spremlja nekaj težav: poganke in stroke imajo rade črne uši, ki prenašajo virusne bolezni. Učinkovito jih odganja med fižol posajeni enoletni šetraj, če so se uši na fižol že naselile, pa jih poškropimo z vodo, v kateri smo en dan namakali sveže koprive. Drugega škodljivca fižola, hroščka fižolarja, večinoma ne vidimo, njegov razvojni krog pa lahko pretrgamo tako, da damo suho fižolovo zrnje za kakih 10 dni v zamrzovalnik, da se iz morebitnih jajčec ne morejo razviti škodljivci, ki v zrno izvrtajo drobno luknjico. Bolezni Glivične in bakterijske bolezni fižola obvladujemo tako, da ga ne sejemo preblizu skupaj, da so rastline zračne, in da ne obdelujemo in obiramo mokrih rastlin.