Napake na vrtu: Z jesenjo se krog ne konča

Zemlje ne preobračamo vsako leto

Po mnenju naše sodelavke, strokovnjakinje za vrtičkarstvo, Miše Pušenjak, navada, da gredice jeseni prekopljemo za globino lopate ali vil, izvira predvsem iz želje, da bi imeli pred najhladnejšim letnim časom vse urejeno, ne pa iz strokovnih razlogov. Veliko strokovnjakov namreč dvomi o smiselnosti vsakoletnega prekopavanja, nekateri celo trdijo, da to za zemljo nikakor ni zdravo in primerno. Po njenih izkušnjah je prava pot nekje na sredini. Po eni strani je res, da s preobračanjem zemlje, ki ga za povrhu opravimo v mrzlem delu leta, naredimo med živimi bitji v tleh, ki opravljajo svojo vlogo v različnih plasteh in jih delajo rodovitne, pravo revolucijo in mnoga celo uničimo. Vendar je po njenem mnenju prekopavanje po drugi strani nujno, če želimo v tla zadelati hlevski gnoj in kompost tako, da bi se kar najmanj hranil izgubilo v zrak. Korist prekopavanja skupaj z zmrzaljo in potem odtajanjem zemlje je tudi, da zbite kepe zemlje razdrobi in tla prezrači. Zato priporoča, da vrtna tla tako prekopljemo vsaka tri leta, takrat, ko tisti del vrta pognojimo s hlevskim gnojem, druga dva dela pa na pomlad plitveje zrahljamo z motiko. Za peščena tla pa nasploh velja, da jih je bolje prekopavati spomladi, saj ne potrebujejo zimskega mraza za rahljanje grud, poleg tega se v neprekopanih zimska vlaga bolje zadržuje.

Analiza zemlje pred gnojenjem!

Je pa jesenski čas po spravilu pridelkov najprimernejši, da z vrta odvzamemo vzorec zemlje, če smo se odločili, da jo bomo nesli v analizo. Ta je smiselna, če imamo z gojenjem, rastjo in zdravjem rastlin nenehne težave. Vzeti jo moramo vsaj na 15 točkah na vrtu, tudi z okrasnih gredic. Pri tem si pomagamo z lopato ali posebno sondo, ki si jo izposodimo v laboratorijih kmetijsko-gozdarskih zavodov in Kmetijskega inštituta Slovenije, kjer opravljajo analize. Odvzamemo zemljo z globine, do kakršne ponavadi prekopavamo. Pri tem se nam bo najbrž nabralo kar za vedrce zemlje, v analizo pa je bomo odnesli le kilogram. Da bo vzorec čim bolj verodostojen, moramo v vedru zemljo dobro premešati. Analiza vsebnosti posameznih hranil (elementov), organske snovi v tleh in stopnje kislosti bo temelj za strokovna priporočila, kako gnojiti, zato seveda vzorec odnesemo v laboratorij, preden gredice pognojimo.

Hlevskega gnoja ne puščajmo na površini

Za gnojenje s hlevskim gnojem je priporočljivejša jesen kot pomlad, saj bo čez zimo razpadel in bodo hranila spomladi bolje dostop­na rastlinam. Tudi za jesensko gnojenje ne uporabljamo svežega hlevskega gnoja, zoreti mora najmanj šest mesecev, še boljši je kompostiran. Premalo časa odležan lahko vsebuje črevesne patogene bakterije, medtem ko se te med podaljšanim skladiščenjem in kompostiranjem razgradijo. Na prekopanih vrtnih gredicah gnoja ne puščamo na površini, temveč ga zakopljemo v zgornjo plast tal, v območje, kjer bodo korenine; s tem bomo preprečili, da ne bi v zrak uhajal dušik, ki bo tako za rastline izgubljen, obremenjeval pa bo okolje.

Česen ne mara hlevskega gnoja

Česen spada med skromne vrtnine, glede hranil pa je zelo izbirčen. Nikakor ne prenaša gnojenja s hlevskim gnojem, zelo zmerni pa moramo biti tudi pri drugih gnojilih. V nasprotju s tem lahko na marsikaterem vrtu pred zimo opazimo iz zemlje kukajoče vršičke jeseni posajenih sort, okoli katerih je skrbno potresen hlevski gnoj. Prav napačno gnojenje je eden glavnih razlogov za ne­uspešno domačo pridelavo. Česen lahko pridelujemo kvečjemu na površini, ki je bila s hlevskim gnojem gnojena leto, še bolje dve leti pred sajenjem. Lahko pa ga gnojimo z dobro preperelim domačim kompostom (1,5–2 litra na kvadratni meter).

