Ko oni dan zagledam soseda, ki je ravno stopil iz avta z velikim zabojem sadik paradižnika in paprike, ga povprašam, kam bo z njimi. »Ja na vrt, kam pa!« mi odvrne. »A ni še prezgodaj?« ga previdno pobaram. »Ah, kje, jaz jih že nekaj let sadim prvega maja. Sicer kar nekaj časa čepijo in nikamor ne rastejo,« mi prizna. Na moje vprašanje, zakaj jih kljub temu sadi tako zgodaj, samo nemočno skomigne z rameni. In pogovor je končan.

Počakajte ledene može, počakajte, da mine nevarnost pozebe, počakajte, da se tudi tla dovolj ogrejejo, in počakajte, da bodo noči toplejše. In ko se boste sredi maja lotili sajenja paradižnika, naj vam pridejo prav tele vrstice.

Počakajte ledene može, počakajte, da mine nevarnost pozebe, počakajte, da se tudi tla dovolj ogrejejo, in počakajte, da bodo noči toplejše.

Čas presajanja

Na to, da nas lahko okoli ledenih mož (od 12. do 14. maja) preseneti padec temperatur pod ničlo, so mnogi že pozabili. Pa vendar ne gre samo za slano.  

• Pri nižji temperaturi tal plodovke niso sposobne sprejemati fosforja. Ta je še kako pomemben za razvoj koreninskega sistema. Slab koreninski sistem pa pelje samo v eno smer: bolehno in betežno rastlino.
• Nihanje temperatur med dnevom in nočjo povzroča rastlini stalni stres.
• Če samo nekajkrat pade temperatura pod 10° C, so uničeni v mlade liste skriti zametki cvetov. Če rastlina že cveti, cvetovi odpadejo.

Razmere za presajanje paradižnika na prosto so idealne takrat, ko so dnevne temperature nad 20° C, nočne nad 11° C in temperatura tal nad 15° C. Vse to se v osrednji Sloveniji ponavadi zgodi sredi maja, na Primorskem dva tedna prej, v više ležečih predelih pa dva tedna pozneje.

Kakšna naj bo sadika

Prvo pravilo, ki narekuje odlično kakovost sadike, je njena velikost – višina. Nikar naj ne bo večja od 20 cm. Čokata, močna rastlina, katere listi so temno zeleni, stebla debela kot svinčnik, predeli stebla med listi pa kratki, bo zagotovo bolje uspevala, kot izdolžena, »pretegnjena« sadika z bledimi listi. Cvetovi ali celo že plodovi na rastlini so prav tako nezaželeni. Marsikdo se namerno odloči za nakup cvetočih sadik, vesel, da bo prej obrodila. Na začetku potrebuje rastlina vso energijo za razvoj koreninskega sistema. Če nosi cvetove, pa gre del energije tudi vanje. Rezultat je prešibek koreninski sistem, pa tudi cvetovi velikokrat odpadejo ali pa se iz njih razvijejo majhni plodovi.

Zato, če so sadike že nastavile cvetove, te ob presajanju odstranite. Verjemite, obrestovalo se bo.

Dobra sadika skriva svojo kakovost tudi v lončku. Korenine morajo biti bele, koreninski sistem razvit.

Lega in tla

Paradižnikom namenimo del vrta, ki je s soncem obsijan vsaj sedem ur na dan. Tla pred sajenjem globoko zrahljamo, dodamo kompost ali res dobro uležan hlevski gnoj. Ne pretiravajmo z gnojem. Če dodamo še nekaj lesnega pepela, ki je bogat s kalijem, bo to povsem dovolj za začetno rast paradižnika.

Kako sadimo

Paradižnik mora imeti dovolj prostora, da zrak okoli rastlin kroži in da se na listih ne zadržuje vlaga. Zato med sadikami pustimo od 40 do 50 cm presledka. Pred sajenjem postavimo oporo in šele nato sadimo. Ob opori izkopljemo globoko jamo, v katero, če imamo zelo zbita tla, dodamo še kakšno pest ali dve komposta. Sama jamico najprej dobro zalijem. Sadiko položimo v jamico globoko vse do prvega lista, da bo rastlina sposobna najti čim več vode in hranil. Tako se bodo tudi po delu stebla razvile korenine in koreninski sistem bo zato močnejši. Zasujemo in dobro zalijemo vso gredico, ne samo posamezne sadike. Tla pokrijemo s slamo, senom, listjem.

Kolobar je pomemben

Že pri izbiri gredice pazimo, da paradižnika ne sadimo tja, kjer je rasel prejšnja tri leta niti na tej gredi ni rasel kateri od njegovih sorodnikov, torej jajčevci, paprike, krompir. Tako se izognemo marsikateri težavi, saj rastline iz iste družine napadajo enaki škodljivci in obolevajo za enakimi boleznimi. Pa tudi tla se preveč enostransko izčrpavajo.

!!galerija!!

Dobri in slabi sosedi

Paradižnik ima kar nekaj dobrih sosedov: bob, bučke, cvetačo, čebulo, česen, črno redkev, endivijo, fižol, hren, kolerabico, korenček, kumare, motovilec, peteršilj, por, radič, redkvico, repo, solato, sladko koruzo, šparglje, špinačo, zeleno. Njegovi slabi sosedje so: brokoli, brstični ohrovt, grah, jajčevec, krompir, listnati ohrovt, ohrovt, paprika, rdeča pesa, sladki komarček, zelje.

Dognojevanje

Po mesecu dni paradižnik dognojimo s tekočim gnojilom, ki vsebuje zelo malo dušika, pa več fosforja in kalija. Sama že med zastirko pomešam gabezove liste, ki so bogat vir kalija. Rastline dognojujem s tekočim pripravkom iz gabeza.

Odstranjevanje zalistnikov in pinciranje, privezovanje

Med rastjo redno odstranjujemo zalistnike. To so tisti poganjki, ki nastanejo v pazduhi listov. Če jih pustimo, se razvijejo v močna stebla. Paradižnik ima dovolj moči le za enega, kvečjemu dva močna poganjka. Odščipnemo jih, ko so še majhni, nikar naj ne zrastejo več kot 5 cm.

Po določenem času rastlino tudi pinciramo – odrežemo vrh. Pustimo, da oblikuje 6 etaž s plodovi. Paradižnik sproti privezujemo k opori – približno na vsakih 20 do 30 cm.

Zalivanje

Zalivamo redko, pa takrat pogosto. Tako rastlino spodbudimo, da razvije globok koreninski sistem. Če zalivamo že mlade rastline takoj od začetka vsak dan in z majhnimi količinami vode, bodo korenine rasle zelo plitko. Ker se površinski sloj zemlje poleti hitro izsuši, so tako rastline odvisne od nas in zalivanja.