Organizmi v tleh sodelujejo pri nastanku humusa. Več je humusa, rahlejša je prst, bolje zadržuje vodo, bolj je rodovitna – hranila so v vsakem trenutku na voljo rastlinam. Zato na svojem vrtu nikoli ne prekopavam, saj z obračanjem zemlje uničujemo življenjski prostor organizmom, ki živijo v tleh. Tudi vam priporočam, da jeseni gredice zrahljate z vilami, dodate kompost in grede pokrijete z organsko zastirko.

PREBERITE ŠE: JESENSKO GNOJENJE

Rahljanje in ne prekopavanje

Rodovitna prst je tista, ki vsebuje veliko humusa. Ta nastaja iz organskih odpadkov s pomočjo živali, ki živijo v tleh. Večje živali, denimo deževniki, pajki, stonoge, rahljajo zemljo in organsko maso mehansko pri­pravijo na nadaljnji proces razgradnje, ki ga opravijo drobnoživke. Da, v prsti potrebujemo bakterije in glive, ki imajo encime, s katerimi razgradijo mineralno in organsko snov na njene sestavne elemente. Bakterije opravijo s preprostejšimi snovmi, glive pa z bolj kompleksnimi.

Drobnoživke so si svoj življenjski prostor v tleh razdelile glede na to, koliko svetlobe, kisika, vode in organskih snovi potrebujejo in kakšne naloge opravljajo. Ko zapičimo ostro lopato v zemljo in jo obrnemo, močno posežemo v njihov življenjski prostor. Obrnemo ga na glavo, premešamo različne plasti in s tem neštete organizme, ki živijo v globini v temi, izpostavimo svetlobi, in tiste, ki potrebujejo kisik, zakopljemo v globlje plasti, kjer ostanejo brez njega. Oboji zato umrejo.

Tudi nežno telo deževnikov je občutljivo na svetlobo in nemalokrat se zgodi, da jih z lopato razsekamo. Velika podzemna tovarna humusa je uničena. Tla so zato manj rodovitna, bolj zbita, slabo zadržujejo vodo ali pa ta preveč hitro odteka. Poleg tega se na globini lopate ustvari neprepustna plast – ponvica ji pravijo v permakulturi. Pod njo ni zraka, zato tam bivajo večinoma anaerobne bakterije, ki so škodljive. Korenine rastline se le stežka prebijejo skozi ponvico. Tako imajo rastline na voljo le približno 20 cm debel sloj prsti.

Tal torej ne obračamo na glavo, ampak jih rahljamo. Z dodajanjem organske mase v obliki komposta, zastirk in rastlin za zeleni podor bodo vedno bolj rahla in rodovitna.

!!galerija!!

Kako jeseni pripravimo tla

1. Poberemo pridelek in odstranimo rastline: Če se le da, samo odrežemo del nad tlemi, korenine pustimo v tleh. Gomoljevke in korenovke, torej rdeča pesa, gomoljna zelena, korenček in druge, izpulimo kar se da previdno in počasi. Okoli koreninskega sistema so namreč zbrane določene drobnoživke, ki jih želimo čim manj poškodovati oziroma ohraniti v tleh. Tudi z morebitnim plevelom naredimo enako.
2. Očistimo površino: Trudimo se biti čim manj natančni. Ja, smešno se sliši, ampak vsak listek, ki ostane na gredi, se bo spremenil v humus.
3. Odmaknemo zastirko: Zastirko, s katero pokrivamo tla v vrtnarski sezoni, z grabljami pomaknemo na rob grede. Če za zastiranje uporabljate slamo, seno, travo, listje, to ne bo problem. Drobno mleta miskantna zastirka pa se bo večinoma pomešala s prstjo, kar ni nič narobe, saj se bo razgradila in prispevala k organski masi v tleh.
4. Tla pokrijemo s kompostom ali hlevskim gnojem: Po gredi razporedimo kompost. Okoli pet centimetrov bo dovolj. Če dodajate hlevski gnoj, se držite priporočenih količin.
5. Tla zrahljamo: Namesto prekopne lopate ali po domače štiharice vzamemo v roke vile. Zapičimo jih v tla, pomaknemo ročaj naprej in nazaj in ponavljamo ped za pedjo po vsej gredi. Bolj zbita so tla, bolj na gosto zapikujemo vile.
6. Zastremo s slamo, senom, listjem, miskantom: S to zastirko jeseni ni treba pretiravati. Čisto tanek sloj, ravno toliko, da prekrije prst, bo dovolj.
7. Pustimo do pomladi ali sadimo: Če uporabimo kompost, lahko posadimo naknadne posevke. Oktobra še sadimo zimsko solato, česen, čebulo in sejemo motovilec. Če dodajamo hlevski gnoj, pa take površine pustimo prazne, da drobnoživke do pomladi v miru opravijo svoje delo.

