Kompostiranje: Takoj dostopna hranila

Kompostiranje je naraven proces, v katerem se ob navzočnosti zraka in talnih mikroorganizmov rastlinske in živalske organske snovi razgrajujejo in spreminjajo v rodoviten humus. V naravi poznamo proces kot trohnenje. Brez pravih mikroorganizmov in zraka bi potekal proces gnitja, iz kupa bi se širile neprijetne vonjave, brez ustrezne vlažnosti pa bi se organski odpadki le izsušili. Osnove biokemičnega procesa so enake, bodisi da rastlinske in živalske ostanke kompostiramo na prosto stoječem kompostnem kupu, v odprtem ali zaprtem lesenem kompostniku, plastičnem namenskem zaboju različnih oblik, kompostniku z deževniki, fermentacijskih posodah za kuhinjsko rabo, izotermičnih kompostnikih in javnih kompostarnah. Čas razkrajanja je različen, odvisen od zastopanosti nujnih dejavnikov: mikroorganizmov in hrane, ki jo imajo na razpolago, zraka, vlage in toplote.

Kaj kompostiramo

Na vrtnem kompostu predstavljajo večino rastlinskega materiala odpadno vejevje, trava in listje, stebla in korenine neolesenelih rastlin, rože ter enoletni in dvoletni pleveli, zelenjavni in sadni odpadki vseh vrst, ki nastanejo šele v kuhinji, izrabljena zemlja lončnic, lesni pepel, jajčne lupine, kavna usedlina in filter vrečke ... Pokvarjena rastlinska živila in kuhani ostanki spadajo na kompostni kup le v manjših količinah, saj privabljajo muhe ter glodalce in ptice. Priporočljivo jih je prekriti z listjem, zemljo, travo ali rahlo zagrebsti, da preprečimo neprijetne vonjave. Poleg tega so naštete snovi suhe, zato so primerne za mešanje z vlažnimi kuhinjskimi ostanki. Predvsem ne odlagamo na vrtni kompost živil živalskega izvora, mesa, kosti in rib. Nanj se spadajo niti obolele rastline niti trajni pleveli (njivski slak, njivska preslica, osat, plazeča zlatica, rman, repuh, navadna regačica, regrat, bršljanasta grenkuljica itd.), katerih korenine med kompostiranjem ne propadejo in jih z njimi raznašamo naprej. Semena enoletnih plevelov pa naj bi med kompostiranjem zaradi toplote izgubila kaljivost.

Vrtni kompostnik spada tako rekoč na vsak vrt – rastlinskih ostankov, ki bodo po prostornini predstavljali največji delež, se mora vsakdo znebiti. Za vrtičkarje začetnike je zdaj pravi čas, da se odločijo za kompostiranje; največ zelenega odpada se namreč nabira od zgodnjega poletja naprej pa vse do jeseni, ko z gred pospravimo ostanke rastlin in pograbimo listje. Da bi razpadanje organskih ostankov na kompostnem kupu ali v kompostniku potekalo, kot si želimo, moramo upoštevati nekaj pravil: o izbiri mesta za kompostnik, pripravi terena, izmenjavanju plasti različnega materiala na kupu ter zagotavljanju zračnosti in primerne vlažnosti materiala.

Razpadanje organskih snovi s pomočjo talnih mikroorganizmov, ki za svoje delovanje potrebujejo zrak, povzroči naravno povišanje temperature v kompostnem kupu. Pomembna je tudi zunanja temperatura, pri višjih temperaturah, torej poleti, poteka razgradnja hitreje, medtem ko se pozimi skoraj zaustavi. Počasneje poteka tudi v manjših kupih ali kompostnikih, saj se material hitreje ohlaja. Lastniki vrtov si za kompostiranje napogosteje omislijo z leseno ali žičnato ogrado ograjen kompostni kup, fiksen ali preobračajoči se plastični kompostnik, v zadnji letih pa so naprodaj tudi tako imenovani izotermični kompostniki, katerih ohišje je izolirano in zadržujejo višjo temperaturo, poleg tega pa je komoro mogoče preobračati, s čimer pride v razpadajočo vsebino več zraka. Vsak ima svoje prednosti in slabosti: leseni hitreje razpadejo, plastični bolje zadržujejo vlago in vonjave, prosto stoječi kup je izpostavljen padavinam ...

Več o tem kako zbiramo in kako nalagamo material na kompost ter zakaj se kup od znotraj segreje, preberite v sredini tiskani izdaji priloge Deloindom.