Gojenje fižola: Najbolj razširjena vrtnina

O tem, ali se tržna pridelava fižola v Sloveniji res ne izplača, smo se pogovarjali dr. Kristino Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS). V genski banki ustanove hranijo kaljive vzorce več kot tisoč tradicionalnih tipov fižola, zbranih po vsej državi, po drugi strani pa je pri nas naprodaj le seme 12 uradno priznanih slovenskih sort. Prodaja priča, da so kupci nanje precej navezani, zato smo se s specialistko za zelenjadarstvo pogovarjali tudi o njihovih posebnostih in o tem, ali bi jih bilo lahko več. In ker je čas tak, da čedalje več Slovencev oživlja že opuščene vrtove, tudi o priporočilih za tiste, ki se na svoje prve setve šele pripravljajo.

Pridelava fižola v naših krajih ima dolgo zgodovino, saj se je k nam podobno kot v druge dežele starega sveta razširil kmalu po tem, ko so ga v 16. stoletju iz toplega dela Amerike prinesli v Evropo. Zaradi odličnih prehranskih lastnosti (spektra beljakovin, nasitnih ogljikovih hidratov in vseh pomembnih mineralov in vitaminov) je nekdaj veljal za meso revnih, o močni tradiciji gojenja pri nas pa priča tudi to, koliko različnih populacij se je ohranilo na našem malem ozemlju – k temu sta pripomogli geografska razgibanost in močna samopreskrba kmečkih gospodarstev. Po sogovorničinih besedah lahko za predvojni čas zasledimo poročila, da so fižol ribničan celo izvažali, intenzivne tržne pridelave, kakršna po svetu prevladuje danes, pa v Sloveniji nikoli nismo imeli. Nekaj časa smo sicer pridelovali nizek stročji fižol za predelavo, pri katerem je spravilo potekalo s kombajni, a je bila žal opuščena. Povsem mehanizirana pridelava fižola za zrnje pa se ni nikoli uveljavila.

Pogoj za strojno spravilo

V razmerah, ki morajo biti izpolnjene za uspešno strojno pobiranje fižola, gre najbrž iskati del razlogov, da se poskusi za večjo tržno pridelavo pri nas, tudi novejši, niso izšli. Ob spravilu je namreč potreben povsem suh pridelek, v času, ko dozoreva zrnje (avgusta), pa so pri nas lahko že padavinska obdobja – v nasprotju s stabilnejšim, suhim celinskim podnebjem v srednji Evropi, ob Sredozemlju in v Panonski nižini, kjer so močnejše evropske pridelovalke. Suha in vroča sredina poletja je poleg tega lahko razlog za prenehanje cvetenja ali odpadanje cvetov, kar pomeni izpad večine pridelka. Za strojno spravilo so namreč primerne predvsem nizke sorte fižola za zrnje, pri teh pa cveti cela rastlina hkrati, razloži dr. Ugrinovićeva. V nasprotju z nizko rastočimi sortami si v takšnih polet­jih lahko obetamo nekaj pridelka na visokih sortah, pri katerih se cvetovi razvijajo postopoma, te pa niso primerne za strojno obiranje. Odtod precej višja cena domačega fižola, ki se v trgovini ob tuji konkurenci ne bi izšla, razmišlja sogovornica.

Manj rizična postopna rast je razlog, da je na slovenskih vrtovih od nekdaj bolj priljubljen visoki fižol in da ta tip med domačimi sortami prevladuje. So nizke sorte novejše? Pri obeh tipih gre za isto vrsto, Phaseolus vulgaris, navadni fižol, le oblika rasti je različna, razloži sogovornica. Nizki in visoki fižol se med seboj križata in pri nizkih sortah se kaj hitro lahko pojavi kakšna visoka rastlina, saj je ta lastnost pri vrsti dominantna. Nizke so skozi stoletja razvili s selekcijo oz. odbiro in so bile zastopane tudi v naši tradicionalni pridelavi. Navsezadnje priča o njih eno izmed poimenovanj za pritlehne grmičke fižola – počepinci –, o katerem poroča Vinko Sadar v knjigi Stročnice iz leta 1948.

Nizke in visoke sorte

Z obliko rasti so povezane nekatere prednosti in slabosti nizkih ali visokih sort. Po sogovorničinih besedah so nizke, ki ne potrebujejo opore, temperaturno manj zahtevne, lahko jih sadimo, ko ima zemlja že malce pod 10 ˚C, cvetijo, in dozorijo relativno enakomerno. Pri nas se splača od nizkih sort, namenjenih za zrnje, saditi zgodnejše, ki dozorijo do sredine avgusta, s čimer bolj zanesljivo prehitimo mokro vreme. Nizke sorte za stročje pa lahko uspešno sejemo od maja do julija.

