Jesensko gnojenje

Medtem ko je hlevski gnoj še vedno prvi izbor številnih vrtičkarjev, je zame prva izbira kompost. Zakaj? Zato ker je gnojenje s hlevskim gnojem treba opraviti veliko prej, kakor to zdaj počnemo. Gnoj bi moral v zem­ljo še v času, ko je ta dovolj topla, letos na primer prav zdaj. Sam gnoj namreč še nima veliko hranil za rastline, najprej ga morajo mikroorganizmi razkrojiti do take oblike, da jih bodo vrtnine in poljščine lahko vsrkale. V zemlji se mora kompostirati. Ta proces pa vodijo drugi mikroorganizmi, kot živijo v humozni, živi zemlji. Oboji se v začetku med sabo nekoliko »kregajo« za položaj, zato gnojenje s hlevskim gnojem v zemlji nekaj časa povzroča »revolucijo«. Če to naredimo v top­lem delu jeseni, na grede pa ne sadimo več vrtnin, se do pomladi vse uredi, gnoj je napol kompostiran, spomladi se procesi nadaljujejo in kmalu razpade, da je primeren tudi za mikroorganizme, ki ga do konca razgradijo v trajni humus in hranila za rastline.

PREBERITE ŠE: Kompostiranje v 10 korakih

Če gnojimo pozno, ko je zemlja že zelo mrzla – kakor zdaj prepogosto počnemo –, pa se procesi začnejo šele spomladi, lahko prepozno, in njihov začetek celo negativno vpliva na razvoj koreninskega sistema. Zato z gnojem (najpogosteje uporabljenim hlev­skim, konjskim, ovčjim ali katerim drugim) gnojimo samo jeseni.

Kompost, posebno domač, pa vsebuje večinoma enake mikroorganizme kakor zemlja na vašem vrtu. To so tisti, ki kompost razgrajujejo do hranil za rastline in trajnega humusa. Zato poteka ta proces hitreje, korenine rastlin niso ogrožene. S kompostom lahko gnojimo tudi pozneje jeseni in spomladi. Pomembno pa je, da v želji po velikem pridelku ne pretiravamo.

Gnojila ne pustimo na površini

Tako kompost kakor gnoj moramo pomešati z zemljo oz. gnoj z zemljo prekrijemo. Če ga vso zimo pustimo na površini, hranila izhlapevajo in onesnažujejo ozračje. Res pa je, da gnoja ne smemo zadelati pregloboko. Pri prekopavanju na vrtu to sicer ni nevarnost, pri oranju pa je hitro pregloboko. Za procese razpadanja je potreben zrak (poleti tudi voda, ne pozabite). Če zakopljemo gnoj pregloboko in še prepozno, se lahko namesto razpadanja začne gnitje, ki spremeni organsko maso v neuporabno snov.

PREBERITE ŠE: Gredice prelopatamo in pognojimo še oktobra

A tudi če vam jeseni ne uspe pravočasno pognojiti, je dobro, če gnoj pripeljete na vrt. Iz njega pripravite kompost tako, da ga pomešate z nabranimi organskimi ostanki po plasteh, del pa ga kompostirajte kar na kupu. Oblikujte ga v največ meter visok kup, ki ga ne tlačite. Prekrijte ga s slamo, koruznico, listjem in tako naj ostane čez zimo, zgodaj spomladi pa ga po potrebi malo prerahljajte. Do pozne pomladi bi že moral razpasti v kompost. Tega lahko daste v zemljo tudi spomladi ali pa počakajte, kar je zanesljiveje, do jeseni. Ne pozabite pa, da vsa opravila z gnojem ali kompostom načrtujemo v mirnem, ne vetrovnem in čim bolj toplem dnevu.

Pri gnojenju pogosto pretiravamo

Nuja, ki nam jo kapitalizem vceplja v možgane, da moramo imeti veliko, čeprav ne potrebujemo toliko, se je žal preselila tudi na vrt in povzročila veliko težav. Prva je nezmerno, nepremišljeno gnojenje.

Številne raziskave po svetu dokazujejo, da se hranila iz hlevskega gnoja sproščajo tri leta in tudi več. To pomeni, da ni treba vsako leto pognojiti celotnega vrta. Žal je veliko Slovencev prepričanih, da dobrega ne more biti preveč in da z naravnim gnojilom ne morejo škoditi okolju. Vendar lahko pretiravanje ali nenadzorovano gnojenje močno škodita tako vrtninam kakor okolju. Zato velja osnovno pravilo: vsako leto pognojimo s hlevskim gnojem samo tretjino vrta. Seveda vsakokrat na drugi tretjini, tako da je v treh letih pognojena cela površina.

Vsako tretje leto zadošča 2,5–3 l/m2 hlev­skega gnoja, nekoliko manj prašičjega in konjskega in samo 1,5 litra gnoja perutnine na kvadratni meter, nekaj malega več pa, če uporabimo gnoj drobnice. Mešanega, rastlinskega komposta uporabimo 10–12 l/m2 za polovico vrtnin in le 2–3 l/m2 za stročnice in lukovke (prej čebulnice). Izjema sta por in visoki fižol, ki lahko dobita tudi 5 l/m2. Če boste uporabili kompostiran hlevski gnoj, ga uporabite največ 1,5 l/m2.

Na površine, gnojene z gnojem, sadimo kapusnice (zelje, cvetačo, vse vrste ohrovta, kolerabico in kitajski kapus), bučnice (kumare, buče in bučke, lubenice, melone in drugo sorodstvo buč), krompir in sladko koruzo. Če vrt še ni preveč založen s hranili (analiza), sadimo na ta del še paradižnik, papriko in jajčevec. Tudi blitva sodi sem, druge vrtnine pa bolj ali manj ne. Solatnice so lahko na celem vrtu, tudi na tem delu, a pogosto so številne težave z endivijo, pa tudi s solato posledica ravno pregnojene zemlje. Če imamo torej na redne, vsakoletne težave s koreninskimi ušmi, gnitjem endivije in radiča, solatnic ne sadimo na gredice, ki so bile neposredno gnojene s hlevskim gnojem.

Nasprotno pa na gredice, ki že dve leti niso videle gnoja, sadimo predvsem vse lukovke in stročnice oziroma metuljnice. Tukaj naj rastejo tudi vse kratek čas rastoče zelenjad­nice, kot so redkvice, rukola, špinača in še nekatere novejše, kot so užitni tolščak, rastline za zelene liste in drugo. Vse druge razporedimo po lani gnojenem delu vrta. Treba je najti ravnotežje, da bomo posejali ravno dovolj tistih vrtnin, ki si jih najbolj želimo. Tako posejemo kakšen korenček tudi tja, kjer raste čebula, ali pa morda rdečo peso na gnojene gredice, če se nam ne izide drugače. Saj kolobar naredimo samo enkrat, potem pa tretjine vrta vsako leto samo zamaknemo.