Uporaba hlevskega gnoja je pogosto nepravilna

S hlevskim gnojem pogosto gnojimo veliko prepozno in s prevelikimi količinami. Prst mora biti še dovolj topla, da lahko drobnoživke v njej poskrbijo za procese razgradnje, da bodo hranila, ki so v gnoju, postala do­stopna rastlinam. Drobnoživke v hlevskem gnoju namreč nekaj časa zavirajo proces drobnoživk v prsti, ki vodi do te stopnje razgradnje. Če ga raztrosimo prepozno, se čez zimo ne zgodi skoraj nič, spomladi pa že zgodaj hitimo s sajenjem in setvijo. Zgod­njim posevkom so zaradi tega hranila še nedostopna.

S hlevskim gnojem gnojimo zato že sredi oktobra. Vedno ga plitko vdelamo. Potresemo ga po prej počiščeni površini in z vilami, ko rahljamo tla, vdelamo. Za procese razpadanja je namreč nujno potreben zrak, brez njega začne organska masa gniti.

Ne pretiravajte s količinami! Ker se hranila iz hlevskega gnoja sproščajo še vsaj tri leta, ne gnojite vsega vrta z enako količino. Vsako leto uporabimo hlevski gnoj le na eni tretjini ali še bolje četrtini vrta. Trije litri na kvadratni meter površine bodo več kot dovolj in na tem delu prvo leto posadimo rastline, ki potrebujejo veliko hranil, kapusnice in plodovke.

Preverite izvor hlevskega gnoja! Tisti s konvencionalnih kmetij lahko vsebuje ostanke pesticidov – živina je bila krmljena s konvencionalno pridelano krmo – in tudi ostanke antibiotikov, s katerimi je bila morebiti zdravljena.

Kompost in kompostiranje

Težavam se izognemo, če uporabljamo kompost. Na vrtu se čez leto nabere ogromno organskega materiala. Ves ta material lahko s pomočjo organizmov spremenimo v odlično hranilo za rastline. Tudi hlevski gnoj kompostiramo. Mešanica različnih organskih snovi se v aerobnem procesu kompostiranja s pomočjo mikroorganizmov spremeni v zrelo organsko snov, kompost. S pravilno pripravljenim kompostom vzgojimo drobnoživke, ki začnejo v prsti takoj opravljati svojo nalogo. Ko kompost dodamo prsti, se začne vezati z mineralnim delom, glinastimi delci in tvori se humus.

Material nalagamo tako, da se izmenjujeta plast mokrih (kuhinjski odpadki, sveže pokošena trata, sveži deli rastlin iz vrta...) in plast suhih odpadkov (seno, slama, listje, veje ...). Med nalaganjem dodamo lopato ali dve rodovitne prsti z vrta ali travnika, po mokrih odpadkih lahko potresemo tanko plast pepela.

O avtorici
Jerneja Jošar je izkušena strokovnjakinja in avtorica več knjižnih priročnikov za vrt. Letos je izšla že njena peta knjiga Ekološko vrtnarjenje za vsakogar, prenov­ljena izdaja istoimenskega dela izpred šestih let, ki ga je dopolnila in posodobila tudi zaradi naraščajoče ozaveščenosti o pomenu doma pridelane hrane in varovanja okolja med Slovenci. Avtorica je zrasla v Prekmurju in tam je lahko v kotičkih svojega otroštva po cele ure preležala na trati ter navzgor opazovala cvetlice in mali živi svet, ki mrgoli okrog nas. Kot diplomirana inženirka agronomije, ki ureja in načrtuje vrtove po načelih ekološkega trajnostnega gojenja rastlin, za katero se je treba tudi učiti, je odličen zgled za to, kako lahko vrt predstavlja užitek, sprostitev ali meditacijo.