Visoki fižol potrebuje oporo (prekle ali žičnice), dozoreva postopoma, tako kot raste, od spodaj proti vrhu. Posebnost nekaterih visokih sort (npr. maslencev, ki jih pridelujemo za stroke) je, da začnejo cveteti šele, ko se dan skrajša na manj kot 14 ur, torej julija, in lahko prve stroke obiramo šele avgusta. Po tej lastnosti sklepamo, da te sorte izvirajo iz južne Evrope, prej cvetoče sorte pa iz severnejših – bolj proti jugu na severni polobli ko gremo, krajši je najdaljši dan. Fižol resda izvira iz srednjega dela Amerike, vendar o izoblikovanju in selekcioniranju neštetih sort lahko govorimo šele po prihodu v Evropo. Z raziskavami so namreč ugotovili, pove Kristina Ugrinović, da so skupine fižolov, ki so nastali v Evropi, genetsko že oddaljene od ameriških in upravičeno lahko govorimo o avtohtonih sortah.

Slovenske sorte

Če se vrnemo k slovenski navezanosti na visoke sorte, so se te v 20. stoletju začele bolj uveljavljati v 70. in 80. letih, ko so fižol začeli uvajati v kolobar s hmeljem, ki raste ob žičnicah. Takrat je bilo prav s tem namenom iz slovenskih avtohtonih tipov požlahtnjenih precej sort: jabeljski stročnik, klemen, ptujski maslenec, jeruzalemčan, za zrnje pa semenarna 22, med ljudmi bolj znana kot sivček, in jabeljski pisanec.

Druge slovenske sorte, vpisane v sortno listo, so še: visoka sorta za stročje maslenec rani, stara sorta cipro, visoki fižol za zrnje z belim semenom kiro in nizke sorte za zrnje zorin, češnjevec in prepeličar tomačevski. Slovencem dobro znani so češnjevci (skupina nizkih in visokih sort z različno izraženimi rdečkastimi lisami) in liščki (pol zrna belega, pol bodisi rdeče, rumene, rjave in črne barve).

Pri domačih sortah je potrebna pravilna vzdrževalna selekcija – žlahtnitelji (KIS, Semenarna, za eno sorto Amarant) morajo namreč vzdrževati predpisane lastnosti in kakovost semena, pri čemer morajo izločiti možnost okuženosti z virozami. Poleg tega so na KIS zastavili projekt žlahtnjenja domačih sort, ki bi bile odpornejše na sušo in nekatere bolezni. Glavni razlog, da sortne selekcije iz zbranih vzorcev ni še več, je odsot­nost tržne pridelave domačega fižola, pove sogovornica. Ena od nalog inštituta je poleg tega preizkušanje novih tujih sort, primernih za naše razmere – v skupini nizkih sort namreč Slovenci nimamo nobene, namenjene za stročji fižol.

Prvi koraki

Če s fižolom še nimamo izkušenj, preprosto vprašajmo soseda, katera sorta mu najbolje uspeva, svetuje sogovornica. Za stročji fižol se zelo obneseta ptujski maslenec ali beneško čudo, pri nizkih tudi ne zgrešimo z berg­goldom. Odločimo se, ali bomo gojili stroke ali zrnje. Fižola ne sejemo pred 1. majem, letos pa moramo biti še zlasti pozorni, da bo zemlja ogreta vsaj na 10 stopinj, ker bo drugače seme zgnilo ali pa bo rastlina oslabljena in dovzetna za bolezni. Fižol sodi na tretjo ali četrto poljino, torej na grede, ki jih že tri leta nismo gnojili s hlevskim gnojem (le nizkemu lahko dodamo malo domačega komposta). Ker je metuljnica, s pomočjo bakterij na koreninah sam veže dušik iz zraka, s čimer obogati zemljo za naslednje posevke, zato ga ob obiranju ne pulimo, temveč odrežemo pri tleh. Na istem mestu fižol ne sme rasti več kot dve leti zapored.

Nizki fižol sejemo v vrste v jarek, ki ga naredimo z motiko, po eno zrno na približno šest centimetrov, ker se grmički precej razrastejo, pa naj bo med vrstami od 50 do 70 cm presledka. Visoki fižol sejemo v kupčkih, tako da bo ob eni prekli od pet do osem rastlin. Te je priporočljivo povezati v nekakšno piramido, da se ne podrejo, biti pa morajo vsaj pol metra vsaksebi.

Fižol bo kalil, če setev dobro zalijemo, veliko vode pa bo potreboval v času cvetenja; proti odpadanju cvetov v vročih dneh zlasti pri nizkem fižolu pomaga jutranje zalivanje. Vlažna tla bodo grmičke čez dan nekoliko ohladila. Fižol enkrat ogrnemo in populimo plevel, drugega večjega dela z njim nimamo. V normalnih vrtnih tleh bi moral dobro uspevati, začetnike spodbuja sogovornica. Bolj kot suše pa se morajo bati zastajanja vode v tleh; ker ima fižol zelo občutljiv koreninski sistem, lahko tri do štiri dni hude mokrote rastline uniči.

