Glivična obolenja

Glivice spadajo v različne rodove, ki se razlikujejo po tem, katere so njihove rastline gostiteljice, torej katere rastline zaradi njih zbolevajo in tudi po tem kakšne razmere potrebujejo, da se sploh razvijejo. Glive se razmnožujejo z mikroskopsko majhnimi sporami - trosi. Trosi gliv se širijo naokoli z vetrom, prenašajo pa jih tudi kapljice vode, žuželke in seveda mi, ko se dotikamo okuženih rastlin. Ko trosi padejo na rastlino, v ugodnih razmerah vzkalijo, v rastlinsko tkivo poženejo svoje hife. S hifami gliva prodira po rastlini, ji odvzema hranila. Rastlina zato hira in na koncu, če ne ukrepamo pravočasno, propade. Kumarna plesen in pepelovka bučnic, ki napadata bučnice, torej kumare, buče, bučke, melone in lubenice, se razlikujeta ravno po tem, da potrebujeta za razvoj različne pogoje.

• Kumarna plesen

Ugodne razmere 

Ugodne razmere za napad gliv plesnivk, kamor poleg »zloglasne« krompirjeve, ki napada paradižnik, spada tudi kumarna plesen, so temperature, ki se gibljejo med 20 in 30 °C ter vlaga. Bolezen je v razmahu tudi, če se zelo vroči dnevi izmenjujejo s hladnimi nočmi, zjutraj pa je na rastlinah obilo rose. Suha poletja s temperaturami nad 30 °C so za razvoj glive povsem neugodna. Prav tako rastline ne obolevajo v jeseni, ko je veliko vlage, a so za razvoj glivice temperature prenizke.

Bolezenska znamenja

Ko so rastline ravno v fazi oblikovanja prvih plodov, lahko opazimo prve znake bolezni. Na zgornji strani listov se najprej pojavijo svetlo zelene okrogle pege. Te se počasi, vendar vztrajno večajo in zaradi omejenosti z listnimi žilami dobivajo oglato obliko. Svetlo zelene pege s časom postanejo rumene, kasneje rjavo rdeče. Ker se pege med seboj združujejo, je kmalu prizadet ves list, ki ima zaradi listnih žil, ki pege omejujejo, videz mozaika. Bolezenski znaki so vidni tudi na spodnji listni ploskvi. Na začetku razvoja bolezni so vidne vodene oglate pege, ki postopoma preidejo v umazano modro do vijoličasto sivo prevleko. Te so še posebej dobro vidne predvsem ob visoki zračni vlagi oziroma zjutraj, ko je veliko rose.

Okuženi listi se hitro sušijo, lomijo in propadajo. Bolezen se pojavi na mladih listih šele, ko starejši listi odmrejo. Zaradi izgube listov je rastlina šibkejša, kar se odraža na slabšem nastavku cvetov in razvoju plodov.

Opozorilo! Gliva prezimi v obliki micelija na samoniklih in gojenih bučnicah, zato je treba okužene rastline zavreči. 

• Pepelovka bučnic

Ugodne razmere

Pepelaste plesni, kamor spada pepelovka bučnic, so ene redkih glivic, ki za svoj razvoj ne potrebujejo vlažne prevleke na rastlinah. Uspešno se bodo razvijale v vročih in suhih poletjih.

Bolezenska znamenja

Trosišča se pri pepelovkah pokažejo na zgornji strani listov. Sprva so trosi vidni kot bele mokaste prevleke, ki pa kmalu postanejo sive. Ko bolezen napreduje, se listi posušijo in odpadejo.

Namig! Ker delujejo na površini lista, jih lahko v začetni fazi odstranimo kar z nežnim curkom vode. Kasneje se glivica iz zgornje listne ploskve razraste tudi v notranjost lista in tkivom odvzema hranila. Listi počasi odmrejo. 

Obolele liste lahko odvržemo na kompost brez strahu, saj trosi med kompostiranjem propadejo.

!!galerija!!

Kaj lahko storimo

Na vremenske razmere ne moremo vplivati, a vseeno lahko storimo veliko, da bodo rastline bolj odporne. Zato naredimo načrt setev in sajenj, da bomo vedeli za leta nazaj, kje je kaj raslo in menjavali posevke po gredicah – kolobarili. Vsaj štiri leta ne sadimo na isto gredo nobene vrtnine iz iste družine, torej kumar, buč, bučk, melon in lubenic. Če dodajamo hlevski gnoj, se res držimo priporočil. Preveč dušika povzroča prehitro rast rastlin, posledično so tkiva vodena in celične stene šibke, vdor glivičnih hif pa toliko lažji. Zalivamo raje zjutraj, da se preko noči na rastlinah ne zadržuje vlaga.

Preventivno škropimo rastline z njivsko preslico, ki zaradi vsebnosti silicija krepi celična tkiva. Rastline se lažje borijo proti vdoru hif v tkiva.

Škropljenje z mlekom je že postalo stalnica, le pazimo, da uporabimo surovo mleko (če se le da, naj bo ekološkega porekla). Zmešamo 3 dcl mleka s 7 dcl vode in škropimo po rastlinah.

Kaj pa, ko so že vidni znaki bolezni

Ko so vidni prvi znaki bolezni, uporabimo pripravke, ki jih naredimo iz čebule, česna, cimeta, žajblja baldrijana, črnega bezga ali sode bikarbone.

Uporaba slednje je med vrtičkarji zelo razširjenja, pa vseeno naj ponovim recept, saj premočne koncentracije sode bikarbone poškodujejo rastline.

• Soda bikarbona

Za 4 litre vode potrebujemo eno jušno žlico sode bikarbone, 2,5 žlice rastlinskega olja in kapljico ekološkega detergenta za pomivanje posode. Vse, razen vode dobro premešamo, da dobimo gosto pasto ter dolijemo nekaj tople vode. Mešamo, da se čim bolj raztopi, ter dodamo preostanek vode. Dobro premešamo in škropimo po rastlinah. Olje dodamo zato, da se pripravek zadrži na rastlinah, detergent pa zato, da olje ne plava na površini, ampak se razporedi v pripravek. 

Naj izpostavim tukaj še črni bezeg, saj ga najdemo vsepovsod in pripravek iz njega je narejen res hitro.

• Črni bezeg

V mešalniku zmeljemo 150 gramov svežih listov skupaj s tremi decilitri vode. Nato odlijemo vodo in iz zmlete mase listov čim bolj iztisnemo tekočino. Lahko si pomagamo tako, da damo maso v gazo. V tekočino dodamo tri decilitre tople vode in kapljico ekološkega detergenta. Škropimo po rastlinah z nerazredčenim pripravkom.

O AVTORICI

Jerneja Jošar je izkušena strokovnjakinja in avtorica priročnikov za vrt. Zrasla je v Prekmurju in tam je lahko v kotičkih svojega otroštva po cele ure preležala na trati in navzgor opazovala cvetlice in mali živi svet, ki mrgoli okrog nas. Tudi kot diplomirana inženirka agronomije, ki ureja in načrtuje vrtove po načelih ekološkega trajnostnega gojenja rastlin, za katero se je treba tudi učiti, je odličen zgled za to, kako lahko vrt predstavlja užitek, sprostitev ali meditacijo.