Korenine fižola pustimo v zemlji

Vztrajne padavine so letos skrajšale sezono stročjega fižola, pri tistem za zrnje pa mnoge primorale, da so pobrali sveže, ne suho zrnje, saj so občutljive sorte začele obolevati. Prekle in fižolove rastline so zato marsikje že pospravili z grede. Mnogi fižol še vedno pulijo, namesto da bi rastline odrezali in korenine pustili v zemlji. Stročnice so namreč edine rastline, ki s pomočjo posebnih simbiot­skih bakterij, ki živijo na njihovih koreninah, dušik iz zraka pretvorijo v obliko, ki jim je dostopna. Bakterije se skrivajo v kroglicah na njihovih koreninah, vidnih s prostim očesom. Če te jeseni ostanejo v zemlji, bakterije še nekaj časa opravljajo koristno delo.

Mineralna gnojila ne jeseni

Na vrtovih je uporaba mineralnih gnojil umestna le, če analiza zemlje pokaže pomanjkanje katerega izmed hranil. Njihova glavna značilnost je, da so ob prisotnosti vlage lahko topna in rastlinam hitro priskrbijo potrebna hranila, dolgoročno pa nič ne pripomorejo k izboljšanju strukture zemlje, celo siromašijo jo, njihova uporaba namesto organskih pa zmanjšuje delež organske snovi v tleh. Zaradi lahke topnosti z mineralnimi gnojili nikoli ne gnojimo jeseni, saj bi se hranila (posebno dušik) takrat zgolj izpirala v podtalje, kjer rastlinam niso več dostopna, onesnažujejo pa podtalnico.

Kompostni kup preložimo najpozneje septembra

Ob pospravljanju vrtnin in njihovih ostankov z gredic, letos pa zaradi obilice mokrote tudi bolj zgodaj odpadlega listja z dreves, iz kupa, na katerega mečemo rastlinske ostanke, hitro nastane cela gora materiala. Večina vrtičkarjev ve, da je treba kompostni kup premetati, da ga prezračimo, še bolje pa je ostanke, ki so se nabrali v rastni sezoni, zložiti po plasteh, v katerih se izmenjujejo težji in vlažnejši rastlinski ostanki s plastjo zračnejših, npr. slame, suhega listja, da bi kompost vseboval vsa rastlinam potrebna hranila, pa tudi plasti rastlinskih z živalskimi ostanki (plast hlevskega gnoja). Jeseni moramo to storiti najpozneje septembra, ko je še dovolj toplo, da se bo lahko začel proces razgradnje in bo kompost do pomladi nared. V nasprotnem primeru je bolje počakati na pomlad, takrat kup preložiti, čez poletje nastali kompost pa uporabiti jeseni.

Zapišimo si letošnjo razporeditev na gredah

Spomladi smo si naredili »idealen« načrt vrta, na katerem naj bi temeljilo večletno kolobarjenje, potem pa sredi sezone zaradi začetniških težav eno ali več vrtnin posejali drugam, kot smo predvideli. Čeprav se nam zdi kolobarjenje zapleteno, letošnja nedoslednost še ni razlog, da bi obupali nad priporočenim vrstenjem vrtnin. Veliko bomo naredili že s tem, če nam bo uspelo, da bo rastlina iz iste botanične družine prišla na isto površino čim pozneje. Če za skico z razporeditvijo vrtnin med sezono res nismo našli časa, jo naredimo najpozneje zdaj, ko vrt pospravljamo in imamo sliko gredic še pred očmi. Spomladi nam bo močno olajšala načrtovanje vrta.

Na glavo obrnjene čebulice

Samo po sebi se razume, da polagamo okrasne čebulice v zemljo tako, da so koreninice spodaj in konica zgoraj, boste rekli. Vendar se kljub temu dogaja, da se v zemlji znajdejo obrnjene na glavo, zlasti če s klinom delamo v zemljo preširoke jamice ali če ravnokar posajene čebulice v zemlji nato premikamo sem ter tja, da bi jih drugače razporedili. Pognale bodo vseeno, vendar bodo za vznik potrebovale bistveno več časa. Še bolj kot pri čebulicah je treba biti na pravilen položaj pozoren, ko sadimo stroke česna.

