Napake vrtičkarjev: Preverimo »ustaljena« pravila

Prepogosto globoko prekopavanje

Z globokim prekopavanjem vrtnih gredic zemljo ponavadi obrnemo, s čimer pride z mikroorganizmi najbogatejši sloj v globino. S takšnim načinom naredimo rastlinam medvedjo uslugo, če to počnemo med rastno sezono pred sajenjem ali sejanjem nove vrtnine, ko smo prejšnjo pobrali. Mikroorganizmi so namreč nujni, ker naredijo hranila v zemlji dostopna rastlinam. Med sezono je priporoč­ljivo gredice le plitvo zrahljati; globoko klasično prekopavanje pride v poštev jeseni, da se lahko do pomladi spet vzpostavi ravnovesje med drobnoživkami v tleh.

V sezoni gole gredice

Poleg tega je pomembno, da gredic v sezoni ne puščamo golih. Pripravimo jih šele pred sajenjem. Do takrat je na njih priporočljivo pustiti rastoče ostanke rastlin ali zeleno prekrivko. Organska prekrivka namreč varuje mikroorganizme, sama tla pa pred izsušitvijo in zbijanjem.

Obdelovanje mokre zemlje

Neučakani vrtičkarji pogosto obdelujejo premokro zemljo. S tem jo zbijajo in zelo škodijo mikroorganizmom v njej. Obdelovanje in hoja po mokri zemlji uničujeta njeno strukturo in iztiskata iz nje zrak, nujen za ves živi svet v njej. Čas za obdelovanje zemlje po dežju je šele takrat, ko se prst ne oprijema obutve in orodja. Škodljivo je tudi dotikanje mokrih rastlin, saj z vlago prenašamo bolezni.

Apnjenje zemlje

Na sveže prekopanih vrtovih pogosto opazimo z belim prahom prekrite gredice. Veliko vrtičkarjev jih namreč še vedno apni, nekateri pri jesenskem prekopavanju, drugi celo kratek čas pred setvijo. Če jih vprašate, zakaj to počnejo, vam marsikateri ne bo vedel odgovoriti. Mnogi so prepričani, da je to dobro, ker apno po njihovem mnenju »razkuži zemljo«, pri čemer imajo v mislih predvsem talne škod­ljivce, ogrce in druge ličinke žuželk, drugi pa zato, ker da rastline potrebujejo kalcij. Vendar tega v naših tleh praviloma ne primanjkuje.

Apnjenje tal je potrebno le tam, kjer je zem­lja prekisla za pridelavo vrtnin, takšna pa je malokje v Sloveniji. Drugod z apnjenjem povzročamo neustrezno, bazično reakcijo tal. V splošnem vrtninam ustrezajo blago kisla do nevtralna tla, kar izraženo z vrednostjo pH pomeni od 6,5 do 7. Zatorej vrta nikoli ne apnimo, ne da bi prej opravili analizo zem­lje. Velja tudi, da apnimo vedno ločeno od gnojenja.

Frezanje trajnih plevelov

Na zelenjavnem vrtu je velika nadloga plevel, ki praviloma raste veliko hitreje od vrtnin, ki smo jim namenili gredico. Ločimo enoletne plevele, ki se pretežno razmnožujejo s semeni, in trajne. V prvo skupino spadajo na primer kurja črevca, navadni plešec, dlakava penuša, rogovilček, ki jih iz vlažnih tal zlahka izpulimo. To storimo, preden semenijo. Teže pa je zatreti trajne plevele z globljimi in odpornejšim koreninami, ki jih je zelo težko izpuliti. V to skupino spadajo slak, medvedove tace, regrat, kislica, zlatica, osat ... Pri globokem prekopavanju zemlje z vilami nekatere lahko odstranimo v celoti, če pa se jih lotimo z ostro motiko, ali še slabše, s frezo, ki njihove korenine pravzaprav nareže, jih uspešno razmnožimo. Tudi na kompost jih ne smemo odlagati.

Zatiranje trajnih plevelov je dolgotrajno delo za potrpežljive. Ne marajo rednega trganja ali košnje nadzemnih delov. Ti oskrbujejo korenine, da lahko spomladi spet poženejo. Če hrane ni, sčasoma propadejo. Lahko se jih znebimo tako, da jih poleti prekrijemo s prozorno folijo, a ta mora ostati na njih dlje časa, da se rastline posušijo v globino. Zelo učinkovito je ožiganje z namenskimi napravami.

