Kaj pa mestni vrtički?

Posvet je namenjen izmenjavi izkušenj in pogledov o obstoječih, načrtovanih in možnih načinih urejanja in podpiranja urbanega vrtnarjenja s strani ljubljanske mestne uprave in porajajočih se civilnih pobud za urbano vrtnarjenje. Na njem bodo sodelovali strokovnjaki, praktiki in predstavniki mestne uprave, da bi izmenjali naše izkušnje, poglede in vizije za razvoj urbanega vrtnarjenja v MOL, z namenom iskanja optimalnejših rešitev za razvoj te pomembne dejavnosti.

Čas za ta premislek je še toliko bolj primeren, saj mestna občina pripravlja spremembe na tem področju, je zapisal organizator posveta - KUD Obrat . Zanima nas, kaj se v tem smislu novega obeta Ljubljani, mestu, ki je letos prišlo v finalni izbor za naslov Zelene prestolnice Evrope 2015, se sprašujejo.

Vrtičkarstvo je namreč v Sloveniji prepoznano kot široko razširjena in pogosto samonikla prostorska praksa, ki pred stroko in občinske uprave postavlja izziv, kako urejati in regulirati ter hkrati podpirati in spodbujati urbano vrtnarjenje. Izkušnje z ljubljansko mestno politiko, ki je bila z mestnim odlokom sprejeta leta 2009 in se je začela izvajati leta 2010 s prvimi vzorčnimi vrtički, so hitro pokazale, da gre za pretirano formaliziran in "od zgoraj navzdol" način urejanja tega vprašanja. Poleg tega vrtičkarska območja izriva na mestno obrobje in predvideva drastično zmanjšanje površin za vrtičke, s kriteriji za možnost najema vrtička (starost in nizki dohodki) pa mestne vrtove spreminja v socialno homogena okolja. Mestna občina Ljubljana (MOL) je začenši z letom 2007 do danes odstranila preko 1000 vrtičkov (po nekaterih podatkih celo 1800), novih pa je vzpostavila 65 (Dravlje, Štepanja vas). Za to je mestna uprava porabila okoli 350.000 EUR, pojasnjujejo organizatorji posveta.

V času, ko vse kaže, da se bo vsesplošna kriza zaostrovala; ko so odločni ukrepi za večanje samopreskrbe s hrano ter trajnostnega razvoja neizbežni; in ko je očitno, da obstoječa mestna politika urejanja vrtičkov ni optimalna, še toliko bolj, ker javna sredstva v Ljubljani ne omogočajo nadaljevanja urejanja mestnih vrtov v obsegu in tempu, kot je bilo prvotno zamišljeno, je premislek o drugačni politiki organiziranja mestnih vrtičkov nujen. Pri tem se zdi prav sistemska podpora civilnim pobudam za urbano ekološko vrtnarjenje izjemnega pomena.