Gnijočih sadežev ne puščamo na drevesu

Z dreves odstranimo vse plodove, ki so na vejah obviseli še po pobiranju, saj bodo, če v krošnji ostanejo do prihodnjega leta, zasušeni kot mumije vir različnih okužb. Pogosto preberemo tudi, da odpadlo sadje in obolelo listje ne sme ostajati na tleh, češ da prav tako povzroča širjenje bolezni. Vendar to po razlagi sadjarskih strokovnjakov ni potrebno, saj deževniki in drobnoživke v zemlji čez zimo oboje ustrezno predelajo, enako kot na kompostnem kupu. Iz estetskih razlogov je ostanke bolje pograbiti in odvreči na kompostni kup, če obležijo v sadovnjaku, pa bodo s hranljivimi snovmi obogatili tla. Pore povzročiteljev glivičnih bolezni nas v okolju namreč obkrožajo povsod in se jih ne moremo znebiti, medtem ko so mumije (nastanejo iz plodov, ki jih je napadla ena od oblik gnilobe) pravo leglo spor in vir neposredne okužbe drevesa. Posamične lahko oberemo z roko, večje število pa jih lahko otepemo z vej s palico.

Ne naredimo voluharju zavetja

Pred zimo kolobar okrog sadnih dreves pokosimo, plitvo prekopljemo in odstranimo plevel. Dobro je, če ga potresemo s peperelim hlevskim gnojem ali kompostom in ga narahlo zadelamo v tla – če imamo v sadovnjaku voluharja, pa tega ne naredimo, saj se pod plastjo gnoja rad zadržuje in gloda korenine.

Ne pozabimo preveriti opore ob drevescih

Vse drevesne sadike potrebujejo do tretjega leta oporo v obliki količka, ki jim zagotavlja stabilnost. Enako velja za sadna drevesa na šibkih podlagah, denimo jablane M9. Ta zaradi plitvega koreninskega sistema brez opore ne prenesejo teže plodov. Pa tudi obtežitve zaradi snega ne – zato pred zimo nujno preverimo, ali ni količek morda trhel. Kritično mesto je ponavadi v zemlji in ga ne opazimo. Zato za oporo ne uporabljamo neimpregniranih lesenih količkov, ti radi klonijo že v drugi sezoni. Dobro se denimo obnesejo tudi pocinkane vodovodne cevi, po možnosti pobarvane z zeleno ali rjavo barvo.

Zalivanje jagod

V sušni jeseni moramo kljub hladnemu vremenu redno zalivati mlade sadike jagod, ki smo jih posadili avgusta, saj še niso dobro ukoreninjene.

Ne gostimo malinove sušice

Po poletnem obiranju se malinove rozge posušijo in propadejo. Na njih se razvije malinova sušica, ki se, če po obiranju poganjkov ne izrezujemo (ni nujno, da so znamenja bolezni na njih očitna), preseli na mlade poganjke, ki bodo pognali prihodnjo pomlad. Zato po obiranju pri enkrat rodnih malinah vse rozge, ki so že rodile (iz tal so pognale lani), vsaj pred zimo porežemo pri tleh in sežgemo, če tega nismo storili že po obiranju. Rasti pustimo le letos izrasle zelene poganjke, ki bodo dali pridelek prihodnje leto; brez škode odstranimo tudi šibke ali preštevilne (če jih je več kot 10 do 12 na dolžinski meter nasada). Pri dvakrat rodnih malinah odstranimo vse lanske rozge, ki so rodile v začetku poletja, tiste, ki rojevajo še jeseni, po obiranju pustimo, saj bodo spet rodile v začetku prihodnjega poletja. Odrežemo jim le suh vrh, na katerem so rasli plodovi. S tako rezjo bomo grm preredčili in omejili obolevanje za malinovo sušico, zaradi katere v zadnjem času na vrtovih, kjer se izogibamo škropljenju, propade vse več nasadov. Enako velja za robide in križance med obema vrstama.