Kolumna Jerneje Jošar: Prihodnjo sezono bo moj vrt spet takšen!

Pri oblikovanju zelenjavnega vrta redko kdo pomisli, da bi tudi ta del vrta lahko bil malo drugačen, oblikovan po principih in vzorcih, ki so podobnim tistim v naravi. Ponavadi pa je to pravokotnik, razdeljen na več manjših pravokotnikov – gredic, med katerimi so ravne potke oziroma za hojo med gredicami služijo kar deske. Ko sem se pridružila ekipi na že obstoječi vrtnariji in začela ustvarjati zelenjavni vrt, je samo okolje klicalo k temu, da sem uredila gredice organskih oblik, med katerimi so vijugale potke. Zasadila sem jih z mešanimi posevki, nič v vrstice, z mnogimi rožami, tudi trajnicami in zelišči ob robovih gred. Ljudje so se radi sprehodili po tem vrtu. A ko sem opazovala njihove obraze, nisem mogla ugotoviti, ali so navdušeni, ali jih »nered« moti, ali pa bi tudi sami vrt uredili na ta način, pa ne morejo iz svojih okovov.

Spomladi pred dvema letoma sem naredila eno večjih napak: poslušala sem druge in ne svojega srca.

Potem pa sem spomladi pred dvema letoma naredila eno večjih napak. Poslušala sem »druge« in ne svojega srca. »Veš Jerneja, ljudje se s tem ne poistovetijo, to jim ni blizu. Moraš narediti tako, da jim bo domače, da jim bo všeč. Ta tvoj divji vrt jim ni všeč«, mi je bilo rečeno nekajkrat.

V redu, pa poskusimo, sem si rekla. Bom oblikovala gredice v pravokotnike, jih obdala z nizkim lesenim ogrodjem, a nanje bom vseeno sadila tako kot doslej – zelo veliko različnih vrst na eno gredo, nič v vrste, vse zelo pomešano. Pa bom poskusila prepričati ljudi, če že nočejo iz uniformiranih oblik gredic, vsaj v bolj pestre zasaditve, ki so bližje naravnim vzorcem.

A zgodilo se je malo drugače. Malo v bistvu po pomoti, ker se z mizarjem nisva dobro razumela. Namesto nizkih okvirjev sem dobila skoraj meter visoke okvirje. Pa naj bo, že mora biti tako, sem si rekla. Poskrbela sem, da so mi pripeljali kar se da kakovostno prst (koliko je to sploh mogoče, dodala veliko terraprete in biooglja, ki je poskrbelo za morebitne težke kovine in ostale nezaželene snovi v zemlji. Nakup ekološko certificiranega substrata za toliko visokih gred bi me odpeljal v bankrot, če se malo pohecam. A resnica ni daleč. Tak substrat je velik strošek. In če dodamo še strošek dobro izdelanih visokih gred iz dobrega lesa … Uh, kar nanese.

Potem sem sadila rastline v mešane združbe, tako kot doslej. Seveda sem naredila tudi nov načrt setev in sajenj. Stari, ki sem ga uporabljala vsa ta leta, je bil skoraj neuporaben, ker so bile dimenzije gredic popolnoma drugačne. Rastline so rasle, ljudje so občudovali visoke grede, jaz pa sem bila vsak dan bolj žalostna. Vsakič, ko sem prišla na vrtnarijo in pogledala svoj vrt, me je stisnilo pri srcu. To nisem jaz, to ni prav, to ni v skladu z naravo niti z mano. Pa ne samo zaradi videza, ki je deloval ukalupljeno in utesnjeno. Gred nikakor nisem mogla več rahljati z vilami. Sajenje trajnic, tako cvetlic kot dišavnic, je bilo skoraj nemogoče, saj le te hitro posežejo v ograjen prostor med zelenjadnice. Na nizkih gredicah so se te lepo svobodno razraščale, prevešale na potke, kar ni bilo moteče. Da o strošku za les, zemljo in dodatke za izboljšavo te, sploh ne govorim.

In veste, kar je bilo najbolj hecno? To, da so mnoge moje stalne stranke, ko so zagledale visoke grede, rekle: »Joj, Jerneja, kje pa je vaš lepi divji vrt?! Jaz sem si vedno želela takega, pa ga nisem znala urediti, oziroma sem se bala, da ne bom vedela, kako ga zasaditi.« Uh, udarec okoli ušes.

Joj, Jerneja, kje pa je vaš lepi divji vrt, so me spraševali.

A, kaj sedaj storiti? Odgovor je prišel že po prvi pretečeni zimi. Ker je les bil slab in zemlja, s katero sem napolnila grede dokaj težka, ilovnata, so grede na mnogih delih do naslednje pomladi že začele propadati. Deske so se usločile, žeblji popustili (čeprav so bili dolgi in močni, skratka pravi). Nisem se obotavljala in takoj na začetku pomladi ogrodja razdrla in spustila gredice spet na tla. Seveda sem jih preoblikovala v organske oblike. In letošnje leto spet uživala na svojem vrtu, brez tesnobe v srcu.

Da, zato sem tu, da pokažem ljudem, kako se vrtnari na naravi prijazen način. Ampak sem sodi ne le učenje vrtnariti brez strupov, skrbeti za tla na pravi način, brez prekopavanja in dodajanja umetnih gnojil, pač pa tudi navajanje na drugačne oblike, drugačne – čim bolj mešane zasaditve. Brez ravnih linij, brez prečistih gredic, brez nenehnega drezanja, poseganja v naravne procese v zemlji in nad njo.

Tu sem, da pokažem ljudem, kako se vrtnari na naravi prijazen način - brez ravnih linij, brez prečistih gredic, brez nenehnega poseganja v naravne procese v zemlji in nad njo.

In če sklenem:

• visoke grede so velik materialni strošek
• rahljanje z vilami je nemogoče
• stik z Zemljo je z nanosom prsti od drugod onemogočen
• videz je nenaraven

Seveda pa so tudi pozitivne strani visokih gred. Sploh krasne so za ljudi, ki imajo težave s hrbtenico, da se jim ni treba sklanjati. Odlične so tam, kjer je tla nemogoče spraviti v rodovitno obliko v kratkem času. Postavimo jih lahko v potlakovane atrije, na velike terase.

Če se odločite zanje, poskusite ustvariti bolj naravni videz z mešanimi zasaditvami. Monokultur v naravi ni in narava že ve, zakaj je tako. Naj bo vaš vrt čim bolj podoben vzorcem iz narave. Tako bodo rastline krepkejše, bolj zdrave, naj bo škodljivcev in bolezni.