Prevelike sadike

Marsikdo daje pri nakupu sadik vrtnin prednost večjim in bujnejšim. Vendar pri njih ni pomemben samo videz nadzemnega dela, treba si je ogledati tudi koreninski sistem. Presajanje na prosto praviloma bolje prenesejo manjše rastline. Pogost razlog za bujno rast zelenega nadzemnega dela sadike je, da so bile preveč pognojene z dušičnimi gnojili – resda imajo temno zelene liste, vendar slabo razvit koreninski sistem. Tega pred nakupom preverimo tako, da koreninsko grudo sadike narahlo dvignemo iz lončka. Korenine morajo biti svetle in dobro razrasle. Pri izbiranju sadik (to je očitno predvsem pri plodovkah) moramo biti tudi pozorni, da rastline niso pretegnjene – da med posameznimi listi, ki izraščajo iz stebla, ni preveč prostora. Tak videz je namreč znamenje, da so imele premalo prostora ali svetlobe. Take sadike so krhkejše, hitreje se zlomijo. Bolje je izbrati nižje, a kompaktneje rastoče.

Nezasenčene poletne setve

Medtem ko spomladi kar ne moremo dočakati, da bi se zemlja dovolj ogrela za setev (seme različnih vrtnin kali pri različni temperaturi), imamo pri poletnih setvah težave s pregreto zemljo. Zaradi dolgega sončnega obsevanja se lahko njena zgornja plast segreje celo na več kot 30 stopinj Celzija. Nezasenčenim setvam vrtnin, še posebno solatnic, ki jih sejemo plitvo pod površino, se v vročem poletju slabo piše. Pogosto ne kalijo ali pa sonce požge rastlinice takoj po vzniku. Da se to ne bi zgodilo, jih moramo obvezno senčiti. Vrtna koprena, položena na zemljo, ne zadošča. Razgrniti jo je treba na oporo 20 do 30 centimetrov nad tlemi. Še hladnejša in za kaleče rastline primernejša je kakšna debelejša tkanina. Poletne setve lahko prekrivamo tudi z zelenečimi vejicami. Senčilo odstranimo šele, ko rastline dovolj zrastejo, da jih sonce ne bo več požgalo.

Neprezračeni tuneli

Zgodaj spomladi s tuneli, čez katere razpremo PVC-folijo ali vrtno kopreno, varujemo setve in vrtnine pred nizkimi temperaturami, medtem ko za poletno senčenje uporabljamo kopreno. Če rastlin v tunelih ne zračimo, je velika možnost, da bodo občutljivejše na bolezni. Ne samo pod folijo, tudi pod prepustno kopreno je zračna vlažnost velika, nastaja celo kondenz. Takšne razmere so idealne za povzročitelje bolezni. V sončnih pomladnih dneh se zrak v tunelih pregreva, rastline rastejo prehitro in kmalu poženejo v cvet. Že spomladi je nujno, da tunele vsaj za pol ure na dan odkrijemo, da se vlaga osuši. Sicer pa je na ekoloških vrtovih priporočljivo, da vrtnine gojimo v času, ki je zanje najugodnejši, pokrivko pa uporabimo le za nujno zaščito. Tudi zaščita za paradižnik, ki je v zadnjih letih čedalje bolj priljubljena, naj bo takšna, da omogoča zračnost in da ne pregreva rastlin.

Zalivanje po listih

Za večino vrtnin, razen za solatnice, velja, da jim ne ustreza zalivanje po listih. Večina bolezni se namreč razvije zaradi vlage, ki se daljši čas zadržuje na listih. To je še zlasti treba upoštevati pri plodovkah, ki so načeloma žejne rastline in potrebujejo obilo vode v zemlji. Z njo moramo ob zalivanju premočiti vsaj dvajsetcentimetrsko plast. Da bi se korenine razvile globlje, zalivamo bolj poredko in globlje.

Pri nekaterih solatnicah, na primer radiču, pa zalivanje po listih povzroči, da so ti mehkejši. Vendar nikoli ne smemo zalivati po pregretih listih, sredi dne. Pri radiču in peteršilju z zalivanjem po listih poleti preprečimo razmah pepelaste plesni.

Shranjevanje nezrelega krompirja

Čeprav je krompir komaj pokukal na plano, ga bodo najhitrejši vrtičkarji čez dva meseca že izkopavali – seveda samo za sprotno porabo, za pečen mlad krompirček. Če bi tak, še nedozorel krompir hoteli skladiščiti dalj časa, bi nam zgnil, ker še nima dozorele kožice. Ta začne nastajati, ko se začne krompirju naravno sušiti cima (ne ob napadu krompirjeve plesni). Prezgodnje spravilo je poleti pogosta napaka vrtičkarjev. Če zaradi napada bolezni zgodaj pokosijo cimo, morajo gomolje še štirinajst dni pustiti v zemlji, da se kožica utrdi. To preverijo tako, da s prstom podrgnejo po gomolju; če se kožica ne vda, je krompir goden za spravilo.