Stročji fižol obiramo sproti, kot se razvijajo stroki, s čimer pripomoremo k boljšemu raz­voju novih; na vrtu lahko podbiramo (sproti obiramo) tudi nizki fižol. Če ga gojimo za zrnje, pa počakamo, da se stroki začnejo sušiti. Takrat je čas, da rastline porežemo in jih damo za kak teden na suh in zračen prostor. Pri pravih sortah za zrnje se stroki ne bi smeli odpirati. Ko so rastline suhe, jih lahko pohodimo in odberemo zrnje. Preprost preizkus, ki nam bo pokazal, ali je zrnje dovolj suho, je, da ga pest damo v zaprt kozarec in na hladno; če se kozarec orosi, ga bomo morali dosušiti, drugače nam bo shranjeno zrnje splesnelo.

Bolezni, škodljivci in težave pri pridelavi

Ali je morda prednost avtohtonih sort tudi boljša odpornost na bolezni? Bolj je značilna prilagojenost na podnebje, pravi sogovornica – prav ta je razlog, da v našem sortnem naboru ni belozrnatih sort. Po dežju se namreč na zrnju hitro pojavijo lise, ki pa na obarvanih sortah niso opazne.

Pri gojenju fižola je treba biti pozoren na znake virusnih obolenj; te je v normalnih razmerah težko opaziti, lepo pa se na visokih sortah pokažejo v vročih dneh kot pas na rastlini z bolj skodranimi ali rumenkastimi listi.

Je pa res, da so med sortami precejšnje razlike v občutljivosti na glivično bolezen udrta fižolova pegavost, ki se pokaže kot rdečkasto rjave pege na strokih. Zanjo je zelo občutljiv fižol jeruzalemčan. Če opazimo rjave mastne pege na strokih in listih, ki so pogostejše v zadnjih letih, pa gre najverjetneje za bakterio­zo, proti kateri je na vrtu težko kaj narediti, pravi dr. Kristina Ugrinović. Nekoliko lahko razvoj bakterijskih bolezni zavremo z uporabo bakrenih pripravkov. Pojav belih plesnivih kosmičev prevlek na steblu fižola, ki jih povzroča bela gniloba, je kazalec nepravilnega kolobarja.

Glavne prenašalke virusa so uši, zato se bolezni in tega škodljivca ubranimo tako, da sproti odstranjujemo napadene vršičke, ob močnejšem napadu pa vso rastlino. Po poročilih vrtičkarjev za odganjanje uši pomaga sajenje šetraja med fižol. Poudariti pa velja, da rastlina, ki je bila napadena, v celoti ni primerna za semenitev. Znan škodljivec je tudi hrošček fižolar, ki ga je izredno težko opaziti, njegov razvojni krog pa lahko pretrgamo tako, da damo zrnje za kakih 10 dni v zamrzovalnik, da se iz morebitnih jajčec ne morejo razviti škodljivci, ki v zrno izvrtajo drobno luknjico. Prav zato hranimo fižol na hladnem in suhem, lahko tudi v vakuumsko zaprtih posodah v hladilniku. Po sogovorničinih besedah se je lani v vročih dneh v več­jem številu pojavila drobna gosenica južna plodovrtka, ki je napadla celo pelargonije, sicer pa jo v zadnjih letih pogosto najdemo na paradižniku. Proti njej in drugim gosenicam deluje pripravek na osnovi bacila (Bacillus thuringiensis), ki na druge organizme ne vpliva in nima karence. V suhem in vročem poletju se na spodnji strani fižolovih listov lahko pojavijo pršice; prvi znak so drobne svetle pike na listih, ki pozneje pobledijo in se sušijo, pod njimi pa je tanka pajčevina. Delno pomaga jutranje tuširanje rastlin po listih, tudi s spodnje strani, saj pršice ne marajo vlage.

----
Laški ali turški fižol

Navadni fižol ima cvetove v različicah od bele do nežno vijoličaste, na mnogih vrtovih, predvsem v Posočju, pa opažamo rdeče cvetočega, včasih v kombinaciji z belo. Gre za drugo vrsto, laški ali turški fižol (Phaseolus coccineus), ki se z navadnim ne križa, ima bujnejšo rast, zavzema veliko prostora in ima veliko pisano zrnje. Je bolj odporen na ekstremno vreme, le za vznik potrebuje višje temperature. A medtem ko je navadni fižol samo­oprašni, potrebuje ta za oprašitev nujno žuželke; sorte laškega fižola se med seboj zelo rade križajo. Med bolj znanimi je sorta kostanjevka.