Rabarbara je trajnica

Rabarbara, ki izvira iz daljnega azijskega vzhoda, je pri nas zelnata trajnica, tako kot mnoge okrasne rastline, kar pomeni, da iz njenih korenin stebla z listi poženejo vsako leto na novo. Naredi veličasten »grm«, listno rozeto, ki ima v premeru lahko meter in pol in zraste tri četrt metra visoko, odvisno od sorte tudi več, kot osnovnošolski otrok je visoko tudi cvetno steblo. Tega v vrtovih, kjer imamo eno samo rastlino, odstranjujemo, saj jo zelo izčrpa in je potem listov manj. Kaj šele korenine! Že v prvih letih po sajenju požene rastlina glavno korenino od 60 do 70 cm globoko in z leti naredi v krogu veliko odebeljenih stanskih korenin.

Če bi našo rabarbaro pravočasno razsadili, z delitvijo korenin, nam zdaj ne bi bilo treba iskati dobre in močne sadike. To sem pred leti tudi sama naredila za prijateljice, a sem odstranila le del korenin. Ker je rasla v težki zemlji, čeprav smo ji pridno dodajali kompost, so bile vile pri izkopavanju skoraj nemočne, pomagati sem si morala s krampom. Zadnje sezone je pešala in to poletje so mi pri okopavanju v roki ostala uvela stebla in zdrizaste korenine.

Uživamo le listna stebla

Impozantni listi rabarbare, podobni repuhovim, imajo dolga rdečkasto navdahnjena stebla, za uživanje so primerna prav ta. Vsi deli vsebujejo oksalno kislino, ki je nekateri ne prenesejo, še najmanj je je v steblih maja, junija, morda še julija. Stebel ne režemo, temveč jih odvijemo (zavrtimo jih) pri zemlji. Rezanje naj bi povečalo možnosti za vnos bolezni v rastlino. Listne ploskve so strupene, zato jih zavržemo na kompost. Če zrezane prelijemo s kropom in jih namakamo 24 ur, pa tekočino s pridom uporabimo za naravni insekticid.

Setev v lonce, delitev koreninske grude ali nakup sadike

Če dobimo seme, ga posejemo v globoke lonce, a so sejanci godni za presaditev šele naslednje leto, ko naredijo globoko glavno korenino. Zanje moramo imeti primerno zaščiten prostor za prezimitev.

Preprostejša je delitev koreninske grude, najbolje sredi oktobra, da se bodo deli pred zimo dobro ukoreninili. To lahko naredimo tudi konec marca, če imamo dober pregled nad tem, kje ima korenine naša rabarbara. Pri stari rastlini boste presenečeni nad maso in globino korenin, kot rečeno pa se je na izkop treba dobro pripraviti in morda okoli korenin skopati globok jarek in jih šele potem dvigniti, da jih ne bi zatrgali.

Ob istem času sadimo tudi kupljene sadike. Lahko jih poiščemo v vrtnarijah s trajnicami ali pri vrtnarjih, ki se ukvarjajo s prodajo trajnih zeliščnih sadik. Rabarbara je namreč tudi cenjena zdravilna rastlina, uporablja se prah iz korenike. 

Zapomniti pa si je treba, da listna stebla mlade rastline pobiramo šele 2 do 3 leta po sajenju, saj rastlina potrebuje liste, da naredi močno koreniko.

Rabarbara ni za vsakogar

Uživanju rabarbare naj se zaradi vsebnosti oksalne kisline izogibajo bolniki z vnetjem sklepov, predvsem putiko, težavami z ledvicami in sečili, in osebe z ledvičnimi in žolčnimi kamni.

Globoka tla z obilo humusa, v katerih voda ne zastaja 

Pri nas ima rabarbara bolj vrtičkarski pomen, medtem ko jo npr. v Angliji ali na Nizozemskem, gojijo na poljih. A med rastlinami mora biti vsaj meter in pol razdalje. Vsaj toliko prostora v premeru moramo eni rastlini nameniti na vrtu. Lahko je v okrasnem delu, pri trajnicah, da je ne bomo preveč vznemirjali. Potrebuje sončno mesto ali polsenco in globoka srednje težka tla z obilo humusa, v katerih ne zastaja voda. V nasprotnem primeru ji naredimo dobro drenažo.  Pognojimo jo s preperelim hlevskim gnojem ali kompostom.

Oskrba

Raje ima kisla kot bazična tla, v sušnih poletjih jo tedensko obilno zalivamo (vedro vode), čez zimo, ko se listje posuši, pa jo prekrijemo s slamo ali debelo plastjo na pol predelanega komposta, saj so zasnove nadzemnih delov, ki bodo odgnali na pomlad, tik pod površjem tal.  Čeprav je lahko življenjska doba rabarbare tudi več kot 20 let, jo je priporočljivo na 8 do 12 let razdeliti in posaditi na novo mesto.

Prav veliko škodljivcev nima, ko pa se razvije cvetno steblo, vršiček rade napadejo črne listne uši. V vrtu, kjer imamo eno samo rastlino, so bolezni redke, še najpogostejša je gniloba korenin. Tam, kjer jih gojijo na veliko, pa se lahko spopadajo z rabarbarino peronosporo, listno luknjičavostjo in s sivo plesnijo.